Branje za tiste, ki vam magične zgodbe vlivajo moč in voljo do življenja
''Enaindvajseto stoletje je polno ljudi, ki so polni samih sebe. Čas za to, da svoje najintimnejše misli delimo s svetom oziroma popolnimi neznanci, še nikoli ni bil tako pripraven'' piše Irena Štaudohar v zbirki esejev, ki nosi sporočilo, da ima človek v svojem duhu in telesu vse predispozicije, da je dober človek.
Nima pa vsak predispozicij, da je dober pisec. Po številu blogov in kolumn sodeč ni malo tistih, ki menijo, da so njihove najintimnejše misli izjemno pomembne in jih je potrebno deliti s širšo javnostjo. Osvežujoče je v narcisoidnem času brati tiste, ki ne pišejo o sebi, temveč iz sebe. Ugled novinarstva vse bolj upada, saj vse več novinarjev pametuje o banalnih stvareh, namesto, da se sprašuje o pomembnih stvareh – o življenju, ljubezni, sreči, ustvarjanju, sočutju, samoti, spolnosti, čutilih.
Irena Štaudohar je žarek upanja, ki s svojimi prispevki posije v odprto srce in nahrani radovedni um. V zbirki esejev odpira kompleksne teme, ki temeljijo na najsodobnejših odkritjih in moralni psihologiji. Njeno pisanje je magično, čarobno in navdihujoče. In izvira iz knjig! V družbi, kjer se ljudi ne ocenjuje več le po dejanjih, temveč predvsem po tem, kako nastopajo pred drugimi, je Magija za realiste darilo. Ne le za realiste, temveč tudi za večne romantike, ki verjamemo, da romantična ljubezen obstaja. Od nekdaj, je prepričana varuhinja zaljubljenosti in ljubezni: ''Mislim celo, da je zaljubljenost treba varovati, ker postaja vedno bolj ogrožena. Izginja. V času družabnih omrežij, ki so glavni prostor za spogledovanje, se željni ljubezni obnašajo podobno kot potrošniki; izbirajo, imajo jasne kriterije, si premislijo, se naveličajo, pozabijo in brez zaljubljenosti ter pozneje občutka izgube si že takoj izberejo novo ljubezen, kajti ponudba, se zdi, je res velika. Toliko komunikacije, v bistvu pa nič komunikacije.'' Podobno je s pisanjem. Kot predana knjigoljubka in strastna ljubiteljica lepih besed mislim, da je treba dobro pisanje varovati, ker je vedno bolj ogroženo. Izginja. V času družabnih omrežij lahko izbiramo med številnimi vsebinami, si premislimo, se naveličamo, skačemo od teksta do teksta, si vmes izberemo najljubšega pisca, kasneje nanj pozabimo, kajti ponudba se zdi res velika. Prevelika. Toliko pisanja, v bistvu pa nič pisanja. A vendar je v veliki ponudbi povprečnih besedil mogoče odkriti in ceniti besedila, ki očarajo, prodirajo globlje in pustijo sledi. In delujejo magično!
Nedavno me je znanka vprašala, katero knjigo ji priporočam. Rada bere knjige, ki širijo obzorja, odpirajo srce in vlivajo moč. Ponosna sem, ker ji lahko priporočam magično zbirko esejev slovenske avtorice. To knjigo toplo priporočam študentom novinarstva. Tistim, ki želijo pisati in ne povzemati ali prepisovati. Magija za realiste je opomin, da dobro pisanje še ni izumrlo in ne nastaja nujno na podlagi razgaljanja zasebnosti. ''Brati, pisati in raziskovati, ne pa na lovorikah spati'' je najbrž tisto, kar loči dobre pisce od povprečnih. Ponos me prevzame, kadar odkrijem biser med slovenskimi avtorji. In neizmerna sreča me objame, kadar najdem diamant - avtorico, ki me s pisanjem navdihuje in mi vrača voljo do življenja.
In še opozorilo: branje deluje magično, četudi niste realisti. Ne bodite presenečeni, če vam bo vsakem prebranem poglavju naraščala volja do življenja. In ne bodite pretirano razočarani, če boste ugotovili, da bi radi brali še več. Avtorica ima materiala gotovo še za eno knjigo.
Knjiga je izšla pri založbi Beletrina.
Danaja Lorenčič