Branje za tiste, ki vam drobna knjižica z veliko zgodbo lahko povrne vero vase
Argentinski psihoterapevt in pisatelj Jorge Bucay je eden tistih avtorjev, ki mi je takoj zlezel v srce. Njegov prvenec Ti povem zgodbo? je bil zame usoden, saj pred tem nisem brala avtorja, ki bi znal tako presunljivo, nevsiljivo, srčno in prepričljivo združiti svoje znanje in izkušnje ter jih preliti v zdravilne in tolažilne besede.
Da je Bucay mojster pripovedovanja zdravilnih zgodb, sem se prepričala med branjem njegove druge knjige Ljubiti z odprtimi očmi, ki me je našla, ko sem skušala najti ljubezen z zaprtim srcem in priprtimi očmi. Potrdil je mojo domnevo, da ni nujno poiskati izgubljene polovice, temveč najti še eno celoto. O tej in še mnogih drugih njegovih modrostih, smo s prijateljicami več ur razpredale z iskricami v očeh in z neizmernim občudovanjem. Njegove knjige imajo moč, da povezujejo ljudi na tistih točkah, kjer boli - tiste ljudi, ki ne pametujejo, temveč se pogumno sprašujejo o sebi, ljubezni, svetu in življenju in odgovore iščejo tudi v knjigah.
Ko bereš Bucaya, med vrsticami bereš svoje življenje. Nehote in nevede se srečuješ s sabo. Na magičen način nam skozi zgodbo nastavi zrcalo, kjer uzremo redko obsijano globino, ki se je pogosto brez razloga bojimo. Kar ni naključje, saj je še vedno aktiven psihoterapevt, ki pisanje doživlja kot dodatno terapevtsko orodje.
V svojih delih razkriva človeške zmote, ki pogosto ovirajo srečo v medosebnih odnosih in z bralci deli spoznanja, ki nam lahko olajšajo življenje. Tudi tokrat je tako. To ni žalostna zgodba resnično ni žalostna, temveč presunljiva zgodba, ki ti po branju obleži v srcu. In lahko povzroči polzenje solz po licih.
Skozi oči deklice Sofie, ki skuša vzpostaviti odnos s hladno in trdosrčno babico, odkrijemo, da je soočanje s svojimi čustvi, predvsem z jezo in žalostjo, neizogibno, če želimo doseči srečo. Poglabljanje vase ni enostavno, vendar brez njega ne moremo zgraditi globljih odnosov, ceniti sebe in bližnjih. Zgodbo o tem, da si je potrebno izlizati rano in se spoprijateljiti z vsemi deli sebe je vredno prebrati. Večkrat.
Branje priporočam predvsem tistim, ki se nočete ali ne zmorete spopadati s strašno, divjo, okrutno in slepo jezo. Pa naj bo lastna ali tuja. Le nekaj strani vas namreč loči od spoznanja, da je za masko jeze v resnici vedno skrita žalost.
In še opozorilo: če vas po branju prevzamejo občutki žalosti, jeze, veselja in sreče hkrati, se ne ustrašite. Zdravilna moč knjige je prav v tem, da v vas prebudi celo paleto čustev. Sprejmite in objemite jih!
Knjiga je izšla pri založbi Mladinska knjiga.
Danaja Lorenčič