Smrt ljubljene osebe najbolj poseže v svet žalujočega. A hkrati vsaka smrt vsaj za trenutek spravi v stisko tudi okolico žalujočega. Pojavijo se namreč vprašanja: Kako pristopiti k žalujočemu? Kaj reči? Katere besede izbrati? Sploh kaj reči ali raje ostati tiho? O tem piše Saša Bremšak, ustanoviteljica projekta Iskrena solz.
Ni namreč vseeno. V takšnih trenutkih je izredno pomembno, kaj okolica žalujočega reče in kaj naredi. Njen odziv lahko globoko vpliva na žalujočega in zaznamuje medsebojni odnos.
Ko sem se sama znašla v res težki, življenjsko ogrožajoči situaciji (ne v žalovanju), mi je (zdaj že dolgo bivša) prijateljica, ki je vse vedela, po elektronski pošti napisala: "Pokliči, če kaj rabiš." Potem ni več dvignila telefona, ni poslala elektronskega sporočila niti SMS-a, da bi vprašala vsaj, ali sem še živa.
Po skoraj letu dni mi je poslala elektronsko sporočilo, v katerem je zapisala: "Vem, da se dolgo nisem oglasila, ampak jaz o tem, kako si ti, nisem vedela nič."
Ob tem sem dobila občutek, da ni razumela razlike med tem, da se nekomu zgolj oglasiš, in tem, da pokažeš resnično zanimanje zanj. Celotno izkušnjo bi lahko primerjala s situacijo, ko nekdo vidi, da je njegovega prijatelja povozil tovornjak, vendar zaradi lastne stiske ali nemoči ne zmore pristopiti in mu ponuditi najosnovnejše pomoči. Namesto tega se umakne in čaka, da se prijatelj sam pobere ter ga pokliče. Prav tako sem se počutila – kot da bi morala sredi najtežje preizkušnje sama zbrati še moč za iskanje podpore.
Gre za sporočilo, da nam je mar
Poznam zgodbe ljudi, ki so cele dneve preživljali v bolnišnicah ob svojih umirajočih bližnjih, medtem ko so se njihovi prijatelji povsem umaknili. Niso se zavedali, da ti ljudje v svoji stiski pogosto nimajo ne časa ne fizične in psihične moči, da bi poskrbeli za svoje najosnovnejše potrebe, niti za to, da bi si pripravili obrok. Namesto da bi jim ponudili podporo, so preprosto izginili iz njihovega vsakdana.
Po drugi strani pa poznam tudi zgodbe ljudi, ki so v podobnih okoliščinah doživeli povsem drugačen odziv. Njihovi prijatelji so jim samoiniciativno prinašali čokoladice, oreščke, sokove in druge malenkosti ter jim jih podtikali v žepe in torbe. Čeprav bi si lahko prigrizke kupili tudi sami, so bile te drobne pozornosti veliko več kot le pomoč pri potešitvi lakote.
S takšnimi dejanji so jim prijatelji sporočali nekaj veliko pomembnejšega: da jih vidijo, da jim je mar zanje in da v svoji stiski niso sami.
In to je tisto, kar potrebuje vsak od nas! To se da sporočiti samoiniciativno, na veliko načinov in vedno. Kakor znamo in kolikor zmoremo. Ker nekaj zagotovo znamo in nekaj zagotovo zmoremo. Če nam je mar.
Nesmiselnost za videzom dobronamernosti
Posledično je stavek "pokliči, če kaj rabiš" zame v situacijah stiske povsem nesmiseln. Ob predpostavki njegove dobronamernosti, s katero naj bi človek izrazil, da lahko drugi računajo nanj za pomoč, ga je nepotrebno izrekati. Ker človek lahko vedno pomaga samoiniciativno, če to hoče. Ni mu treba čakati, da ga nekdo pokliče.
Ne razumem namreč, zakaj bi moral tisti v stiski svojo energijo dodatno uporabljati za to, da mora nanjo opozoriti še s klicem. Od kod naj tak človek, ki ga je "povozil tovornjak", sploh jemlje moč za opozarjanje na svojo stisko, če pa vso energijo porabi samo za to, da zjutraj vstane in ostane priseben?
Izguba bližnjega pa je glede tega prav posebna situacija. Ob smrti ljudje odpovemo v celoti. Smrt je dokončna. Smrt drugih nas opozarja na našo lastno. Ja, smrt je strašljiva tema.
Zaradi njene dokončnosti žalujočemu res ne moremo vrniti umrlega. A to ne pomeni, da se ne da ničesar narediti. Kaj potrebuje človek, ki je v stiski? Če že res nič drugega, človek zagotovo potrebuje vsaj to, da mu sporočimo: VIDIM TE. POMEMBEN SI MI. TU SEM S TABO.
To se da sporočiti samoiniciativno in na veliko načinov.
Zato na stavek "pokliči, če kaj rabiš" gledam kot na povsem neprimeren tako v vlogi žalujoče kot v vlogi okolice žalujočega. Ker gre zaradi izražene pasivnosti osebe, ki ga izreka, dejansko za umik od človeka v stiski in ne za približevanje.
Saša Bremšak, Ustanoviteljica projekta Iskrena solza, www.iskrenasolza.si, Facebook: https://www.facebook.com/iskrenasolza, Instagram: https://www.instagram.com/iskrena.solza/
