Veličina Roka Petroviča ni bila le v izjemnih športnih dosežkih, temveč v odkrivanju, raziskovanju, poglabljanju, iskanju popolnosti. Najbrž je zato še danes vir navdiha. Rokova modrina ponovno v Slovenskem mladinskem gledališču.
Rok Petrovič, ki se ga mnogi spominjajo kot vrhunskega smučarja, bi letos praznoval 50. rojstni dan. Bil je smučarski šampion, rojen zmagovalec, ki je množice navdihoval kot športnik in kot človek. Rodil se je 5. februarja 1966 mami Zdenki Steiner, ki ga je postavila na smuči, in očetu Krešimirju Petroviću, priznanemu športnemu pedagogu, ki je prevzel nadzor nad sinovim športnim udejstvovanjem. Smučal je z eleganco lastovice in z močjo tigra.
Gibal se je nežno, njegova vožnja med vratci je bila kakor balet. V smučanju je stremel k iskanju popolnosti in se boril za ohranjanje lepote v športu. Ukvarjal se je z meditacijo, jogo in z drugimi tehnikami za duhovno rast, kar je bilo v tistih časih med športniki nenavadno. Bolj kot osvajanje prvega mesta ga je veselilo spoznanje, da je nekaj naredil vrhunsko, popolno.
Njegova veličina ni bila le v izjemnih športnih dosežkih, temveč v odkrivanju, raziskovanju, poglabljanju, iskanju vsega in vsakogar. Najbrž je zato še danes vir navdiha, kar dokazuje tudi predstava Slovenskega mladinskega gledališča s pomenljivim naslovom Rokova modrina.
Scenarij za predstavo je napisal novinar in poročevalec iz kriznih žarišč Boštjan Videmšek. Ideja je nastala, ko je tekel po Ljubljani. ''Mimo se je pripeljal režiser Matjaž Pograjc, ki je ravno prebral naš ultramaratonski Ultrablues in se mu je, kdo ve zakaj, zazdelo, da sem prava izbira za pisca dramske igre o Roku Petroviču. Zadel me je v drobovje, saj sem ravno razmišljal, da bi o Roku napisal knjigo. Takoj sem se lotil dela,'' pojasni Videmšek, ki je vrhunskega športnika zelo občudoval v otroštvu.
''Ko je Rok v sezoni 1985/86 zmagal v skupnem seštevku slaloma, sem bil star deset let, a tako zasvojen s smučanjem, da se še danes spomnim praktično vseh rezultatov prvih tekov, ne le velikih uspehov. Bil je poseben v vseh pogledih. Gibanje. Osebnost. Raziskovanje. Um. Telo. Metafizičnost. Meditacija. Joga. Potapljanje. Zmagovalec. Občutljivček. Duša in duh. Samosvojost. Moč. Sila. Srce. Navdih. Čudak. Ljubezen.''
Igralec Primož Bezjak, ki je upodobil Roka Petroviča, se je skupaj z drugimi člani igralske zasedbe med pripravami lotil celo turne smuke po Turskem žlebu. ''Projekt Rokova modrina je bil zastavljen zelo široko, poleg same predstave naj bi ekipa odsmučala turno smuko s Triglava in pot poimenovala po Roku Petroviču in na najglobljo točko v Piranskem zalivu, to je -38 m na dah, zapičila Rokovo smučko. Žal zaradi raznih naključij, pomanjkanja časa in denarja, tega nismo uspeli narediti. Smo pa z voditeljem turnega smučanja (Miha Lapanja) osvojili potrebno znanje o varnosti, torej prepoznavanje snežnih razmer, nevarnosti plazov, ravnanje z žolno.
Presmučali smo tudi Savinjsko sedlo in Turski žleb, ki sodi med zahtevnejše turne smuke pri nas. Ena od glavnih stvari, poleg cilja, je bilo seveda tudi povezovanje kolektiva, ki ustvarja predstavo. Turno smučanje poleg narave in fizičnega napora prinese tudi določene nevarnosti, kjer si odvisen od kolegov in je potrebno zaupanje, gre pa tudi za premagovanje fizičnih naporov in preseganje samega sebe, torej za situacije, ki jih vrhunski športniki doživljajo iz dneva v dan,'' razloži igralec.
Prevelik boem za brezbrižno družbo, ki časti povprečneže
Zgodba o Roku Petroviču ni le zgodba o vsestransko nadarjenem posamezniku, temveč tudi o slovenski družbi, ki težko prenaša izjemne osebnosti. Igralka Damjana Černe, ki je odigrala vlogo Rokove mame Zdenke, predstavo razume kot opozorilo, kako površni smo do izjemnih posameznikov, kako brezbrižni smo lahko, kako sublimno je življenje in kako raznoliki smo navsezadnje vsi, zato si je za življenje vredno vzeti več časa.
Primož Bezjak na vprašanje, zakaj je zgodba o Roku Petroviču še vedno navdihujoča, odgovori: ''Ker je to zgodba o resničnem človeku, ki je dosegel nekaj velikega, izjemnega in je bil istočasno zmeraj drugačen, poseben, nerazumljen. Danes je naša družba izjemno netolerantna do drugačnih, posebnih, tistih, ki se dvigajo iz povprečja. Slovenska družba danes časti povprečneže.''
Pri snovanju predstave so pomembno vlogo odigrale Rokove pesmi. ''Večer, ko mi je Rokova mama Zdenka Steiner izročila njegove nikoli objavljene pesmi, je bil zame prelomen. Pesmi so namreč polne bolečine, tesnobe, iskanja samega sebe, skoraj modernega spleena in wertherjanstva. Roka sem zagledal v drugi, izjemno ranljivi, precej bolj človeški luči. Potem sem začel iskati razloge za ranljivost, občutljivost in tesnobo,'' pravi scenarist Boštjan Videmšek.
Tudi Primožu Bezjaku je bila Rokova poezija v veliko pomoč pri pripravah na vlogo. ''Poezija je odstiranje notranjega sveta, intimno občutenje posameznika in skozi Rokove pesmi smo najlažje in nekako iz prve roke izvedeli, kako se je Rok počutil v svetu, v katerem je živel. Pesmi so nadomestile pogovor z njim, pisati jih je začel že v srednji šoli in tako sem ga lahko res spoznal, ga začutil – njega, ne pa slike o njem, ki so nam jo radodarno podajali njegovi najbližji,'' razloži igralec.
Pri nastajanju predstave so se ustvarjalci zavedali odgovornosti do Roka in do njegovih bližnjih. Boštjan Videmšek prizna, da je bil zanj najpomembnejši odziv Rokove mame Zdenke: ''Njen odziv je bil ključen in edini, ki sem se ga res prav po otroško bal. V mislih sem vsak stavek hkrati pisal za gospo Zdenko in njenega Rokiča. In mama je bila vesela, ganjena. Neskončno lep, katarzičen in skoraj duhoven trenutek je bil, ko sta nekaj minut po premieri v prostoru med odrom in zaodrjem v medli svetlobi stali Rokova mama in sijajna Damjana Černe, ki jo je upodobila na odru. To se v gledališču redko zgodi. Čudež.''
Damjani Černe je zelo veliko pomenilo, da je spoznala Rokovo mamo: ''Preživeti toliko krutih življenjskih zank in ostati živ, normalen in topel, že to je neke vrste mati korajža. Zdenka je posebna, izkušena in zanimiva sogovornica, bistra opazovalka življenja. Takoj sem ji povedala, da imam sama le dve sceni v predstavi in da bo v predstavi zvezda Rok, ona pa je rekla, da je tako tudi prav. Čeprav sem zdaj, ko sem jo spoznala, prepričana, da bi bilo vredno napisati o Zdenki roman. Vsako srečanje z njo me je obogatilo. Vsak pogovor z njo je bil čisti užitek.''
Igralka je priznala, da je imela tremo pred predstavo. ''Pred premiero sem pomislila: Joj, danes pa pride Zdenka, le kako me bo ocenila; potem pa sem odgnala te misli, kajti ta odgovornost je le stopnjevala mojo tremo. Če ti nekdo priraste k srcu, kot je ona meni, potem takšnega človeka nikakor nočeš raniti. Zdenka je odprla svoje srce, dala nam je Rokove pesmi, ponudila nam je tudi Rokove osebne stvari, ki smo si jih z velikim spoštovanjem ogledali. Bil je magičen trenutek, ko smo se dotikali njegovih štartnih številk, prve mehke čelade, njegovih pokalov, plakatov, podvodne kamere, očal, hlač. To so bile namreč osebne reči našega junaka.''
Rok je junak, ki presega meje svojega časa. Igralka našteje veliko razlogov, zakaj je še vedno vir inspiracije: ''Bil je nekaj posebnega: izjemen športnik, inovator, zanimiv, razmišljujoč mlad človek, empatičen, odgovoren, občutljiv, sramežljiv, delaven. Bil je pesnik, velik ljubitelj glasbe, filozofije, ljubeč sin, brat.''
Bil je povsem drugačen od svojih vrstnikov. Leta 1987 je v intervjuju za Mladost na vprašanje Raška Kovačevića, koliko pozna svojo generacijo, odgovoril: ''Sodeč po tistih, ki jih poznam, in po tistem, kar izvem prek njih, slovenska mladina – prepričan pa sem, da to velja za mladino v celoti – nima jasnih in pravih motivov. Številnim mladim v Sloveniji je edini cilj denar, potem žuri. Ta enostranska motivacija bi morala zaskrbeti vse, ki jim je mar za nadaljnje izgrajevanje ene, ampak zares samoupravne socialistične Jugoslavije. Pragmatizem, napumpan s površnim hedonizmom, ne more biti recept za obvladovanje okoliščin, v katerih smo. Dodajmo k temu še to, kar sem že povedal, da ljudje vse manj berejo in se izobražujejo, da znanje skoraj ni več cenjeno – pa imamo odličen način, da gremo vsi v nepovrat.''
To, da je bil označen za drugačnega, posebnega, samosvojega, najbrž ne pove toliko o njem, kot o družbi, v kateri je živel. In o sistemu, ki celovite športne osebnosti ni razumel. Morda je moral nenehno iskati načine, da pobegne pred kletko, v katero so ga zaprli tisti, ki so mu skušali ukrasti njegovo otroškost, ustvarjalnost in svobodo. Najbrž je zatočišče našel v študiju, duhovnosti, morskih globinah, v nežnem ženskem objemu. In v sebi. Ko se je leta 1988 poslovil od smučanja, je bil njegov umik predmet številnih razprav.
Zdi se, da so ugibanja o tem, zakaj se je odločil, da neha smučati in kdo je za to kriv, bolj obremenjevala druge kot njega. Po izjemni smučarski karieri se je posvetil študiju na Fakulteti za šport, kjer je leta 1991 s povprečno oceno 9,5 predčasno diplomiral s temo Kršitev človekovih pravic in svoboščin v športu. Kar dokazuje, da ni bil perfekcionist le v športu, temveč pri vsem, česar se je lotil. Študij je nadaljeval in se v svojem magistrskem delu ukvarjal z raziskovanjem diskretnega simulacijskega modeliranja biomehanskih struktur osnov alpskega smučanja. Ob študiju se je posvečal jogi in potapljanju.
Kaj je iskal v morskih globinah, lahko le ugibamo. Morda je bežal pred banalnostjo tekmovanj, pritiski trenerjev in javnosti, pred voajerskimi množicami, ki so se hranile s podobo junaka, pred pohlepom in pravili. Morda je pod gladino morja našel svobodo, tišino, mir in lepoto.
Predstava Rokova modrina odstira njegovo človeško plat in spusti gledalca globlje, v globine njegovega čistega bistva. Videti človeka, in ne zgolj junaka, je presunljivo. Čar predstave je v tem, da ne vsiljuje odgovorov na vprašanja, ki več let burijo slovensko javnost, temveč dopušča gledalcu prostor za odkrivanje. Najbrž vsak vidi v njegovi zgodbi tisto, kar najbolj potrebuje. Eni zgodbo o trpečem ujetniku neusmiljenega sistema, drugi v njem prepoznajo neutrudnega iskalca, raziskovalca življenja. Najbrž v junakih iščemo tisto, kar pri sebi najbolj pogrešamo, in tisto, česar v sebi ne prepoznamo.
Nekateri so v Roku videli mitološkega junaka, legendo. Boštjan Videmšek ga razume predvsem kot celostno navdihujočega človeka, ki mu ni bilo tuje nič človeškega. ''Vidim ga kot svobodo samo po sebi. Svoboda brez boja in bolečine ne obstaja. Rok je vodilo.''
Gladiatorji belih poljan,
menjamo življenje za stotinke
in nekateri v tem iščemo umetnost.
Požiramo kilometre ceste smrti,
deset let skupaj še vedno tujci,
vsak po svoje se priklanjamo svobodi.
Mnoge dni zmrzujemo kot pregnani
(divji) psi, za nas pravice do besede ni,
pohabljamo svoje telo na slabi pisti,
zaradi brez srca ljudi,
ki jim je le za svoje koristi,
za nas pravice do besede ni.
Saj ni važno, svet brez nekaterih še vedno stoji,
če tebe več ni,
to teh ljudi ne skrbi,
padlih gladiatorjev besed v zgodovini ni.
Pesem Roka Petroviča iz leta 1987 ali 1988 (osebni arhiv)
Vabljeni k ogledu kinetične, dokumentaristične in poetične predstave v isti sapi.
V ŽIVO PREKO SPLETA:
17., 20. in 21. aprila ob 20.00 na Tretjem odru bit.ly/2P9eIsi
Napovednik: https://www.youtube.com/watch?v=QGy8m9q25kk
Tekst: Danaja Lorenčič
Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj