Morda pa ne vidimo?
Stojim in gledam … Zaprtje. Maske. Tihi večeri v mestih. Mrtve ulice. Povečevanje razdalje med ljudmi. Pozabljeni stiski rok. Šole pretihe. Ljudje (pre)osamljeni … V družbi pa povečevanje nestrpnosti, sovražnosti, napadalnosti in agresije.
Potem se obrnem in pogledam v drugo smer. Čaroben sončni zahod. Svojo lepoto nosi prav v edinstvenosti vsakega trenutka, ki se nikoli več ne ponovi. Vsak dan drugačen. Vsak dan čudovit. Vsak dan neponovljiv.
Po roki me rahlo pobožajo prvi zeleni listi. Narava se prebuja. Narcise cvetijo. Magnolije prav tako. V grmu pa ptičji žur z najlepšimi napevi. Morda pa tudi njim ugaja toplo sonce, ki nas nežno boža po licih.
Pomislim na vse ljudi, ki so mi najbližje srcu. Še vedno imamo objeme, bližino in toplino. Nekateri imajo starše, drugi partnerja, nekateri vsaj prijatelja, soseda ali znanca. In zagotovo je nekje nekdo, ki ima lepše življenje zato, ker vi obstajate.
Stojim na mestu in le obračam pogled. V istem času, v istem okolju najdem oboje. A zdi se, kot da je tisto prvo tako prevzelo naše oči, ušesa in duha, da ni več prostora za vse to drugo, tisto lepo. A sonce se ne ozira na to. Vsako jutro in vsak večer nam ustvari čudovite barve neba. Ptički bodo še naprej peli, rožice cvetele, narava se prebujala. Le mi se bomo kasneje morda ozrli nazaj in obžalovali: »Le kam so šla tista leta …«
Morda bi bilo dobro večkrat ustaviti korak in usmeriti pogled na vse lepo, kar nas vsak dan obdaja. To ni zanikanje slabega in težkega, to ni nevednost dogajanja niti ignoranca resničnih težav. Vse to poznamo in vidimo. Le naj to ne prevlada in zakrije vse lepo, ki je prav tako tu, med nami, ves čas.
Naj ne bodo spomini na ta čas začeti z opisom: »To so bila leta mask in zaprtja.«
Samo obrnimo pogled. A ni lepo?
Petra Škarja
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
