Spoznala sem, koliko jeze do svoje matere nosim v sebi

6. 7. 2022
Deli
Spoznala sem, koliko jeze do svoje matere nosim v sebi (foto: Profimedia)
Profimedia

Ko sem začela delati na sebi, sem spoznala, koliko jeze do svoje matere nosim v sebi...

Na hrbtu imam vtetoviran citat, ki pravi: "V življenju je najpomembneje, kako dobro zmoreš hoditi skozi ogenj." Ta citat se me resnično dotakne, saj sem večino svojega življenja hodila (ali se plazila) skozi ogenj.

Včasih sem ubrala različne poti in se sprehajala po cvetočih poljih, a sčasoma sem vedno  pot našla nazaj k temu, kar sem poznala in kar mi je dalo občutek varnosti - ogenj, ki je svoje korenine pognal že v otroštvu ob moji toksični materi.

Ljudje, katerim je bila zaupana skrb zame, so bili v lastnem ognju, iz katerega se nikoli niso naučili pobegniti.

Med odraščanjem sem se večino časa počutila nelagodno. Nisem imela občutka varnosti, kar se je poznalo na različnih področjih.

Odraščala sem v precej tradicionalnem domu. Obiskovala sem katoliško šolo, ki sem jo opravila z odliko. Starši so mi pomagali, da sem zadovoljila vse fizične in akademske potrebe. Čustvene potrebe pa so bila povsem druga zgodba.

Večino zgodnjega otroštva sem preživela z bratom, ki je predstavljal moj podporni sistem. Tipično za otroke, ki ne prejemajo ustrezne čustvene podpore, sva oba bila občutljiva in sramežljiva. Ker sva se bala sveta okoli naju, sva bila globoko povezana drug z drugim.

Žal sva se že pred najstništvom z bratom pričela distancirati. Vsak od naju je razvil svoje strategije za preživetje v toksičnem okolju. On je name začel gledati kot na problem - tako, kot je name gledala moja mama. Sčasoma sem tudi jaz dobila podobno predstavo o sebi.

Dvomila sem vase in svet se mi je zdel preveč strašljiv, da bi se z njim soočila. Leta in leta sem se izolirala od zunanje okolice. 

Sčasoma sem se svoji osamljenosti uprla. Ko sem odraščala, sem začela iskati druge, ki bi me pomirili. Zlasti je to bilo izrazito v romantičnih odnosih. Če me slednji niso pomirili, sem bila jezna ali prizadeta. 

Poskušala sem se pomiriti tudi z zunanjimi dejavniki, kot so nakupovanje, potovanja ter seks. A z ničemer nisem mogla ublažiti trpljenja v sebi. Nič ni pomirilo moje bolečine.

V začetku dvajsetih let sem obiskala terapijo.

Na začetku nisem mogla početi ničesar drugega, kakor samo jokati. Po nekaj mesecih, ko nisem zmogla komunicirati, je moja terapevtka vztrajala, naj pričnem jemati pomirjevala, saj sicer ne bom mogla nadaljevati s procesom.

Moji simptomi so se takrat samo še poslabšali. Občutek nemoči, ki sem ga pridobila že zelo zgodaj, se je nadaljeval. V mislih sem si še naprej sporočala, da sem nepomembna in da nobenega zares ne briga zame.

Našla sem odnose, ki so moje misli potrjevali; bila sem v odnosih z odvisniki in narcisi. V teh ljudeh sem našla tisto, kar mi je bilo znano; ljudi, ki mi ne zmorejo pokazati ljubezni in varnosti, ki sem jo potrebovala.

Tudi sama sem poskrbela, da sem si škodila; zloraba prepovedanih substanc, stradanje ter prekomerno jemanje zdravil so bili del mojega vsakdana. 

Po desetletjih kroničnih zdravstvenih težav, nastalih zaradi mojih travm, sem končno dosegla dno. Pri 47 letih nisem bila več sposobna delati. Izginilo je edino področje v življenju, pri katerem sem imela občutek nadzora. Takrat se je v meni nekaj premaknilo in spoznala sem, da si moram pomagati.

Primorana sem se bila naučiti, kako gasiti svoje požare.

Trdo sem delala, da sem svoj živčni sistem preusmerila iz stanja "boj ali beg," v katerega sem vstopila že takrat, ko nisem bila pomirjena kot dojenček. Začela sem preoblikovati svoje misli in vzorce obnašanja, ki so predstavljali nekakšen podaljšek tega stanja.

Sprva je bilo težko, saj so novi vzorci bili za moje možgane pravi napor, a z vajo je postalo vse lažje in prvič sem začela čutiti sočutje ter ljubezen do sebe. 

Ko sem se začela soočati v s svojo preteklostjo, pa sem v sebi čutila žalost in jezo. Slednja je bila vedno močnejša in vedela sem, da je čas, da jo razrešim. 

Sestavni del celjenja mojih ran je prišel iz praks sočutja. 

Pričela sem s prakso "radovedne empatije" do ženske, ki je zanetila moj požar - moje matere. Zavedala sem se njenih vzorcev in tega, od kod prihajajo, svoje ugotovitve pa sem povezala z lastno izkušnjo.

Učila sem se razumeti njeno vedenje in sprožilce. Poslušala sem zgodbe iz njenega otroštva in s tem povezala njene reakcije, ki sem jih doživela v svojem otroštvu sama.

Ko sem v sebi dosegla harmonijo, sem se odločila, da dam novo priložnost tudi najinemu odnosu. Moja mama se ni dosti spremenila; se je pa spremenilo moje dojemanje nje. 

Ko je denimo prišlo do burne reakcije, se v meni ni sprožilo stanje "boja ali bega". Namesto tega sem na mamo gledala s sočutjem. Spoznala sem, da je tudi sama ustvarila toksične strategije preživetja, saj noben ni zadovoljil njenih potreb. Obtičala je v stanju "boja ali bega", nato pa je to stanje predala tudi na svoja otroka.

Postalo mi je jasno, da do burnih reakcij pride takrat, ko se mama počuti ranljivo in razumela sem, da v otroštvu ranljivosti ni mogla izkazati.

Danes najdem ogromno ljubezni do ženske, ki je še vedno ostala v tem bolečem vzorcu. In ravno s svojim sočutjem se tudi ona počuti bolj varno, da je lahko ob meni ranljiva in da ji ni treba biti nasilna.

Nikoli ne bom rešila travm svoje matere. Toda vsakič, ko jo vidim, ji prinesem majhno kapljico vode, ki pripomore k gašenju požara. Ostati v ognju z njo ni več možnost.

Našla sem pot iz ognja, ki mi je skoraj vzel življenje. Danes redno skačem po poljih rož in čutim, da je moje poslanstvo to deliti s tistimi, ki še niso prišli tja.

Prirejeno po: TinyBuddha

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez