Knjiga za lačne dobre literature
Lačna sem bila te knjige, priznam, ker me je Mirjana Bobić Mojsilović že dvakrat prepričala, da je mojstrica besede. Prvič z Dnevnikom srbske gospodinje. Drugič z Abecedo mojega življenja.
Niti za trenutek nisem podvomila, da me bo pustila lačno z romanom, ki ga je napisala leta 2009. Nisem vedela, o čem govori roman, preden sem se lotila branja. Zame je bilo dovolj, da sem vedela, kdo ga je napisal. Zato sem bila sprva nekoliko razočarana, ko sem odkrila, da je glavni lik moški. ''Kako moški? Zakaj moški?'' sem se spraševala, saj pisateljica blesti v tem, da spretno prodira v žensko dušo, občutno razpira žensko srce in vdira v tiste intimne globine, kamor redko katera avtorica zmore in zna. Priznam, da sem pogosto skeptična do avtoric, ki se lotevajo pisanja romanov z moške perspektive. Najbrž zato, ker si sama kaj takšnega ne bi upala. Pogledati na svet skozi moške oči je namreč precej pogumno. Ne glede na to, kako močno razvito domišljijo imaš.
Ne vem, kako to knjigo berejo, razumejo in čutijo moški. Vem pa, da sem jo začutila tako močno, silovito in strastno, kot že dolgo nisem čutila kakšne knjige. Morda zato, ker me je spomnila iz česa smo sestavljeni tisti, ki smo zmedeni stopili iz socializma v kapitalizem. Najbrž me je navdušila tudi zato, ker me je opomnila, da obstaja srečen izhod iz nesrečne situacije, da je potrebno trčiti kdaj tudi na dno, saj le tako lahko ponovno odkriješ, kdo si, kam greš. Roman nastavlja močno ogledalo posamezniku, ki deluje po principu ''cilj opravičuje sredstva'', beži pred sabo in odkrije, da ga lastna senca vedno dohiti.
Zgodba o človeku, ki je dobro vedel kdo je, vendar se je ustrašil svojega bistva in zato zbežal pred sabo in pred Beogradom, da bi potešil svojo lakoto po denarju, hrani, ženskah, blišču, je nekakšna budnica. Navdala me je z razmišljanjem o tem, kako daleč smo pripravljeni iti, da bi zbežali pred svojo resničnostjo, utišali občutke sramu in poželi občudovanje, ki izpodrinejo osamljenost. Ne moreš zbežati, hočeš- nočeš se srečaš sam s sabo, nam sporoča zgodba o moškem, narejenem iz ponosnega nasmeha očeta, iz materinih solz, iz njenih rojstnodnevnih tort, iz platnenih čeških copat z vezalkami. ''Iz tega sem narejen, iz nepopisne sreče v trenutku, ko sem držal v rokah prvo nogometno žogo, ki mi jo je prinesel stric iz Stuttgarta. Iz tega. Iz mleka in medu. In iz starega, plehkega kruha.'' Zveni ganljivo, mar ne? Bralec se najbrž ob tem vpraša, če je pred tem res potrebno zbežati.
Romanu daje posebno vrednost to, da avtorica oblikuje odgovor skozi vzemirljivo zgodbo na prefinjen, nevsiljiv in ganljiv način. Zgodba je tako spretno in napeto spletena, da nimaš časa moralizirati in se spraševati o smiselnosti protagonistovih odločitev. Knjigo sem odložila pomirjena, kot da sem pravkar prispela s potovanja, ki je potrdilo moja prepričanja o delovanju sveta. In človeka.
Poti, ki jih je ubral glavni junak so mi tuje. Odnosi, ki jih je zaničeval in tisti površinski, s katerimi je utišal osamljenost, mi niso znani. Še manj mi je znana lakota po kopičenju bogastva, zadovoljevanju hipnih užitkov in vzpostavljanju koristoljubnih odnosov. Toda nekaj očarljivega, ganljivega je v njegovi zgodbi. Človek je namreč prepotoval dolgo pot, da bi pobegnil pred sabo. In vendarle je na koncu pristal natanko tam, kjer se je bal končati. Doma. V sebi. In odkril je, da to ni niti najmanj tako strašno, kot si je mislil, da bo. Nasprotno, odkril je celo, da je precej bolj izpolnjujoče, na nek nenavaden način celo osrečujoče. Roman, ki govori o razliki med lažnim in pristnim sebstvom, o tem, da je najprej potrebno spoznati, kdo nočeš biti, da lahko odkriješ, kdo si, je vredno stisniti v svoje srce.
Ni veliko knjig, ki mi pričarajo občutek, da sem odpotovala tja, kamor moram. Še manj je tistih, ki me vrnejo domov. Pomirjeno s svetom in s sabo. In to je ta knjiga.
In še opozorilo: po branju boste lačni knjig izjemne srbske avtorice. Vzemite v roke še Dnevnik srbske gospodinje in Abeceda mojega življenja. Nahranili vas bosta!
Danaja Lorenčič
Knjiga je izšla pri založbi Sanje.