Ciril Zlobec: "Občutek imam, kot da sem od zmeraj in kot da bom za zmeraj."

Redko posegam po poeziji. Verjetno zato, ker jo je bolj kot razumeti potrebno čutiti. Nekega majskega večera pa sem prav zaradi poezije upočasnila svoj korak in se ustavila ob pogledu na izložbo v mariborski mestni knjigarni. Zagledala sem velik plakat z vabilom na predstavitev pesniške zbirke Cirila Zlobca – Biti človek .
Srce mi je zaigralo ob verzu: Zmag ne slavim, poražen se ne vdam!

Priložnosti, da srečam legendo slovenskega pesništva, nisem želela zamuditi. Na literarnem večeru me je z izjemnim darom pripovedovanja očaral. Presenetilo me je, kako pogumno in iskreno je spregovoril o bolečini, ki jo je izkusil ob smrti sina Jaše in hčerke Varje. Njima je z besedami “O bog, kako sta vsa še v meni,” posvetil zbirko Biti človek. Po dolgem času sem se na nekem dogodku počutila varno. Kot da bi bila del sveta, v katerem je o bridkosti, ki ti jo namenja usoda, smiselno govoriti.

Ciril Zlobec se je skladno s prepričanjem, da je poezija oblika dialoga z bralcem, pred svojim 89. rojstnim dnem podal na slovensko turnejo. Pravi, da je poezija uspešna takrat, ko bralec pozabi nanj in v pesmi najde sebe.

Mariborsko knjigarno sem zapustila s podpisanim izvodom pesniške zbirke, popolnoma očarana nad človekom, za katerega se mi je zdelo, da resnično ničesar ne prikriva. Občudovala sem njegov pogum, da je bralcem razkril najtemačnejše globočine svojega življenja. Očarala me je njegova moč, da s svojo poezijo nudi kapljo tolažbe tistim, ki so izkusili bolečino.
Še isti večer sem začela brati pesniško zbirko s pomenljivim naslovom. Branje je bilo pretresljivo in hkrati tako ganljivo, da se je stiskanju v grlu občasno pridružila celo bolečina v želodcu. Verzi so se mi nenehno izmikali med solzami, medtem ko sem potovala iz sebe vase. Prvič v življenju sem brala brez razuma. S čustvi.

Tisti večer si niti v sanjah nisem predstavljala, da bom imela mesec dni pozneje privilegij spoznati legendo slovenskega pesništva na štiri oči. In odkriti, kdo je človek, ki zmag ne slavi, poražen se ne vda. Ko sem dobila čudovito nalogo, da opravim z njim intervju, sem se nemudoma podala v knjižnico in z užitkom prebrala njegovo avtobiografijo v dveh delih Spomin kot zgodba, takoj za tem pa še Trn ali radost v srcu? Po branju sem Cirila Zlobca uvrstila med svoje najljubše slovenske pisatelje, saj mu proza leži prav tako kot poezija. Anekdote iz knjig so me tako prevzele, da so nekaj dni moji prijatelji neprestano poslušali o pesniku, romanopiscu, prevajalcu, uredniku (Beseda, Sodobnosti), nekdanjem politiku, članu štirih akademij znanosti in umetnosti in prejemniku številnih nagrad (Prešernove, Župančičeve in Veronikine). Nekatere sem z anekdotami tako navdušila, da skupaj z mano upajo na tretji del avtobiografije.
Po branju zbirke Biti človek sem začela po poeziji posegati pogosteje. Zaradi lastnega zapoznelega zanimanja za čare poezije se mi zdi nepredstavljivo, da se je leta 1925 v Ponikvah na Krasu rodil deček, ki se je že zelo zgodaj navdušil nad poezijo. Izjemno rad je bral Ketteja in Kosovela. Ljubezen do poezije mu je privzgojila mama. Občudovanje je kmalu preraslo v prve poskuse pisanja pesmi v slovenskem jeziku, zaradi česar so ga leta 1941 izključili iz semenišča. 

Njegova poezija je avtobiografska in ima neverjetno, skorajda čudežno moč, da med branjem uzreš sebe. Njegove pesmi dosežejo, da med branjem pozabiš nanj. Srečanje z njim pa tega nikakor ne more doseči. Ciril Zlobec je namreč slovenski družbi potreben človek, ki ga nikakor ne moreš pozabiti. Je upornik z razlogom, ki še stiska v srcu svojo uporno pest, in izjemen sogovornik, ki se mu med pripovedovanjem iskrijo oči. Kot najmlajši od sedmih otrok izhaja iz družine, kjer je bil, kot pravi, deležen izjemno učinkovite verske vzgoje. Stric je bil duhovnik, brat kartuzijanec, sestra nuna. Poudarja, da je v njihovi družini obstajala prava vera, brez kakršnegakoli klerikalizma, brez poskusa delitve v smislu kdor ni verujoč, ni dober.

Zelo zgodaj je prišel v konflikt z okolico zaradi težav s sprejemanjem dogmatskega dela vere. “Že kot radoveden otrok sem opazil, da mi niso znali, niti mi niso hoteli pojasniti, kar je mene mučilo, torej razne cerkvene dogme: brezmadežno spočetje, vnebohod. Prepričevali so me, da je greh o teh stvareh razmišljati in da je treba sprejeti, kar je. Po drugi strani pa sem menil, da imam svobodno voljo in da lahko iščem odgovore na vprašanje, kaj je življenje.”

Živim, kot da sem večen samo v času realnega življenja

Med iskanjem odgovora na vprašanje o življenju je odkril, da življenje ni do kraja nikoli razložljivo. “Največ resnice o življenju in o nas samih v njem odkrijemo, če poskušamo razrešiti nerazložljivo,” pravi. Smisel vidi v prizadevanju po odkrivanju stvari, ki jih nikoli ne bi odkril, če bi se vdal in si rekel : “Saj se ne more, saj se ne da.” Želi si nemogoče. “Tudi ko pišem pesem. Za vsako me namreč prevzame tisto močno razpoloženje, romantično rečeno navdih, ki prekriva preostala, vsaj v določenem trenutku. Takrat se mi zdi pomembno, da hitim pesem ujeti v neki trenutek, ki lahko izgine in ga ne bo nikoli več. Spoznal sem, da si mora človek prizadevati za nemogoče, ker bo samo tako dosegel maksimum možnega. Pameten človek pa se mora zavedati, da nemogočega nikoli ne dosežeš. V nasprotnem primeru sta razočaranje in obup neizogibna. Ko dosežeš največ možnega, moraš imeti skepso, da si rečeš: ‘Pa vendarle sem nekaj odkril,’ oziroma si kot pesnik priznaš: ‘Napisal sem pesem, ki sicer ni shakespearski sonet, ampak v slovenskem okviru je kar sprejemljiva’.”

S sintagmo, imenovano kratka večnost, pojasnjuje pomen večnosti v kulturi, ki izhaja iz krščanske tradicije. “Prispodoba večnosti je bog, za katerega vera trdi, da je od zmeraj in za zmeraj. In nobena človeška pamet tega ne more razumeti. Vse, kar je možno razumeti, ima namreč svoj začetek in svoj konec. Ko človek razmišlja o sebi in o lastnem življenju, se ne spominja svojega začetka. Nihče ne ve, kako se je počutil, ko je prišel iz materinega telesa, in nihče ni zmožen opisati svoje smrti. Mi sicer lahko tolmačimo in razlagamo smrti drugih, vendar lastne smrti ne moremo razumeti, ker se ne spominjamo začetka. Tudi mi smo brez začetka in brez konca od zmeraj v tistem nagonskem čutenju in zato to imenujem moja kratka večnost. Občutek imam, kot da sem od zmeraj in kot da bom za zmeraj. Ker mi ne gre v glavo, da zdaj sem, jutri pa me mogoče že ni več. In zato pravim temu moja večnost, pri čemer je racionalni delež moja kratka večnost. Živim, kot da sem večen samo v času realnega življenja. Kot pravim v pesmi V vse smeri zaiti: Predolg je dan, da življenja ne bi utrudil, in prekratko je življenje, da bi moglo dati smisel dnevu.”

Poezija igra izjemno pomembno vlogo v njegovem življenju. Spomnila sem ga na anekdoto iz avtobiografije, ko so se po nekem zelo odmevnem literarnem večeru zbrali štirje mladi pesniki (ob njem še Kajetan Kovič, Janez Menart in Tone Pavček), ki so leta 1953 izdali kultno pesniško zbirko Pesmi štirih. Po večerji so imeli občutek, da si bodo lahko odgovorili na vprašanje: Kaj je poezija? V določenem trenutku se je Kajetan Kovič odločil, da bo slovesno naznanil veliko razodetje, in dejal: “Fantje!, … jaz pa vem, kaj je poezija!” In nadaljeval: “Poezija je tisto …”, dokler se ni skrušeno sesedel in zamahnil z roko, ko je ugotovil, da se poezije ne da opisati z besedami.

Po izjemno plodoviti pesniški karieri nima težav najti besed, s katerimi bi opisal poezijo. Na vprašanje, ali je poezija morda zanj terapija, nemudoma odgovori: “Absolutno. Poezija je realnost mojega življenja, spremenjena v metaforiko. Je tudi oblika dialoga z bralcem. V resnici pa je to najrigoroznejša izpoved lastnega življenja. Poezija je tudi smisel mojega življenja. Zame je laična religija.”
Slovi kot ljubezenski pesnik. Opus njegove ljubezenske lirike je danes precej drugačen kot v mladosti. “Pri skoraj devetdesetih je spomin na Eros,” pravi.
Njegova ljubezenska poezija ni poetična tožba neljubljenega pesnika, temveč govori o ljubezni kot o povsem konkretni zgodbi dveh povsem konkretnih bitij, moškega in ženske. V poezijo je vpeljal pojem ljubezen dvoedina, ki ima tako kot vse ljubezni notranjo logiko dveh, ki se imata rada. V zbirki Biti človek je ljubezni dvoedini namenjen cikel Dokler se še imava. Ideja je nastala nekega jutra, ko sta se z ženo po jutranji telovadbi objela in sta soglasno ugotovila: “Kakšna sreča je, da se še imava.”

Ko pripoveduje o ljubezni, ki jo z ženo živita in čutita že 64 let, mu oči žarijo. “To čustvo med nama je zelo močno in morda je vez med nama močnejša, kot je bila kdajkoli, ker zdaj realno psihofizično oba, vsak po svoje, čutiva, da sva del drug drugega in da nikoli ne moreš biti čisto sam.” S tem ovrže vsakršen dvom o tem, da prava ljubezen ne obstaja. Še najbolj gorečo privrženko ednine mu uspe spreobrniti v vernico ljubezni dvoedine, za katero pravi, da je strašen čudež najbolj avtentične skupnosti dveh, ki prav v ljubezni in prek ljubezni osmišljata drug drugega.

Tudi v ljubezenskem smislu razmišlja o večnosti, kar ponazarja njegova besedna skovanka najina kratka večnost. “Ljubezen ima ambicijo biti od zmeraj in za zmeraj. Na začetku gre za nekaj zanosnega, kot pri ljubezni na prvi pogled, ko se ti zdi druga oseba najlepša in najboljša v vseh pogledih. Obstaja torej nekaj, kar te žene k nekomu. Zagotovo je zaljubljenost zelo močan element. Vsi bi radi tisto začetno zaljubljenost implicirali in ohranili za večno, pa ne gre. Ko ljubezen postane realnost, se stvari nenadoma kontaminirajo v močnejše oblike, ki se zlijejo z realnostjo življenja. Četudi si privrženec, kot jaz še zmeraj sem, ljubezni dvoedine, skušaš v neki realnosti dveh nehote ponuditi svoj pogled na življenje in na ljubezen samo, kakršno sam doživljaš in je bistvo tvoje narave. Partner, če je dovolj močan, pa se tudi odziva podobno in tako lahko nastanejo prepiri, razhajanja, ločitve, ki so rezultat tega, da je vsak preveč prepričan v svoj prav. Mislim, da je pravo tisto, ko si sicer celo življenje oba prizadevata za oplemenitenje partnerja s svojo ljubeznijo, vendar hkrati absolutno dopuščata, da ima drugi enako pravico ohranjati strukturo svoje psihofizičnosti, ki vsebuje elemente, ki jih ti nimaš. Od tod izvira konstrukcija dvoedina – boriš se za samo eno in edino, ampak prava je samo, če ohranja tudi to dvojnost.”
Med pripovedovanjem se hudomušno nasmehne ob misli na jezikovni pristop, ki romanskim jezikom onemogoča, da bi prevedli ljubezen dvoedino. Slovanski jeziki to možnost imajo. Ob tem sem pomislila, da Slovenci že po zaslugi jezika premoremo odlično izhodišče za ljubezen dvoedino. Vprašanje pa je, ali si jo upamo uresničiti in začutiti.

Zdi se, da se nekaterih čustev, predvsem tistih, ki jih z razumom ne moremo nikakor pojasniti, bojimo. Podobno se je tudi v pesniku naselil strah pred izdajo zbirke Tiho romanje k zadnji pesmi, ki jo je napisal po smrti hčerke Varje. Sprva je želel, da bi zbirka izšla posthumno. Od kod je izviral strah pred izdajo zbirke, ki se je pozneje izkazala za najuspešnejšo?
“Prepričan sem bil, da bom zbirko zapustil vnukom. Opazil sem namreč, da Slovenci neradi govorimo in razmišljamo o nenavadnih boleznih. Moja mama je bila epileptik, kar smo v tistih časih skrivali. Sramovali smo se namreč usodnih bolezni, ki niso bile ozdravljive in so za sabo puščale nenavaden občutek, nekakšen prst božji.

Pred izidom zbirke sem bil prepričan, da Slovenci ne marajo neozdravljivih bolezni, da ne marajo nenormalnih smrti in da ne marajo govoriti o trpljenju, ker ga imamo vsi dovolj. Vedel sem, da bi se z objavo te zbirke gibal na robu. Hrvaški pesnik in akademik, ki je Tiho romanje k zadnji pesmi prevedel v hrvaški jezik, mi je pisal, da se pretresljivo gibljem na robu možnega, ker gre za sentimentalno razkrivanje moje bolečine. Kot da sem hotel reči ‘sočustvujte z mano’, kar je sicer človeško, vendar ni bil moj namen. V zbirki veliko pišem o občutku krivde. O tem, da se počutim, kot da sem česa kriv. Verjel sem, da je otrok izročen staršem. Pri hčerki Varji me še zmeraj spremlja občutek krivde, saj je bila neizmerno vezana name in jaz nanjo. Še vedno se čutim krivega, da je nisem mogel rešiti.”

Direktor založbe ga je prepričal, da je zbirko kljub začetnim pomislekom objavil. Prav ta zbirka je bila njegova najbolj prodajana. “Ugotovil sem, koliko ljudi se je čutilo olajšane. Vprašal sem se, v čem je ta preskok, da so sprejeli mojo bolečino in so mutacijo moje bolečine zamenjali za svojo. Ugotovil sem, da mi je uspel obrat, s katerim sem svojo bolečino dvignil v čaščenje in postal vernik spomina svojih otrok. Bolečino sem oplemenitil. Bolečina ni samo muka duha in telesa. Če jo sprejemaš z neko visoko etičnostjo, pri čemer ne kriviš in obtožuješ drugih, temveč jo skušaš razumeti, lahko tudi osmisli lastno življenje. Ob številnih izgubah, tako otrok kot tudi prijateljev, bi lahko obupal nad svojim življenjem, pa nisem. Počutil sem se dolžnega pred samim sabo, da moram jaz podaljšati življenje svojih otrok, ki me ne bosta preživela. S poezijo sem oplemeniti spomin nanju. O takšni bolečini lahko piše samo nekdo, ki jo je res doživel. To ne more napisati nekdo z intelektualno spekulacijo. Bolečina je iracionalno čustvo. Samo tisti, ki jo je doživel, jo lahko preoblikuje v besede. “

Življenje manj kot mi daje, več nazaj si jemlje

Neizmerno pogreša svoje prijatelje: Menarta, Pavčka, tudi Koviča, ki ga je bolezen popolnoma izločila iz konteksta življenja. Nič manj ne pogreša svojih številnih prijateljev iz tujine. Med govorjenjem se za trenutek ustavi, kot da si je pravkar priklical spomin na posebno obliko ljubezni – prijateljstvo. Spomni se na pesem Krik II., v kateri nagovarja vse, ki so šli kdaj skozenj. S cmokom v grlu nadaljuje: “Pogrešam trenutke, ko je zazvonil telefon in sem dvignil, pa rekel ‘Kaj pa je?’ Na drugi strani pa sem zaslišal glas nekoga, ki je pojasnil, da si me je zaželel le slišati.” Veliko mu pomenijo vabila, kot na primer tisto na vsakoletno srečanje tržaškega PEN kluba, katerega nagrajenec je. Zelo so si prizadevali, da pride na srečanje, saj bi njegova prisotnost dodala večeru posebno vrednost. Zaradi slabega počutja je moral vabilo odkloniti, kar je po pripovedovanju sodeč resnično obžaloval. Z veliko mero samorefleksije pojasni, koliko mu takšne geste pomenijo: “Kolikor se to sliši nečimrno, človeku, pesniku, dobro dene to, da ga kam povabijo. Vedno, ko ustvarjaš, dvomiš. Veliko pomeni, če dobiš neko potrditev, da se nekdo odziva na tvojo pesem, ki je zelo intimna, in jo spremeni v sebi v dialoško. Veliko ljudi mi piše, se mi zahvaljujejo za zbirko, izpove se kakšna mati, katere sin se je, kot temu pravim, odselil v višino. Nenadoma se torej zgodi, da neka oseba misli, da govori o moji zbirki, v bistvu pa govori o sebi in deli svojo bolečino. To se mi zdi največ, kar lahko naredi človek kot pesnik ali umetnik, na katerem koli področju za tistega, ki mu je namenjeno, da umetnost sprejme za svojo.”

Težje je tistemu, ki nosi sovraštvo v sebi, kot tistemu, ki mu je sovraštvo namenjeno

“V življenju so me veliko lasali, pa nisem postal plešast,” je nekoč dejal. Sovraštva in zamer ne goji, temveč poskuša pozabiti na negativne komentarje.
“V bistvu sebe kaznuješ in si žrtev, če v sebi ves čas nosiš to zastrupljeno čustvo. Užitka, da bi nekdo vedel, kako me je prizadel, ne dam nikomur. Poskušam se požvižgati na to. Naučil sem se, da je moje življenje dragocenejše od intrig drugih.”

Prezir in sovraštvo je v zgodnji mladosti doživel tudi v obliki pljunka v obraz. Dobesedno. Ko je bil star sedem let in sta se z očetom na ulici v Trstu pogovarjala v slovenščini, mu je moški srednjih let v črni fašistični oficirski uniformi pljunil v obraz. Rekel mu je nekaj, česar ni razumel, a je čutil, da je grožnja. Pozneje mu je oče prevedel: “Če še enkrat slišim ta svinjski jezik, ti razbijem gobec!” Kljub omenjeni neprijetni izkušnji iz otroštva pozneje ni ohranjal sovraštva do italijanske kulture, temveč se je iz tega začetnega sovraštva celo rodila ljubezen do nje. “Zanimalo me je, kako uspe človeku negovati ljubezen do maternega jezika, ne da bi ob tem ohranjal sovraštvo do tujega, italijanskega jezika?”

“Zanimivo je to. Prav to preganjanje slovenske knjige in omenjeni pljunek v obraz je v meni prebudil spoznanje, ki bi zaleglo za cele romane. Jezik je bil zame takrat identifikacija. Vsi Italijani so bili zame fašisti, vsi Slovenci pa čisti narodi heroja. Govoriti slovensko je bilo takrat prepovedano. Nisem razumel, zakaj smo v šoli govorili s ponosom, da je le Italija dežela svetnikov in pesnikov. Kot radoveden otrok sem ugotovil, da imajo Italijani res pesnike in svetnike, mi, Slovenci, pa svetnikov ne. Takrat še Anton Martin Slomšek ni bil razglašen za blaženega. S šolsko vednostjo sem primerjal, kaj imamo Slovenci, kar bi lahko postavil ob bok velikim srednjeveškim pesnitvam, in sem spet in spet ugotovil, da bi bil to lahko Krst pri Savici. Mučilo me je, zakaj Prešeren ni napisal obširnejše pesnitve, ki bi bila primerljiva z italijanskimi. Prav zaradi občutka pomanjkanja, ki je izviral iz prepričanja, da narod mora imeti velik ep kot simbol narodove zgodovine in duha, sem kot otrok začel pisati ep, kar se je končalo z izključitvijo iz gimnazije.”

Odnos do Italijanov je spremenil ob padcu fašizma, ko je spoznal, da vsi Italijani niso fašisti in da tudi pri nas niso vsi čiste duše. “Začel sem razumeti, da je ta splošna identifikacija, ki temelji na označevanju ljudi za takšne in drugačne, brez upoštevanja dejanj in brez spoznanj, krivica. Ko smo se po padcu fašizma mladi Primorci vračali domov, so nam Italijani dali civilno obleko, hrano in so se odzivali čuteče. Navsezadnje sem bil med vojno čudak, saj sem se javljal za najbolj drzne stvari, da sem bil čim bolj svoboden, odvisen od sebe. Trikrat so me ujeli celo Nemci, ki sem jim pripovedoval zgodbe in večinoma so mi verjeli. Neki esesovski podoficir, ki je v meni sprva videl prijatelja, pa je mojo prevaro prepoznal. Zelo je bil razočaran, ko je spoznal, da je prijateljeval s partizanom. Rekel mi je, da bi me moral na mestu ubiti ali najmanj izročiti. Toda kljub temu ni storil ničesar od tega. Cenil je namreč, da je imel nekaj dni prijatelja, četudi partizana, zato me je peljal iz vasi, da me kdo drug ne bi ubil. Ta isti človek se je pred tem hvalil, koliko partizanov je ubil! Nenadoma pa ga je prevzelo neko čustvo. Vedno lahko nastopi trenutek človečnosti, zato sem zelo previden. Nisem zamerljiv. Tudi če je kdo o meni pisal grdo, nočem nositi sovraštva v sebi, ker ne vem, zakaj je nekdo to napisal. Človeške stiske so razumljive tistemu, ki jih živi. Moja lastnost je, da enkrat ali dvakrat zadevo prespim in skušam pozabiti. Če gojim negativna čustva do drugih, me to obremenjuje. Prizadevam si imeti prijateljske odnose z različnimi ljudmi. Vsak nosi človeško dragocenost v sebi, če jo odkriješ in mu daš možnost, da jo pokaže.” Prijateljstva, predvsem tista nekoliko nenavadna, mu veliko pomenijo, ker bogatijo njegovo življenje in ga preizkušajo.

Po izidu knjige Trn ali radost v srcu?, kjer je pisal tudi o nenavadnih prijateljstvih, so mu nekateri prijatelji očitali, češ da jih ne omenja, kljub dolgoletnemu prijateljstvu. To pojasnjuje s tem, da so ga zanimali predvsem ljudje, s katerimi je imel napete odnose, ker so bili drugačni od njega, vendar so bili kljub temu prijatelji. Izpostavil je prijateljstvo z nadškofom in metropolitom dr. Alojzijem Šuštarjem, s katerim sta se pogosto srečevala. Nadškof ju je z ženo celo povabil na večerjo v svojo škofijsko rezidenco. Njunemu prijateljstvu niso bili vsi naklonjeni, zato je nadškofu predlagal, da se v javnosti ne pozdravljata, saj mu ni želel povzročati nevšečnosti. Nadškof mu je na to odvrnil, da je njuno prijateljstvo zelo dragoceno in ga nikakor ni potrebno skrivati.

Biti zvest samemu sebi

Načelnost je njegova vrlina. Ostaja zvest samemu sebi. S svojim obsežnim opusom avtobiografske poezije in proze se zdi, da resnično ničesar ne skriva. “Popolnoma nič. Niti črke ne,” pravi.

Kar je le eden izmed razlogov, zakaj je Ciril Zlobec slovenskemu prostoru potreben človek. Pravi, da to sliši kar pogosto. Ob tem pa nikakor ne zveni prevzeten. Celo pošali se, da tudi njegova zdravnica na njegov komentar ‘da gre h koncu’ pravi: “Ne! Gospod Zlobec, vi ste nam potrebni.”
Ob vse večjem nihilizmu in vdanosti v usodo, ki vlada med mlajšimi generacijami, odraščajočimi v časih, v katerih je solidarnost nadomestila brutalna tekmovalnost, se zdi, da bi njegov glas morali slišati predvsem mladi. Preseneti me s svojim razumevajočim odgovorom, ki opravičuje nezanimanje mladih za njegovo poezijo: “Mlad človek je predvsem usmerjen v bolj odprte stvari. Tudi sam sem bil tak. Ko smo bili mi štirje (Pavček, Kovič, Menart in Zlobec) mladi, smo osvajali svet. Takrat nisi naklonjen neki sintezi, temveč razbijaš in na novo sestavljaš. Lahko tudi v obliki miroljubne revolucije.” Ob tem se spomni na citat, ki pravi: “Če človek pri dvajsetih ni revolucionar, je to enako hudo, kot če je pri petdesetih še zmeraj revolucionar.”

Kljub svoji starosti, ki za skoraj štiri desetletja presega petdeset let, ostaja revolucionar po duši, ko v srcu stiska svojo uporno pest. Kar ni niti najmanj hudo, temveč je občudovanja vredno. Je namreč upornik z razlogom.
“Če se z nečim ne strinjam, to povem in se uprem, ne glede na posledice. Ko sem bil mlad, sem bil točno takšen. Zmeraj sem se uprl močnejšemu od sebe, nikdar pa se nisem izživljal nad šibkejšim. To bi bilo namreč nepravično. Imam svoja načela, ki so morda povzeta po moji krščanski vzgoji in temeljijo na logiki nikoli ne stori ničesar, kar bi si moral pozneje očitati, ker si bil nepošten do samega sebe. In nikoli ne bi storil nekaj, kar je pogojeno z negativnimi čustvi.”

Negativna čustva so neizogibni del življenja, ki mu je veliko vzelo. Za razliko od njegovega pokojnega prijatelja Toneta Pavčka, ki je svet opisoval kot svetal in lep, je Zlobčev svet zelo teman. To pojasnjuje s Cankarjevim citatom: “Slikal sem temo, da bi ljudje še bolj zahrepeneli po luči.” Pravi, da deluje skladno s tem. “Vse kar človek doživi, četudi ob tem trpi in ga boli vse, duša in telo, pa vendarle to dostojanstveno prenese, je človeku v čast. In če sem sam takšen, lahko ohranim samospoštovanje, ki pa nikakor ni domišljavo. Samospoštovanje je predpogoj normalnega sobivanja. Kajti če nimaš spoštovanja do samega sebe, ne moreš imeti spoštovanja do drugih in do sveta. Mislim, da današnja civilizacija onemogoča človeku ustvarjanje samospoštovanja. To se kaže tudi v naraščanju števila samomorov, ki so posledica izgubljenega samospoštovanja ljudi, ko so ostali brez dela in niso sposobni nahraniti svojih otrok.”
V pesmi Sem, ki nisem govori o utrujajočem nenehnem boju s samim sabo: 

Vse bolj in bolj se grbim vase,
utrujen od sveta in sebe v njem,
mordà si kmalu moral bom priznati:
“Sem, ki nisem”.

“Stalno si v boju s samim sabo za edini boj, ki nima predaha. Torej za boj s samim sabo, ko skušaš odkriti tisto, kar hočeš, in ne dopustiš, da bi se izneveril samemu sebi. Za eno največjih dejanj v svojem življenju smatram to, kar je bilo intimno samo moja odločitev. V mladosti, ko sem bil izključen iz šole, mi je ravnatelj semenišča sporočil, da se lahko vrnem pod enim samim pogojem: če priznam svoj greh – pisanje pesmi v slovenskem jeziku. Toda tega nisem storil. Odgovoril sem, da ne morem priznati, ker se ne kesam, saj nisem naredil ničesar narobe. S tem sem veliko tvegal. Toda že takrat bi rajši umrl, kot naredil nekaj, kar bi intimno obžaloval.”

O vlogi pesnika danes

Med branjem zbirke Biti človek sem dobila vtis, da je Zlobec dodal vlogi pesnika novo dimenzijo. Zdi se, da pesnik ni več le vest družbe, temveč je predvsem človek, ki si prizadeva med potovanjem iz sebe vase opogumiti ljudi, da si spet povrnejo vero vase. Zanimalo me je njegovo razmišljanje o vlogi pesnika v današnji družbi.

“Vloga pesnika v vseh časih je, da prinaša v javni razmislek, na vseh nivojih, neke življenjsko pomembne stvari, ki jih družba premalo ali sploh ne upošteva in so nevarne za humanistično človeško podobo v času. V tem trenutku se literatura in umetnost ukvarjata z razkazovanjem ustvarjalnosti. Najbolj je to vidno v likovni umetnosti, ko sploh več ne vedo, kaj bi pod to znamko ponudili, in se rešujejo z instalacijami in s kombinacijami, ki so samo za enkratno postavitev. Prevladuje razkazovanje domislic, ki nimajo nobene socialne, etične, estetske in kakršnekoli druge funkcije.

Prepričan sem, da nas pri današnjem hitrem tempu razvoja družbe, znanosti in tehnologije postaja čedalje več t. i. tehnološko nepismenih. Včasih so se stvari premikale s stoletno, desetletno hitrostjo, zdaj pa se civilizacija spreminja mnogo hitreje, kot smo se ji sposobni prilagoditi. In zato nastajajo strašne travme, ker iščemo absolutno poenotenega človeka. Današnji človek naj bi bil med drugim fleksibilna delovna sila, nek vzorec, ki bi bil za vse uporaben. V bistvu pa duševno ni več primeren za nič, ker ni več pozitivnega odnosa do dela, temveč je samo eksistencialna nuja. V obdobju moje generacije si lahko izbiral, kaj bi rad študiral. Danes izgubiš vse možnosti, če rečeš, da te kaj zanima, ker se moraš prilagoditi in delati tisto, kar delodajalec od tebe pričakuje.”

Izpostavlja, da je tudi v poeziji prišlo do blazne razširitve. “Ob izidu Pesmi štirih so izšle tri pesniške zbirke v celem letu, zdaj jih izide bistveno več. Danes poezija odpira drugačna vprašanja. Spremenjene razmere terjajo razmislek o drugačnih temah, o vlogi kapitala in socialni problematiki. Pozitivno stran razširitve vidim v skupnem spoznanju, da je v umetnosti nujno priznati pluralizem. Nobena smer zase ne more trditi, da je edina prava in superiorna.”

Različni pogledi na življenje in poezijo so botrovali tudi ideji o tem, da bi vsak od štirih pesnikov leta 1953 izdal svojo zbirko. “S to idejo smo šli na založbo, kjer so nam predlagali, naj izdamo skupno zbirko, saj je bilo to za založbo s finančnega vidika ugodnejše. Upoštevali smo nasvet o izidu skupne zbirke. Urednik je videl prednost v tem, da smo bili zelo različni. Na literarnih večerih smo preizkusili, kakšen vrstni red bi bil najučinkovitejši pri branju iz zbirke. Vmes smo imeli še kakšnega prozaista, največkrat je bil to France Bevk. Na teh literarnih večerih smo ugotovili, da je najučinkovitejši vrstni red: Kovič, jaz, prozni avtor, Pavček in Menart, ki sta se včasih zamenjala. Pavček je ljudi s svojo humornostjo sprostil, prav tako tudi Menart z ironijo in satiričnostjo, midva s Kovičem sva bila bolj resna. Med sabo smo bili res zelo različni. Toda na terenu smo preverili, da delujemo kot ubran kvartet. Cela Jugoslavija je to sprejela kot manifest pluralizma in kot vračanje k intimnosti. Nenadoma smo dobili priznanje, ki ga nismo pričakovali niti v sanjah – da smo postali simbol nove smeri, vendar zato verjetno osovraženi od nove generacije.

Imeli smo energijo, da smo vztrajali, in srečo, da smo bili približno enako plodoviti. Nismo bili ljubosumni drug na drugega. Ni se zgodilo, da bi en prehiteval, drugi zaostajal. Mislim, da smo naredili veliko za strpnost znotraj literature.

Zdaj so v ospredju pesniki, ki so razočarani nad družbo, civilizacijo in pišejo o brezupu ali pa je značilno prenašanje poetičnosti na najbolj banalne stvari življenja. Toda v tej množici pesniških zbirk se vedno najde kakšna, ki je vredna občudovanja. Ni več tako kot v naših časih, da je bila dobra pesniška zbirka izjema. Zdaj je normalen rezultat široke produkcije intelektualizacije.
V generaciji pesmi štirih smo se znašli, ne da bi vedeli, na prelomu nekega obdobja, ko so še velike tekste pisali predstavniki socialnega realizma (Anton Ingolič, Miško Kranjec, France Bevk). Naš odziv na starejšo generacijo je bil zelo spoštljiv. Vedeli smo, da imajo svojo funkcijo v narodni zgodovini in kulturi, kar pa ni več naš osrednji problem. Takrat smo podzavestno čutili, da je umetnost stvar individualizacije družbenih problemov in smo šli v intimnost. Moje ljubezenske pesmi so interpretirali celo politično, češ, kaj se to pravi pisati ljubezenske pesmi, ko gradimo socializem in velike zgodovinske stvari, pa sem se branil: Ja, ampak pozabljajo pa na človeka.”

Zlobec na človeka ni pozabil. Vprašanje: Kako biti človek? je postavil v osrčje svoje zadnje pesniške zbirke. Ob tem bralcem ne vsiljuje odgovora na vprašanje, kakšen naj bi bil človek. Odpira pa možnost iskanja odgovora na vprašanje, kako težko je v teh časih biti človek.

Razočaranje nad družbo, kjer je vse manj iskrenosti in solidarnosti, narašča. Kaplja tolažbe je prisluhniti človeku, ki si kljub temu, da mu je življenje malo dalo in veliko vzelo, še vedno prizadeva povrniti ljudem krhko, usihajočo vero vase na spolzki poti skozi te blatne čase. Občudovanja je vredno, da je kljub težkim življenjskim preizkušnjam uspel ohraniti vero v ljubezen dvoedino in oplemenititi spomin na bolečino. Predvsem pa je izjemen dosežek, da mu je, ob vseh porazih, uspelo postati in, ob vseh zmagah, ostati Človek. 

Napisala: Danaja Lorenčič 

• Poglejte si še: Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca

Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj