Salzburg - mesto glasbe

30. 1. 2012
Deli

Pa ne le veličastnih simfonij, tudi razigranega do-re-mi malega otroškega zborčka iz filma Moje pesmi, moje sanje, ritma kopit in koles kočij in odvijajočih se papirčkov Mozartovih kroglic.

Popolna romantika

Da, Salzburg je popolna romantika in še veliko več, zato se mu, tako kot nekoč Martin Krpan, ki je tjakaj hodil po sol, vsakih nekaj let tudi sama ne morem upreti.

Vedno moram najprej obiskati najpomembnejše točke – pogled z mogočne trdnjave Hohensalzburg na celotno mesto, od koder najprej le uživam v pogledu na mestne trge, strehe, številne zvonike in reko Salzach, nato pa hitro zarišem svoj sprehod – po cvetočem parku spomladi ali romantični belini Mirabellgarten, ukradenih minutkah ob poslušanju vode ob mogočnih baročnih vodnjakih, sledi obisk Mozartove rojstne hiše, kjer opazujem slike malega Mozarta in njegove sestrice, se ne morem nagledati violine, na katero je igral kot otrok in z njo nastopal po velikih evropskih mestih, in klavirja, po katerem so hiteli njegovi mali prstki in na katerem je komponiral nekatere izmed svojih prvih del.

Vedno moram stopiti tudi v stolnico, katere zvonovi igrajo Mozartov napev in pred katero stoji največji baročni vodnjak zunaj Italije – Residenzbrunnen, delo italijanskega kiparja Tommasa di Garona.

Odreči se ne pustim niti nakupovanju na pisani tržnici in brskanju po trgovinah v Žitni ulici, ne morem si kaj, da ne bi stopila do veličastnega vodnjaka, v katerem so nekoč umivali konje, poleti pa skupaj z domačini in turisti rada poležavam ob reki Salzach in zobam sveže sadje s tržnice, potem ko sem naredila lep krog s kolesom po kolesarski stezi okrog mesta do Leopoldove palače, ki je služila družini Trapp v filmu Moje pesmi, moje sanje.

Žgečkanje brbončic

Že prvi dan ne morem mimo kavarne Tomaselli na trgu Alter Markt, ki se ponaša s pridevnikom najstarejša kavarna v dunajskem slogu in v katero je rad zahajal tudi Mozart.

Srebrni pladnji, starinska stojala za časopise, natakarji v oblekah in gostiteljice, ki nosijo slaščice na velikih pladnjih ... Težko se je odločiti za eno dobroto med štiridesetimi.

Po sladki tortici, poplaknjeni s črno kavo, vedno znova pozabim, da bom morala plačati dvakrat – enkrat za posladek in drugič za kavo, pri Tomaselliju namreč stavijo na 300-letno tradicijo.

Zvečer se še vedno rada med trumo turistov znajdem na večerji v najstarejši restavraciji v srednji Evropi, v kateri je večerjala tudi Mozartova družina.

V restavraciji Stiftskeller St. Peter me peljejo v zgodovinsko baročno dvorano, kjer se na koncertu prepustim poslušanju Mozartovih napevov glasbenikov v baročnih oblačilih ter kulinaričnim mojstrovinam iz Mozartovega časa (smetanovi juhi s cimetom, kapunovim prsim v žajbljevo-smetanovi omaki, polentnem krožniku in hladni parfe kremi s prelivi, okrašeni z likom Mozarta iz čokolade v prahu, ki se topi v ustih), ali pa (še) lahkotnejšim napevom in prav tako odlični večerji Sound of Salzburg Show v restavraciji Sternbraeu.

Ko se hočem potopiti z domačini, se odpravim na večerjo v pivnico Die Weisse, kjer je vedno veselo vzdušje, ko se mi zahoče elegance, izberem restavracijo s pogledom na mesto, M32, kjer najbolj uživam v bogatem in izbranem poznem zajtrku z najdražjim.

V toplejšem delu leta rada posedim na vrtu restavracije Gasthaus zu Schloss Hellbrunn na kosilu, najnovejše odkritje pa je obvezni ‘Smart food’ v Hangarju 7 v Mayday Baru, posebnem doživetju, ko izbiram med tremi meniji: Brain Food, Mood Food in Beauty Food in z radovednostjo čakam, kako se bodo tokrat odzvale moje brbončice in oči (tudi postrežba je nekaj posebnega) na lahko, zdravo in okusno večerjo.

Priznam, enkrat, samo enkrat, bi se rada v Hangarju 7 prepustila okusom molekularne kuhinje v majhni restavraciji Ikarus.

Do takrat pa se bom povzpela do bara tik pod vrhom hangarja in s ptičje perspektive opazovala dogajanje v tej arhitekturni dovršenosti, v kateri vse deluje – razstavljena letala in formule lahko že jutri tekmujejo in režejo tisočinke sekund, naši moški pa so presrečni, da si jih lahko ogledajo tako od blizu …

(Ob)salzburška doživetja

Mene pa bolj od letal navdušuje vožnja z muzejskim vlakcem na širnem muzeju na prostem Grossgmain, iz katerega si lahko ogledam, kako so včasih živeli na deželi, kjer se moja mala lahko v toplejših mesecih naigra na velikem lesenem igri­šču, kjer ji lahko pokažem, kakšne so bile včasih šole in kako so včasih živeli, in kjer v majhni stari hišici lahko nakupim nostalgičnih spominkov, igrač in že pozabljenih sladkarij.

Na poti nazaj v Salzburg se ustavim v tipičnem gostišču Gasthof Schorn na kosilu v Sankt Leonhardu, kjer imajo božanske solnograške žličnike! Teh v Salzburgu res ne smete izpustiti.

Obožujem tudi Hellbrunn z velikimi čudovitimi vrtovi ter palačo in obveznimi vodnimi igrami – nagajivimi vodnjaki in minigledališčem, ki jih je pred 400 leti dal zgraditi uživaški nadškof Markus Sittikus in še vedno brezhibno delujejo. Prižgejo jih načeloma samo v toplejših delih leta, a če boste imeli srečo, jih bodo prižgali tudi v sončnem zimskem dnevu.

Vsaj en dan, v katerem koli letnem času, moram nameniti tudi jezeru Wolfgangsee, ker je preprosto – čarobno!

Romantika, narava, posebna energija – vse je opojno, vse kliče k miru in radosti. Poleti se zapeljem del poti s kolesom, nato pa se potopim v osvežujočo vodo na eni od neštetih plaž, pozimi nataknem drsalke.

V letovišču St. Wollfgang si ogledam cerkev in prisluhnem duhoviti razlagi o cerkvi in tem romarskem kraju g. Franzu Zimmermannu.

Ko bo čas dopuščal, se bom s starinskim vlakcem zapeljala v strmino visoko nad jezero, od koder mi bo pogled segel naokoli na vso romantiko te čudovite pokrajine in velikanskega jezera.

Prave Mozartove kroglice

Odkrila pa sem še nekaj – kje lahko čisto sama izdelam originalno Fürstovo oz. Mozartovo kroglico – kaj eno, toliko, kolikor se jih lahko najem, pa še v spomin bom dobila kakšno!

V kavarni Dallman na Mozartplazu v mestecu St. Gilgen ob tem čudovitem jezeru.

Originalne Mozartove kroglice boste prepoznali po srebrnem papirju z modrim Mozartovim portretom in ročni izdelavi, večje so od tipičnih Mirabellovih in tisočkrat okusnejše! Predvsem, če jih pripravite sami in so še popolnoma sveže. Kupite jih lahko (tudi) v Salzburgu v slaščičarni Fürst, kjer so jih tudi prvič izdelali.

Za svoj sladki izum iz marcipana, pistacij in čokolade je Paul Fürst na pariški razstavi leta 1905 prejel zlato medaljo, vendar izuma žal ni patentiral in ga ni poimenoval Mozartova kroglica, zato je to ‘napako’ popravil Mirabell, ki se lahko pohvali z enim najbolj prodajanih avstrijskih spominkov, družina Fürst pa še danes nadaljuje tradicijo po izvirnemu receptu, ki se je prenašal iz generacije v generacijo.

Belo zlato

Po belih solnih kristalčkih je mesto Salzburg dobilo ime in prav ta mu je zagotovila tudi bogastvo.

V rudniku soli Dürrnberg ob slikovitem mestecu Hallein lahko radovedneži na lastne oči vidimo, da je bilo življenje rudarjev vse prej kot lagodno sprehajanje v prelestnih čeveljcih po tlakovanih ulicah bleščečega mesta.

‘Glücklich!’, pozdravljajo radovedne obiskovalce s tipičnim rudarskim pozdravom, ker dober dan ali dober večer tukaj nimata nobenega pomena, saj pod zemljo vlada večna tema. Skupaj z drugimi rudarji v belih oblačilih za en dan sem tudi sama enkrat sedla v miniaturni vlakec, ki nas je odpeljal v meglene tunele.

Sledilo je adrenalinsko drsenje po gladkem lesenem toboganu, dolgem 40 metrov, nato pa vožnja z lesenim splavom čez mistično zatemnjeno slano jezero. In ko končno spet uzrete dnevno svetlobo, boste hoteli – kaj drugega kot vse skupaj še malo posoliti za spomin.

V vabljivi trgovinici vas bo razveselila ekološka sol in takšna z začimbami, papriko, čilijem in mocarelo.

Radosti v naravi

Tako ob jezerih kot drugod okoli Salzburga poleti vabijo hribi, nordijska hoja in jezera, pozimi pa neskončne smučarske proge. Največje avstrijsko smučišče, Ski amadé, ki se razprostira na 860 kilometrih raznovrstnih prog – takšnih za lagoden spust, adrenalinsko vijuganje med grički ali preizkus posebnih prog za deskarje, morda raziskovanje brezmadežnega pršiča; od 650 do 2700 metrov nadmorske višine, lahko presmučate z eno karto.

Zdravilišča in velnes centri z neskončno ponudbo masaž, savn, termalnih vrelcev in drugih sprostitev v smučarskih krajih, pobeljenih s snegom in zatopljenih v zimsko pravljico kočij s sanmi, me vedno znova vabijo v svoj objem.

Grossarltal navdušuje predvsem z doživetjem narave v Narodnem parku Visoke Ture in z izvrstnim hotelirstvom.

Nedotaknjena pokrajina, vaški značaj doline ter moderna smučišča so romantično-športno doživetje zimske pokrajine, v kateri je sneg zagotovljen do velike noči. Tu si rada dam duška po neomadeževanih predelih s pršičem – sama na njem vedno znova uživam kot majhen otrok.

Toplice z zgodovino

V Gastein sta na oddih hodila že cesar Franz in njegova Sisi, danes pa je sproščujoča mešanica smučarskega in termalnega doživetja.

Meni ni ljub­šega kot to, da se s smučanja v vroče terme lahko zapeljem kar na smučeh in potem iz vročega brbotajočega bazena opazujem smučarje, ki lovijo zadnje zavoje dneva. In ko me smučarski avtobus z utrujenimi smučarji pobere pred zdraviliščem, sem že vsa sproščena in spočita.

Če se seveda ne odločim za preizkus ene od velike ponudbe masaž … in podaljšam popoldne v toplicah v uživaški večer, za katerega bi najraje videla, da mu nikdar ne bi bilo konca.

Nekaj namigov za terme, ki pustijo pečat: čudovita panoramska savna pokrajina Felsentherme Gastein očara z edinstveno arhitekturo: vroča voda iz 17 izvirov, pečine, sneg vabijo vse, ki radi v uživanju vklopijo vse čute.

V Bad Hofgasteinu je najmodernejši alpski in zdraviliški svet v Evropi s šestimi doživljajskimi in zdraviliškimi svetovi ter svetom savn z lastnim gorskim jezerom, nepozabni Zdravilni rovi pa vzbudijo domišljijo ali le popolno sproščenost, ki tako zelo prija po prijetnem, a napornem raziskovanju dežele, v kateri igra srce.

Petra Arula, fotografije: Sensa arhiv, Magda Dežđek

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez