Branje za tiste, ki si želite odpotovati v podstrešno sobico duše
Marina me je že nekaj časa potrpežljivo čakala na knjižni polici. Nisem je namreč želela prebrati dokler nisem imela časa le zanjo. Katalonec Carlos Ruiz Zafón je eden izmed redkih pisateljev, ki me s pripovedovanjem odtrga od tega sveta. Pred leti se mi je zaradi njegovega romana Senca vetra upiralo celo spanje, saj me je vznemirljiva zgodba povsem zasvojila.
Tokrat me je popeljal na razburljivo dogodivščino v podzemlje Barcelone. Pisateljev način pripovedovanja je tako očarljiv, da se vsak premor med branjem zdi kot greh. Vsak trenutek, ko sem se morala odtrgati od zgodbe, se mi je zdel izgubljen.
Petnajstletni deček Oscar leta 1980 za teden dni izgine iz internata v Barceloni. Sedem dni in sedem noči ni nihče vedel, kje je. Oscarjeva pripoved o dogodkih, ki so mu za vedno spremenili življenje je osupljiva. Med vrsticami vstopimo v podstrešno sobico duše, ki jo je oplemenitilo srečanje s skrivnostno, čudovito Marino. Zaradi nje je Oscar občutil čar pravega, pristnega prijateljstvo in nepozabno lepoto prve ljubezni.
Med temnim, skrivnostnim podzemljem in svetlim, ljubečim odnosom med junakoma se bralcu razodeva zgodba, ki vzbudi prijeten nemir v duhu. Spomnila me je, da življenje vsakomur od nas nameni le nekaj kratkih trenutkov neskaljene sreče. ''Včasih je to le nekaj dni ali tednov. Včasih so to leta. Vse je odvisno od naše usode. Spomin na te trenutke nas za vedno spremlja, spremeni se v nekakšno deželo spominov, v katero bi se v svojem življenju radi še kdaj vrnili, a nam to kljub našemu trudu nikoli več ni dano.''
Ni veliko dni, ki jih namenim samo branju. In ni veliko knjig, ki me tako prevzamejo, da je vsak trenutek preživet z njimi dragocen. Marina je ena izmed tistih knjig, za katero si je vredno vzeti čas. Spomnila me je, zakaj je knjiga lahko tvoja najboljša prijateljica – ker ti nič ne vzame in veliko da.
Ganljiva zgodba o deklici, ki je v Oscarju našla najboljšega prijatelja nekoliko spominja na uspešnico Krive so zvezde (John Green). Carlos Ruiz Zafón v uvodu bralca nagovori z mislijo, da ima vsak pisatelj med svojimi knjigami ljubljenko. Marina je njegova. Z razlogom! Napisal jo je, ko se je bližal svojemu triintridesetemu rojstnemu dnevu in je začenjal slutiti, da mu 'prva mladost' polzi iz rok. Ko je knjigo končal, se je vanj naseli občutek, da je nekaj iz njega, nekaj, za kar še danes prav dobro ne ve, kaj je bilo, a to vsak dan znova pogreša, za vedno ostalo v njej. In ta čaroben občutek je uspel prenesti na bralca.
Marina ima tisto nekaj, kar nima veliko zgodb. Občutek, ko se v duši prepletata nemir in mir, kasneje pa ju prevzame toplina in hvaležnost. Z njo ne vstopiš le v podzemlje Barcelone, temveč v podzemlje čudovite otroške duše, ki zna ljubiti. To je knjiga, ki mi je vrnila vero v moč čustvovanja. Vero v to, da se v mladem srcu nahaja milina, hrepenenje in pristna želja po ljubezni.
In še opozorilo: pred branjem se opremite z vsem kar potrebujete, saj ima knjiga moč, da vas odtrga od sveta. Utišajte telefon, izklopite računalnik, vzemite skodelico toplega čaja in se prepustite knjigi. Počutili se boste kot na zasluženem oddihu.
Knjiga je izšla pri založbi Mladinska knjiga.
Danaja Lorenčič
Novo na Metroplay: Duhovne zlorabe in psihološke manipulacije | Zmago Švajncer Vrečko
