Helen Fielding: Bridget Jones: Nora na fanta

16. 12. 2014
Deli
Helen Fielding: Bridget Jones:  Nora na fanta

Lahkotno branje, ki vas obogati za neprecenljivo spoznanje, da princesa lahko nadaljuje zgodbo tudi brez princa

Bridget Jones še ni rekla zadnje. Tako se je odločila njena avtorica Helen Fielding, ki je 51 letno Bridget obudila po petnajstih letih. Brez skrbi, v tem primeru ne gre za romantično nadaljevanje po principu Elizabeth Gilbert, ki je po Jej, moli, ljubi bralke obdarila z romanom Za vedno. Helen Fielding je ubrala pogumnejšo pot. Bralkam je podarila nadaljevanje, ki si ga niso mogle predstavljati.

Drage dame, upam, da sedite in da ne bom prva, ki vam bo sporočila žalostno novico. Mark Darcy je umrl. Brez skrbi, ni ga pokončala kraljica hujšanja, kot lahko zaradi vseh diet Bridget upravičeno imenujem. Pisateljica Helen Fielding se je odločila, da bo Bridget v tretjem delu znova samska. Tokrat se znajde v vlogi vdove, z dvema otrokoma.

Je pa pisateljica imela vsaj toliko sočutja, da je pred izidom romana ''tragično'' novico sporočila Colinu Firthu, tistemu čudovitemu igralcu, ki je lik Darcyja ustvaril dih jemajočega. Igralec je bil menda razočaran, vendar se je z novico sprijaznil. V končni fazi je pomembno, da je Bridget srečna.

Pa je? To je tisto vprašanje, ki me je med branjem vznemirjalo. Bridget se namreč zdi še vedno srečna v lastni nesreči. Leta ji vsekakor niso prizanesla. Po izgubi ljubezni svojega življenja se je znašla na robu živčnega zloma.

Čeprav je Bridget starejša, ne deluje pametnejša. Če je bilo obremenjevanje s kilogrami pri njenih tridesetih simpatično, se zdi tokrat patetično. Po dveh porodih so se kilogrami pomnožili, pri čemer o nakopičenih kilogramih bralec izve bistveno več kot o njenih otrocih. Bridget ni vzor skrbne matere. Je pa strašljivo, če pomislim, da je morda ustroj sodobne matere.

Njena obsesija s telesno težo je dokaz, da pretirano obremenjevanje z videzom pri petdesetih čudežno ne izgine. Podobno kot se ne razblini hrepenenje in poželenje po moškem. Oziroma po fantu. Bridget se namreč zatreska v precej mlajšega moškega. S tem razdeli bralke na tiste, ki menijo, da je neumna. In na tiste, ki ji prikimavajo in občudujejo njen pogum.

V skladu s svojimi strahovi, kompleksi in nezaupanjem vase ji razmerje prinese precej več preglavic kot sreče. Vse skupaj ji otežijo še družabna omrežja. Odkar smo Bridget nazadnje srečali smo živeli v svetu, kjer facebook ni bil okno v svet. Svoje potencialne moške je lahko pred petnajstimi leti zalezovala na drugačne načine, kot preko Twitterja. In ob tem sprožila nemalo smeha. Pa tudi občudovanja. V svetu, kjer je vsak uporabnik spletnih omrežij lahko zalezovalec, pa ni neobičajno brati o ženski, ki pogosto virtualno opazuje objekt svojega poželenja.

V tretjem delu sem iskala upanje, da je Bridget končno našla svoj mir in postala zadovoljna s sabo. Za vse Bridget tega sveta, ki verjamejo, da se po 35. letu začnemo ceniti, se sprejemati takšne kot smo, sem resnično upala, da bo vsaj nekoliko manj obremenjena sama s sabo. Domnevala sem, da zaradi otrok ne bo imela dovolj časa za negovanje in potenciranje svojih kompleksov. Vendar sem se motila.

Helen Fielding je z likom nevrotične, prestrašene, nesamozavestne 51. letne Bridget dokazala, da ni pravljičarka. Že na začetku romana spoznamo, da princ in princesa ne živita srečno do konca svojih dni. Temveč le do konca njegovih dni. Pisateljica ni ubila le glavnega junaka, temveč tudi upanje, da ljubezen traja večno. Bralkam je podarila spoznanje, da četudi ljubezen ne traja do konca dni, junakinja preživi. Se bori.

In v tem smislu vidim tretji del kot najboljše darilo za vse občudovalke, ki so v Bridget videle kult ženske osebnosti. Bridget ne dobi nujno srečnega konca. Ni boginja, da bi lahko svojega moža oživela. Lahko pa oživi sebe in ostane zvesta sebi. Četudi je to večino časa moteče, in celo skrajno boleče.

In še opozorilo: Če ste jo vzljubile prvič in jo občudovale tudi drugič, jo boste sprejele tudi tokrat. Morda celo še toliko bolj, ker se tokrat zdi, da ne hrepeni po nemogočem. Temveč živi v okviru mogočega. Kar pa več ne zveni kot fikcija, mar ne?

Knjiga je izšla pri založbi Mladinska knjiga.

Danaja Lorenčič

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez