Brigitte: Brezdomka v Parizu

6. 10. 2014
Deli
Brigitte: Brezdomka v Parizu

Pretresljivo branje za sočutne duše

Koliko je potrebno, da se znajdeš v brezupni situaciji? ''Potrebovala sem dvainštirideset let, da sem prišla do roba ulice, in eno samo minuto, da sem svoje življenje povprečne državljanke nehote zamenjala za življenje tistih, ki nimajo ničesar.'' Tako piše Brigitte, ki so jo v brezdomstvo pahnile nesrečne okoliščine. V svoji pretresljivi izpovedi bralca popelje skozi kruto otroštvo, kjer so materinsko ljubezen izpodrinili brezčutni udarci in očitki.

Avtobiografska izpoved je tudi pripoved o tem, kako lahko boleče izkušnje iz otroštva zaznamujejo življenje človeka, ki se znajde v vrtincu nasilnih odnosov, alkohola in ne najde v sebi ljubezni, saj živi v prepričanju, da si je ne zasluži.

Knjiga je kot udarec v glavo v krutih časih. Slikovita pripoved o življenju na pariških ulicah predrami sočutnega bralca, ki odkriva neusmiljen svet brezdomcev. Na ulici ljudje izgubijo dostojanstvo, ne le strehe nad glavo. In to je tisto, piše Brigitte, kar najbolj boli: ''Ljudem na robu družbe poleg hrane, strehe, denarja v resnici primanjkuje priznanja. Manjka jim to, da bi drugi nanje gledali kot na sebi enake in da bi jim ponudili roko v pomoč.''

V teh blatnih časih se knjiga bere kot portret odrinjene družbene skupine, ki se ne zdi več tako zelo oddaljena, saj se marsikdo lahko kmalu znajde v podobni situaciji. Živimo namreč v družbi, kjer so pogoji za življenje vse slabši, brezposelnost in brezup vihrata med mlajšim delom populacije, starejšim pa se odvzema pravica do dostojnega življenja, za katerega so si vrsto let prizadevali.

Naturalistično, skoraj dokumentarno knjigo sem vzela v roke, ko sem jo najbolj potrebovala, čeprav nisem pričakovala, da me lahko takšna zgodba rani globoko in dvigne visoko. Med branjem sem pomislila, da se nimam nad ničemer pritoževati. In da moram še naprej ponavljati svojo mantro ''ceni kar imaš''. Za vse nergače, ki se nenehno in neupravičeno pritožujejo nad življenjem bi to knjigo predpisala kot knjižni anti-depresiv. Zaradi te knjige vaše življenje ne bo lepše, niti lažje. Bo pa morda nekoliko preoblikovala vašo idejo o tem, kaj pomeni biti v brezupni situaciji.

Roman je odmeval v moji glavi, ko je knjiga že zdavnaj izpuhtela pred mojimi očmi. Ostra bolečina, ki je vpeta v knjigo, mi je resnično dala misliti. Vprašala sem se: Kako pogosto pogledam stran? Kolikokrat kakšnemu brezdomcu stisnem euro v dlan? Kakšne so zgodbe ljudi mimo katerih tako pogosto drvim?

Zgodba ponižanih in razžaljenih brezdomcev ni patetična niti solzava, temveč gre za pogumno in iskreno izpoved, ki se ne bere le kot individualna pripoved, temveč tudi kot poročilo o socialni državi. Brigitte se je po številnih padcih pobrala. Vprašanje pa je, koliko je takšnih kot ona. Verjetno malo. In zato Brigittino izpoved razumem kot zgodbo o družbi, kjer so življenja, zdravje, zaposlitev, dostojanstvo vsakodnevno ogroženi zaradi ureditve sveta, ki jo sprejemamo kot samoumevno in ki nekatere izbere, preostale pa zavrže.

Knjiga je izšla pri založbi Sanje.

Danaja Lorenčič

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez