Zaradi wwoofinga svet prihaja v Slovenijo

Beseda 'wwoof' je kratica za angleško besedno zvezo World Wide Opportunities on Organic Farms, ki v prevodu dobesedno pomeni ‘svetovne priložnosti na ekoloških kmetijah’. Gre za možnost prostovoljnega dela na ekoloških kmetijah, kjer vam na izbrani kmetiji v zameno za nekajurno dnevno pomoč pri vsakdanjih opravilih nudijo brezplačno bivanje in prehrano.

Ekološka kmetija (foto: Goran Antley) Goran Antley
1. 3. 2012

Ena takšnih kmetij stoji v naselju Velika Štanga, kjer sta doma Mateja in Sandi Katona ter njuni trije otroci Tim, Žan in Zala. Od aprila pa vse do konca oktobra v svojo majhno hiško sprejemajo popotnike iz različnih držav sveta, ki pridejo k njim z željo, da bi spoznali ekološki način življenja.

Kaj je wwoofing?

Čisto preprosto povedano, gre za nedenarno izmenjavo dela, hrane in bivanja. Na neki način tudi za popularizacijo ekološkega načina kmetovanja. Ljudje, ki tega doma nimajo, lahko pridejo na neko kmetijo in izkusijo, pomagajo in se tudi kaj novega naučijo. Včasih pride k nam kdo, ki si želi kupiti košček zemlje in potrebuje izkušnje.

Kdaj in kje se je wwoofing sploh začel v tujini in kdaj se je pojavila ta možnost izmenjave v Sloveniji?

Prva organizacija WWOOF je bila ustanovljena leta 1971 v Veliki Britaniji, začetki wwoofinga v Sloveniji pa segajo v leto 2002. Naša kmetija se je v slovensko društvo WWOOF, ki ga danes ni več, včlanila leta 2006.

V slovensko društvo sva bila včlanjena dve leti, potem pa naju je Polona Gostan obvestila, da društvo zaradi premajhnega interesa ne bo delovalo več in da se bomo pridružili mreži WWOOF Indipendent, ki združuje države z majhnim številom gostiteljev.

Izmenjava poteka brezplačno, a vseeno je treba plačati neko pristojbino ... Kako je s tem?

V bazo svetovne organizacije WWOOF smo vključeni gostitelji in prostovoljci. Za gostitelje je članstvo brezplačno, prostovoljci pa s plačilom pristojbine dobijo seznam kmetij. S tem denarjem se podpira delovanje mreže WWOOF.

Imate morda podatek, koliko kmetij v Sloveniji ponuja wwoofing? Se med seboj poznate?

V Sloveniji nas je deset, ampak se med seboj ne poznamo, ker tudi nimamo vpogleda v seznam kmetij gostiteljic. Ne vem, kako je bilo včasih. V tujini vem, da organizirajo srečanje na svetovni ravni, pri nas pa ne vem, ali je bilo to sploh kdaj aktualno. Ne vem niti, ali je to običajno v državah s področno WWOOF-organizacijo.

Kako ste prišli na idejo, da se pridružite svetovni mreži WWOOF?

Midva s Sandijem sva mestna otroka, še babic in dedkov nisva imela na kmetih. Ampak sva se vseeno, ker nama takrat z dvema otrokoma mestni način življenja ni ustrezal, pred 11 leti preselila na kmetijo.

Ko se nama je ponudila priložnost, da bi imela večje stanovanje v Ljubljani, so se prebudile tihe sanje o mali hiški v naravi. Tako sva našla to kmetijo. Ker hiša ni bila primerna za bivanje, smo si dom začasno uredili v skednju, kjer živimo še danes.

Niti predstavljala si nisva, da je na kmetiji toliko dela. Nekoč sva na obisku pri prijatelju med pogovorom, da bi potrebovali še kakšno dodatno pomoč, izvedela, da lahko pridejo prostovoljci, ki bivajo in pomagajo na ekoloških kmetijah prek WWOOF-mreže. Odločila sva se, da poskusiva.

Ste takoj dobili pomočnike?

Ne, k nam še dve leti po včlanitvi v društvo nihče ni prišel, tudi ni bilo kakšnega pretiranega zanimanja. Leta 2008 smo dobili prvo prostovoljko iz Amerike, ki je pri nas ostala šest tednov, svoje bivanje je celo podalj­šala in se še enkrat vrnila k nam. Šele leta 2009 se je začelo zares, tisto leto smo imeli kar 14 prostovoljcev.

Od kod vse prostovoljci prihajajo k vam?

K nam so prišli že iz Avstralije, Nove Zelandije, Nemčije, Anglije, Francije, Izraela, Amerike, Tajvana, Maroka, Bolgarije ...

Pa s katerimi od njih še ohranjate stike?

Z nekaterimi še vedno ohranjamo stik prek elektronske pošte in nas morda ponovno obiščejo ali pa mi njih. Včasih dobimo kakšno razglednico. Drugače pa smo se lani super ujeli z Bolgarko in bo letos spet prišla k nam, mi bomo šli pa na počitnice v Bolgarijo. Tudi dva Francoza, ki sta bila pri nas s kombijem, sta pred kratkim pisala, da sta kupila hiško in da imata zdaj dovolj prostora, da lahko pridemo k njima na obisk.

Sprejmete tudi družine z majhnimi otroki, glede na to, da imate sami tri otroke?

Nekaj časa smo imeli v bazi podatkov o svoji kmetiji zapisano, da sprejemamo tudi otroke, ampak sem to spremenila, ko se je javila družina s tremi majhnimi otroki ...

Naša hiša je premajhna. Ne morem si predstavljati kaosa, ki bi nastal ob šestih otrocih. Mogoče kdaj pozneje, ko bodo šli naši otroci od doma ali če bomo imeli večjo hišo.

Če pride družina, ne moreš računati na pomoč obeh staršev, kar pomeni, da bo delal samo eden, nahraniti pa je treba pet ust. No, ta družina je bila ‘fer’, saj so predlagali, da bi hrano prinesli s seboj, ampak vseeno bi bil prevelik kaos.

Ali je kdo od vaju kje v službi, navsezadnje morate dnevno nahraniti pet lačnih ust, pa še prostovoljci prihajajo k vam?

Sandi je zaposlen v vojski, jaz pa sem terapevtka zakonske in družinske terapije in s kolegicami se trudimo, da bi kmalu odprle družinski in terapevtski center v Domžalah.

Glede prehrane je najtežje spomladi, ko je hrana dokaj enolična, ko pa začne rasti zelenjava na travniku in vrtu, nam hranjenje dodatnih ust ne predstavlja kakšnega posebnega stroška. Kruh pečemo sami, zato sva pred šestimi leti kupila mlin za žita, večje količine pšenice pa zelo ugodno kupimo pri ekološkem kmetu.

Pa se glede prehrane kdaj prilagajate prostovoljcem?

Na začetku smo se, zdaj se ne več. Mi imajo za zajtrk kruh, maslo in marmelado ali med, če je kdo vajen zjutraj jesti kosmiče, jih pri nas ni. Saj če greš na Kitajsko, tudi ješ riž ...

Kako pa je z mesom?

Mi smo vegetarijanci in k nam velikokrat pridejo vegetarijanci. Drugi se prilagodijo, saj vedo, kam prihajajo. Če kdo prinese kakšno mesno hrano s seboj, jo poje, ne želim pa, da med bivanjem kupujejo in si pripravljajo mesno hrano. Večini ne pride niti na misel, drugi pa najprej vprašajo in nikoli ni težav. Tudi alkohol in kajenje pri nas nista dobrodošla.

Kako jasni pa ste glede delovnih obveznosti, imate določeno, koliko ur na dan morajo prostovoljci pri vas delati?

Pri nas se dela sedem ur na dan med tednom in v soboto do kosila, potem je nedelja prosta. Se pa poskusimo prilagoditi tudi njihovim željam, če jim bolj ustreza, imajo prost dan med tednom.

V pravilih organizacije WWOOF je določeno, naj prostovoljce obravnavamo kot prijatelje, in ne kot delavce. Naša družina jih sprejme kot družinske člane. Moški večinoma pomagajo Sandiju pri težjih delih, dekleta pa meni. Kaj delajo, je odvisno od letnega časa.

Kakšna dela pa opravljajo ­prostovoljci?

Priprava lesa za kurjavo; delo na vrtu – sejanje, sajenje, pletje, okopavanje, spravilo pridelkov; delo v sadovnjaku – pobiranje, čiščenje in stiskanje sadja, grabljenje listja; priprava komposta, pomoč v hiši.

Če je katera punca spretna v kuhinji, skuha kaj za vso družino. Če vidim, da je dekle natan­čno, kar se vidi v nekaj dneh, jo zaprosim za pomoč pri čiščenju hiše. Vedno pa vsi sodelujejo pri pripravi in pospravljanju mize in posode.

Pa ima organizacija WWOOF kakšna splošna pravila glede maksimalnega števila delovnih ur dnevno?

Nekje sem prebrala, da je določenih od štiri do šest ur, nekje drugje pa od šest do osem ur dnevno, pet do šest dni v tednu. Mi za štiri ure nikogar sploh ne bi vzeli! Če bi bili to ljudje z izkušnjami in bi bili tako hitri kot mi, bi v štirih urah nekaj naredili, ampak prostovoljci, ki pridejo k nam, večinoma potrebujejo dvakrat več časa za opravila kot mi.

Če je kdo spreten, hiter in se zares trudi, včasih prej konča. Če pa nekdo gleda na uro in čaka, da čas mine, pa tudi ti začneš malo spremljati uro. Prostovoljcem že prej povemo tudi, da po sedmih urah dela včasih niso popolnoma prosti, saj postanejo del družinskega življenja, in prosti čas je namenjen tudi druženju z nami, včasih se otroci hočejo z njimi igrati.

Najlažje in najbolj prijetno je s tistimi prostovoljci, ki so radovedni in sprejemajo naš način življenja. Nekateri se pri nas počutijo odlično in se kar udomačijo, drugim mogoče ni najbolj prijetno in pride tudi do sporov, ampak se vse reši.

Koliko prostovoljcev sprejmete naenkrat?

Največ dva, če sta skupaj, če pa ne, pa samo enega. Izjemoma smo imeli tudi tri, ker sta dva spala v kombiju. Vzeli smo vse samo zato, ker je bilo dovolj dela. Tudi jaz nočem biti pod stresom, kako jih bom zaposlila.

Kako pa otroci sprejemajo tujce v hiši?

Odvisno od ljudi. Nekatere lažje, druge težje. Zelo hitro jih začutijo. Vedno so pod drobnogledom: ali so zgovorni, ali se zanimajo za njih, kako jedo, koliko se umivajo ... Nič jim ne uide. Če jih otroci ne sprejmejo, že vemo, da ne bo v redu. Poskušava pa s Sandijem pri ljudeh vedno poiskati pozitivne strani in jih, zlasti starejša otroka, opozoriti na to.

Če so ljudje v redu, otroci uživajo. Tudi to, da prostovoljca vzamemo v hišo za najmanj teden dni, se mi zdi pošteno do otrok, da se vsaj malo navadijo in povežejo z ljudmi. Nočemo biti vmesna postaja. Je veliko obojestranskega prilagajanja.

Ste ekološka kmetija, kaj vam to pomeni?

Gre bolj za način življenja in razmišljan­ja. Imamo sicer certifikat, da smo ekološka kmetija, gre pa za to, da se nam zdi nedopustno onesnaževati naravo in sebe – še bolj otroke – z različnimi kemikalijami, ki se uporabljajo v sodobnem kmetijstvu.

Živila, ki jih kupujemo, so večinoma ekološkega izvora, prav tako kozmetika in čistilna sredstva. Res pa je, da smo še vedno zelo navezani na Ljubljano in se verjetno nikoli ne bi mogla popolnoma odrezati od Ljubljane.

Vsak dan se vozimo tja, saj Tim in Žan hodita v valdorfsko gimnazijo. Zalo trikrat tedensko peljem v vrtec, vmesni čas pa izkoristim za študij v knjižnici (Mateja pripravlja doktorat na podiplomskem študiju Zakonske in družinske terapije, op. a.), dokler ne bo spet veliko dela na vrtu.

Napisala: Metka Pravst, fotografije: Goran Antley