Prvi korak je najtežji. Pustiti gotovost za negotovost. (Jasna Tuta)

Ob rojstvu smo dobili čudovito darilo življenja in z njim neskončno možnosti za zadovoljstvo. Izkoristiti te možnosti mora biti naš primarni cilj. To dolgujemo sebi in vsem okrog nas, kajti srečni posamezniki ustvarjajo lepši svet …

Prvi korak je najtežji. Pustiti gotovost za negotovost. (Jasna Tuta) (foto: osebni arhiv) osebni arhiv
9. 10. 2022

Glavna stvar, ki sem jo odkrila med svojim tridesetim in štiridesetim letom, je spoznanje, da se lahko živi drugače. Da imamo vsi svobodo izbrati to, kar je za nas najboljše, ne glede na to, če se ostali strinjajo ali če je pred nami že kdo drug to naredil. Morda bomo prvi. Morda ne bo tako, kot smo pričakovali. A če ne poskusimo, ne bomo nikoli vedeli. 

Deset let sem jadrala in pisala o tem. Marsikdo je bral moje zgodbe in potoval z mano, pogosto sem dobila komentar v stilu »potujem skozi tvoje zgodbe, ker si sam/a ne upam, ker sem prestar/a, ker nimam možnosti ...«. Marsikdaj sem slišala izraz »blagor tebi« ali »ti zavidam« ali »jaz bi tudi«. Ti komentarji so me vsakič zbodli, pa nisem točno vedela, zakaj. Sedaj mi je jasno.

Nihče mi ne bi smel zavidati, ker bi čisto vsakdo moral živeti tako, kot mu najbolj paše. Čisto vsak, ki si želi živeti drugače, bi moral imeti to možnost.

Leta potovanja in zanimivih srečanj so mi odprla oči: živeti svoje sanje ni nekaj, kar je dostopno samo peščici oziroma tistim, ki se jim posreči. Vsak od nas ima pravico ali morda celo dolžnost, da si ustvari sanjsko življenje.

Da se razumemo: tu ne mislim na življenje na jadrnici v Polineziji, kje pa! Za večino ljudi bi bil tak vsakdan nočna mora: majhen življenjski prostor, nevihte, omejena voda, invazije tropskih ščurkov, neskončen seznam vzdrževalnih del ...

Vse to zmorejo samo tisti, ki res ljubijo jadranje v tropih. Vsak od nas ima drugačne sanje, in to je pravzaprav čudovito, prav zaradi tega je ta naš svet tako mavričen in lep. 

Sploh ni pomembno, kje smo, pomembno je to, da se pogosto vprašamo, ali smo res tam, kjer hočemo biti.

Če nismo, pojdimo drugam. Toda kako? Zakaj le redki to naredijo? Zakaj ostajamo v službi ali v zakonu, ki nas že dolgo več ne osrečuje? Zakaj ne gremo na potovanje, o katerem že leta sanjamo? Zakaj se ne preselimo v drugo državo, če nam Slovenija več ne leži? Vsakdo ima drugačen odgovor, a glavni imenovalec je običajno isti. Strah.

Ustavljajo nas strahovi vseh barv in oblik. Večji in mali strahci se postavijo pred vrata in nam žugajo, naj za božjo voljo ne odpiramo vrat, ker ne vemo, kaj se skriva za njimi. Vsekakor nič dobrega. Na drugi strani nas lahko pričaka izguba službe, konec kariere, finančni polom, izguba najdražjih. Nevarnost, smrtna nevarnost!

Zato večina ljudi ne naredi tega koraka. Ker nam domačnost daje občutek varnosti, četudi nam ne prija, četudi je naše življenje polno nevšečnosti in težav – a to so težave, ki že prebivajo v naši sobi, poznamo jih, naučili smo se sobivati z njimi. Tiste za vrati pa so neznanke, počutimo se ogrožene in zato imajo tisti strahovi lahko delo. 

Globoko v sebi vemo, da si želimo spremembe, a si ne upamo. Lahko bi si priznali strah, a obstaja veliko lažja in bolj priljubljena pot: poiskati pameten izgovor.

Na voljo imamo celo morje razlogov, s katerimi zlahka opravičujemo svojo pasivnost: nimam denarja, nimam možnosti, ne morem pustiti službe, imam otroke, sem prestar, nimam izobrazbe, ne znam angleško, nikoli se ne bi znašla ...

Izgovori so zelo prepričljivi ter običajno zlahka preglasijo tisti notranji glasek, ki se sprašuje, ali bi se morda vseeno dalo.

Naslednja knjiga Jasne Tuta, ki izide v samozaložbi še letos, je na strani tistega vašega glaska. Utišati hoče vaše izgovore o starosti, denarju, zdravju, otrocih. Spoznali boste ljudi, ki so postavili svoje življenje na glavo pri 90 letih. Ljudi brez rok in nog, ki sami jadrajo po svetu, ter take, ki so ob hudi diagnozi izbrali, da se ne bodo smilili sami sebi in sedaj cele dneve deskajo na Tahitiju. Spoznali boste celo vrsto načinov, kako lahko po svetu potujete zastonj. Skozi svoje izkušnje in odkritja bi vam rada dokazala, da je možnosti res neskončno veliko in da je narediti spremembo pravzaprav veliko lažje, kot si mislimo. In ko si vendarle upamo obrniti stran, kaj zagledamo? Praznino. Lepoto praznine. Pričaka nas osvobajajoča belina, na katero lahko naslikamo čisto novo zgodbo, točno po svoji meri. Ljudje smo v stalni preobrazbi, vsak dan se spreminjamo in torej ne moremo pričakovati, da nam bo ista stran knjige vedno ustrezala. Tudi dve strani ne bosta dovolj za vse naše metamorfoze. Pogosto je treba obračati te naše strani in pisati, risati, barvati. Na isti strani lahko ostanemo samo, dokler se nam zdi, da lepša ne bi mogla biti. Ko mislimo, da bi lahko ustvarili še lepšo, je spet čas za belino.

Njeno pisanje izhaja iz prepričanja, da biti srečni ni le naša pravica, pač pa naša dolžnost. Ob rojstvu smo dobili čudovito darilo življenja in z njim neskončno možnosti za zadovoljstvo. Izkoristiti te možnosti mora biti naš primarni cilj. To dolgujemo sebi in vsem okrog nas, kajti srečni posamezniki ustvarjajo lepši svet … Ko si enkrat upaš obrniti stran, vidiš, da ni poti nazaj.

Ko razumeš, da je svet poln priložnosti za boljše življenje, se ne moreš več zadovoljiti s povprečnim vsakdanom.

Toda tisti prvi korak je najtežji. Pustiti gotovost za negotovost. Vem, spomnim se, kako je težko, zato sem napisala to knjigo. Da vam dokažem, da se da, in da vam naštejem nekaj primerov, kaj vsega se lahko skriva za vrati, ki se jih bojimo odpreti. Ko boste tudi sami naredili prvi korak, moje knjige ne boste več potrebovali, saj boste sami odkrili veliko lepih, še lepših barv življenja, kot sem jih sama. Ta knjiga vas želi samo spodbuditi, da odprete vrata. Lepe stvari se bodo potem začele dogajati same od sebe. Treba je samo zaupati.

Več: http://www.jasnatuta.com/sl/o/

Preberite tudi: