Knjiga za ljubitelje drobnih življenjskih užitkov
Drugi roman Davida Brooksa preveden v slovenščino očara že na prvi pogled. Naslovnico namreč krasi čudovita Cezannova slika. Nič manj očarljiva ni njegova vsebina. Kulinarično naslovljena poglavja (Antipasti, Primo piatto, Insalata, Fromaggi, Dolce) prebudijo brbončice gurmanskega bralca in vzbudijo tek. Ne le po hrani, temveč tudi po bližini sočloveka. Četudi popolnega neznanca, ki mu iz nekega nerazložljivega razloga lahko zaupaš več kot svojim najbližjim. To se je v romanu zgodilo avstralskemu inženirju Stephenu in italijanski prevajalki Ireni, ki ju nepričakovan sunek vetra pripelje za skupno mizo v restavraciji na tržaškem Trgu edinosti.
Kratek roman te silovito potegne vase. Zdi se kot da gledaš film. Recimo Pred zoro, kjer se na vlaku zgodi usodno srečanje. Čeprav se zaradi 25-letne razlike v starosti med glavnima junakoma zdi bolj primerna primerjava s filmom Izgubljeno v prevodu.
Pisatelju z izjemno pristnim dialogom uspe pritegniti popolno pozornost bralca, ki je prisoten, čeprav ni vključen v dialog. Med branjem se počutiš kot gledalec za sosednjo mizo. Dialogi zvenijo prepričljivo. Ne filmsko. Temveč resnično. Kar ni naključje. Navdih za roman je pisatelj črpal iz življenjskih izkušenj, ki jih je skrivnostno vpletel v zgodbo.
Pogovor med junakoma je tako zanimiv, da sem z otroškim pričakovanjem obračala strani. Zaradi izjemno čutnega opisovanja jedi sem med branjem večkrat občutila lakoto. Ne le po hrani, temveč tudi po življenju, po tovrstnih dialogih in izmenjavi zgodb, ki so že skorajda pokopane v človeški duši. Dokler ne pride nekdo, ki se mu odpreš. In se ob njem ne vrtiš v krogu, temveč pretrgaš vozel. Junaka tako sproščeno razpravljata o ljubezni, kot da se poznata že od nekdaj. Ob vinu in dobrih hrani si izmenjujeta zgodbe. Kljub razliki v starosti pogovor poteka brez zadrege, o spolnosti se pogovarjata podobno sproščeno kot o okusu tartufov.
Avtor s pravšnjo mero samorefleksije in distance, začinjene s humorjem piše tudi o Avstralcih. In se poigrava s stereotipih o Italijanih, Francozih, moških in ženskah. Nevsiljivo in izjemno prepričljivo.
Do zadnje strani sem upala, da avtor ne bo s sentimentalnim koncem pokvaril odličnega prepletanja zgodb neznancev in bila povsem mirna, ker tega ni storil. Brooks je avtor, ki mu je enostavno potrebno zaupati. To je dokazal že z romanom Na drugi strani sveta.
Pogovor od prve do zadnje strani steče. Ob njem uživaš kot ob steklenici terana ki ga avtor tako opojno opiše, da med branjem ne občutiš le žeje, temveč hrepenenje po drobnih življenjskih užitkih. Priznam, da sem si želela postati junakinja v tem romanu. Čeprav obožujem branje, sem po dolgem času pomislila, da bi raje kot brala, uživala točno v takšnem pogovoru. Kjer je tišina prijetna, bližina popolnega neznanca pa naravna kakor zrak.
Pisatelj je potreboval sedem let, da je napisal knjigo, ki nam razkriva sedemurno dogajanje. Uspelo mu je ustvariti pristno vzdušje in vzpostaviti ravnovesje med filozofskimi in vsakodnevnimi razpravami. Kot da je s knjigo skušal prikazati, da je prava moč filozofije v njeni uporabni vrednosti v vsakdanjem življenju. Umetnost je prenesti življenjska spoznanja v vsakdanji pogovor. In na papir. Brooksu je to uspelo. S kratkim, opojnim romanom, ki ne odgovori na zahtevna vprašanja. Niti jih ne poenostavi. Pričara pa posebno vzdušje bralcu, ko spozna, da ni edini, ki ga razjedajo vprašanja o ljubezni, zvestobi, veri, otrocih in tudi o smrti. S tem pisatelj poteši lakoto hedonističnega bralca.
In še opozorilo: po branju se vam lahko zgodi, podobno kot meni, da boste želeli knjigo ponovno prebrati. Z naivnim, romantičnim upanjem, da se vam med prvim in drugim branjem zgodi takšen magičen pogovor. Kar ni nemogoče. Ne pozabite namreč, da navdih za roman ni bil film. Temveč pogovor. Takšen, ki se lahko zgodi kjerkoli. Kadarkoli. S komerkoli.
Knjiga je izšla pri založbi Sanje.
Danaja Lorenčič.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
