Branje, ki odpira vprašanje o izgubljenih drobcih človeštva
Slikanica Moja Hirošima opisuje izkušnjo Junko Morimoto, ki je kot otrok preživela eksplozijo bombe v Hirošimi. Junko, najmlajša od štirih otrok je obiskovala osmi razred osnovne šole, ko je 6. avgusta 1945 eksplodirala atomska bomba, ki je povzročila najmanj 140.000 smrtnih žrtev. Poleg velikega števila smrtnih žrtev, se posledice napada kažejo v radioaktivnem sevanju, ki še desetletja po eksploziji povzroča najrazličnejše zdravstvene težave.
Avtorica, ki zdaj živi v Avstraliji je s slikanico želela prenesti sporočilo, da vojna in atomske bombe niso le zgodovinski dogodki, ki so že preteklost. ''Samo ljudje lahko počnejo takšne stvari, kot je napovedovanje vojn, uporaba atomskih bomb ali gradnja jedrske elektrarne brez izpolnitve vseh zahtev po varnosti. To počnejo odrasli, ki ne razmišljajo o pomenu vsakega življenja. Naša odgovornost je, da otroke naučimo spoštovati človeško življenje in ceniti naravo, da ne bodo odrasli v takšne ljudi.''
V duhu japonsko-slovenskega prijateljstva je slikanica izšla v obeh jezikih. Potovanje v čas grozovitega dogodka skozi oči otroka, ki je preživel to strahoto in njene posledice, je izjemno pretresljivo. Skozi besedo in sliko avtorica omogoča globlje razumevanje okoliščin nedoumljivega dogodka. In odpira vprašanje: kako lahko človek nosi v sebi toliko sovraštva, jeze, brezbrižnosti in krutosti, da dovoli napad z atomsko bombo? Z atomsko bombo niso ugasnila le številna življenja, temveč je ugasnila tudi vera v človeka.
To nikakor ni zgodba, ki bi jo otrokom brali za lahko noč in jim ob tem obljubljali, da je svet svetel, prijazen in lep. Zgodba Junko Morimoto bi najbrž vsakega otroka pretresla, saj bi ga sunkovito in neusmiljeno potegnila iz vate in mu pokazala vse tisto, kar morda še ni pripravljen videti. Za razliko od Grimmovih pravljic gre v tem primeru za nasilje, ki ga ne povzročajo pravljična bitja, temveč človek. Ne gre za pravljico, ki se začne z ''nekoč'', temveč za zgodbo deklice Junko, ki se prične z dnevom, ko se je njen svet sesul. Dobesedno.
O tem, če je slikanica primerna za otroke, ne morem soditi. Če želite vzgajati otroke v mehkem udobju pravljic, ki jih božajo v miren spanec, potem vam slikanico močno odsvetujem. Če želite otroka čim prej soočiti s kruto realnostjo in prikazati svet takšen kot je, in ne takšen kot naj bi bil, jo skupaj previdno preberite. Ob tem seveda presodite, koliko lahko nežna, empatična in sočutna otroška duša prenese.
Razsežnost grozodejstva skozi otroško perspektivo se dotakne vsakega človeka na drugačen način. Mene je pretresla tako močno, da sem čutila srh po celem telesu. Ker se zavedam, da človek še vedno izvaja neusmiljeno in kruto nasilje nad sočlovekom. Včasih že s tem, da pogleda stran.
Moja Hirošima ni le zrcalo človeku. Ni le spomin na to, da je svet tudi temen, krut in neusmiljen. Junko Morimoto verjame, da je na svetu veliko atomskih bomb, dosti strašnejših od tistih dveh, ki sta že bili uporabljeni kot ubijalski. Verjame pa tudi, da je svet brez jedrskega orožja mogoč le, če si ga želimo in si prizadevamo zanj.
Moja Hirošima je opomin, da ne smemo gledati stran.
Slikanico je izdala založba KUD AAC Zrakogled v sodelovanju z Univerzo v Ljubljani, Slovensko nacionalno komisijo za UNESCO in Slovensko znanstveno fundacijo.
Danaja Lorenčič