Kaj drugega je ljubezen kot to, da razumemo in se veselimo dejstva, da neka druga oseba živi, deluje in čuti drugače kot mi ... - Friedrich Nietzsche
Samotnost praštevil je prepletanje dveh zgodb, ki pripovedujeta o odrekanju, ljubezni, krivdi, prijateljstvu, drugačnosti, bolečini, bližini in hkrati samoti.
Biti nerazumljen in sam
Ob prebiranju zgodbe o odraščanju dečka in deklice, ki ju boleči izkušnji zaznamujeta za vedno, človek stopi v še neodkrito 'kraljestvo neverjetnih oblik in barv'. Občuti kako je, ko si nerazumljen in sam.
Na eni strani Alice, ki sovraži smučarsko šolo in zgodnje vstajanje med božičnimi počitnicami. Na njenem telesu pusti posledice huda nesreča in anoreksija.
Na drugi Mattia, nadarjeni matematik, ki ga bremeni krivda, ker je pustil svojo duševno zaostalo dvojčico samo v parku in je niso nikoli več našli.
Srečata se v šoli, kjer sta oba izrinjena iz družbe, podobno kot praštevila. A prav to ju zbliža in med njima se oblikuje posebna vez. Praštevila so namreč samotna, toda obstajajo tudi praštevilski dvojčki ...
Avtor, fizik iz Torina, iz matematičnega pojma izpelje očarljivi portret dečka in deklice in kasneje mladega moškega in ženske:
»Praštevila so deljiva samo z ena in sama s sabo. Vsako od njih stoji na svojem mestu v neskončnem zaporedju naravnih števil, stisnjeno med dve števili kot vsa druga, a v primerjavi z drugimi vendarle samo zase. To so nezaupljiva in samotna števila in zato so se Mattiu zdela čudovita.«
A njuna vez se nikoli ne razvije v romantično razmerje, čeprav tičita skupaj skoraj vsak dan, včasih ležita drug ob drugem, čeprav Alice Mattia poljubi in čeprav je ta vez tako močna, da Mattia, ki dobi štipendijo za študij na tisoče kilometre stran, pripelje nazaj v Italijo.
»Še enkrat je pogledal fotografijo, ki mu jo je poslala Alice. Na njej sta bila onadva kot ženin in nevesta; v oblačilih, ki so smrdela po naftalinu, sta stala ob postelji njenih staršev. On je bil videti vdan v usodo, Alice pa se je smehljala. Z eno roko ga je objemala okrog pasu. Roka, ki je držala fotoaparat, se je videla le delno, kot bi se iztegovala ven iz slike proti zdajšnjemu, zrelemu Mattiu, da bi ga pobožala. Zadaj je Alice napisala le kratek stavek in se spodaj podpisala. – Priti moraš sem. Ali«
Priložnost za razmislek
Zgodba preseneti s svojo mračnostjo in vstopi v 'svet nerazumljenih'. Hkrati nam oriše tudi samoto znotraj družine, kjer ne znajo sprejemati otrokove drugačnosti in sporoča o netolerantnosti družbe do vsega drugačnega v njej.
Da nam priložnost, da razmislimo o stvareh, ki se skrivajo pod površjem človeka, pod površjem tistih, ki jih ne razumemo in pogosto spregledamo.
Paolo Giordano je s svojim prvencem Samotnost praštevil leta 2008 osvojil najuglednejšo italijansko knjižno nagrado strega in povsem navdušil tudi domače bralce.
Paolo Giordano: Samotnost praštevil
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
