Kar ju druži, pokaže tudi razlike med njima. Oba sta s tradicionalno izobrazbo zavezana eksaktnosti in merljivosti, obenem pa že več kot tri desetletja na najbolj predani notranji poti – do sebe.
TATJANA VELIKONJA in PRIMOŽ ŠKOBERNE,
energijska svetovalka in življenjski trener
Kar ju druži, pokaže tudi razlike med njima. Oba sta s tradicionalno izobrazbo zavezana eksaktnosti in merljivosti, obenem pa že več kot tri desetletja na najbolj predani notranji poti – do sebe. In potem od sebe do drugih: Tatjana Velikonja daje raje prednost vsemu uporabnemu z diplomo iz ekonomije, Primož Škoberne pa včasih lepoti abstraktnega z diplomo iz matematike. »Matematika je logika, urejen svet, kot kozmos. Obenem pa je skrajni idealizem, saj tam nič konkretnega, same številke … Velika abstrakcija,« povzame Primož, Tatjana pa se že smeje: »Verjetno si zato idealist!« »Seveda sem idealist,« samo za trenutek Primož ne nasprotuje. A hitro vrne žogico: »A kljub temu najraje najdem razlage, kako stvari funkcionirajo.«
Tatjana Velikonja iz Nove Gorice in Primož Škoberne iz Maribora prihajata v Ljubljano: v četrtek, 23. marca, bosta ob 19h gosta Tadeje Zupan Arsov v Žarenju novih energij v Klubu Cankarjevega doma, kjer nas bosta spomnila: UČITELJ POMAGA LE, ČE JE ČLOVEK!
Mladostno tekmovanje, potem samouresničitev
Vsak njun pogovor je kot prijateljska tekma, šahiranje s Primoževe strani, sabljanje s Tatjanine. Ali ravno obratno? Njena primorska ognjevitost se še razživi ob njegovi vedno znova nepričakovani previdnosti. S to zadržano držo ni nič kaj štajerski, morda je to neka počasna prekmurska nota, od koder izhaja njegov rod. A pri obeh se igra izteče v jasnost, pronicljivost, preciznost. Veliko bolj kot kar koli abstraktnega ju opredeljuje to, da sta v resnici uigrana prijatelja; predvsem pa topla človeka, na voljo kjer koli in komur koli v pomoč. On zdaj kot življenjski trener, ona kot energijska svetovalka.
Duhovnost sta spoznavala, kot opredelita tisto obdobje, v časih socialistične gotovosti. Primoža je že v začetku 70-ih let poklicala najprej joga, sam se je uril v meditaciji in nadaljeval od leta 1975 izobraževanje v transcendentalni meditaciji v Zagrebu, pa v Španiji, Švici... »Fanatičen meditant, seveda sem iskal razsvetljenje ...« Gospe srednjih let se prav zadnje čase pogosteje spominjajo, da takega učitelja meditacije, kot je Primož, ni. In da je znal dati učencem odlične temelje, kaj temelje, eliksir modrosti!
Eliksir je poimenoval tudi svoj program, v katerem se je odlično znašla tudi Tatjana Velikonja iz Nove Gorice. V tistem koncu so bili od nekdaj kljub zaprtosti meja zelo odprti v svet: ne samo za nakupovalne in progresivne izlete na Zahod, pač pa tudi za notranje poti. In to že v letih, še preden se je po Ljubljani sploh vedelo za prihod interneta. Sedanje 30- in 40-letnice se spominjajo svojih mam, ki so se takrat, sredi 80-ih, že navdušeno vozile po širokopasovnicah transcendence in razširjene zavesti. In ko to obvladaš, pravijo, ne pozabiš nikoli.
Primož je tudi to pripeljal do akademskih razsežnosti; ob slovenski matematiki je dokončal še študij za učitelja transcendentalne meditacije na Maharišijevi evropski raziskovalni univerzi (MERU). Mahariši Maheš Jogi je bil takrat globalno najbolj čaščeni bradatež, saj je veljal za hišnega guruja Beatlesov. Tipična figura učitelja, res, se zasmeje Primož, ko se spomni hihitajočega guruja, kot se ga je prijelo ime. Bradat, siv, ravno prav v zraku, a obenem dosegljiv na Zemlji ...
In to je bil šele začetek. Znanje se je zgostilo, s somišljeniki je Primož leta 1988 ustanovil Duhovno univerzo, šolo ezoterijskih ved in duhovne modrosti za sodobnega duhovnega iskalca. Sledila so leta, ko je zagnal močno in suvereno gibanje po Sloveniji. Leta 2000 je pomagal vzpostaviti še prvi program za razvoj čustvene inteligence, ki je prejel priznanje Andragoškega centra Slovenije. Spisal je številne članke, učbenike in knjige, med njimi sta najbolj celostni Pomlad duše 2005 ter Telesna inteligenca 2008. Veliko in pionirsko delo. In potem?
Kar te je zgradilo, te je sesulo
Eden in drugi vesta, da v tej vrhunski disciplini omogočanja pomoči sočloveku ni počitka, ni ležanja na lovorikah, in ni dokončnih odgovorov. Življenje ti kar naprej nastavlja ogledalo pod novim kotom. »Kar te je zgradilo, te je sesulo,« Tatjana pretehtano povzame Primoževo spominjanje na leta, ki so prišla po tistem, v katerih so nanj gledali kot guruja. Kot učitelja ga je takrat spoznavala in cenila tudi ona, zdaj sta dinamična sodelavca v prostranem morju sočutne pomoči ljudem.
Prelom tisočletja je v nekaj letih zlomil Primoževo moč. Iz nje je vstal, kot se za matematika spodobi, z novo strukturo; potreboval je distanco, samoto, in se potem vzpostavil na novo. Zdaj kot prav nič gurujski življenjski trener gleda v nas tudi s fotografije iz sodobne in proaktivne spletne strani, kjer ponuja številna orodja. »Primerno za človeka 21. stoletja,« kot povzame Tatjana, ki je to vodilo zapisala tudi v popotnico svojemu društvu Notranja pot. Še najbolj na Primoževi spletni strani pade v oči, da zna „brati“ ljudi že s fotografije. Le kaj bi povedal, če mu pokažemo sliko dolgoletne prijateljice in kolegice Tatjane Velikonja?
Pronicljiva dostopnost
Modno ozaveščeno oko na Tatjani takoj prepozna na videz brezskrbno zavezano ruto „tiste“ znamke, ki diši po milanski Via Montenapoleone. In da ruta samo zakriva še bolj pretehtan kos točno določene klasike. Vse se na njej zlije v šarm neulovljive, pa vendar vedno dostopne gospe, ki je pripravljena kadar koli priskočiti na pomoč: od blizu, na daljavo, z nasvetom, z razumevajočim pogovorom, s terapijo, z energijsko nego … Ali s klepetom kar tako, ki te pusti lahkotnejšega in z zbistrenimi mislimi.
Svojo pot v zdraviteljske in energijske ter terapevtske vode je tlakovala prav z discipliniranim vstopom v transcendentalno meditacijo, kot jo je učil Primož Škoberne. Sledila so številna izobraževanja, nešteti certifikati. »Perspektiva, kako smo gledali življenje, je postajala drugačna,« priskoči s komentarjem zdaj Primož. »Toliko spoznanj se je nakopičilo, način, kako smo začeli gledati na življenje, se nam je začel spreminjati.«
A Tatjana Velikonja po vseh teh številnih izobraževanjih ne maha z raznimi certifikati, se z njimi ne hvali. Vedno znova poudari, da so bile zbrane ter dosledne minute in ure transcendentalne meditacije odličen temelj, ki ji ga je predstavil prav Primož Škoberne. Ne govori veliko niti o tem, kako je pravzaprav vedno vstopala v nenavadne in odkrite uvide z razno raznimi vrhunskimi učitelji. Guruji? Lažnih avtoritet ne prenaša, kdor se ji postavi na pot s kakšnimi ambicijami obvladovanja, doživi blago rečeno strasten odziv …
V Cankarjevem domu že 4. leto potekajo čisto posebna druženja z mojstri. V marcu je bila gostja Mateja Vavtar (na fotografiji v sredini, s temnim šalom), izjemna intuitivna svetovalka. V „vroči fotelj“ je za skupinsko fotografijo že sedla tudi Tatjana Velikonja, ki bo ob Tadeji Zupan Arsov in Primožu Škobernetu v Cankarjevem domu gostja 23. marca ob 19. uri.
Pobegnil in uresničil očetove ideale
Dve Primoževi teti sta bili učiteljici, mama novinarka, oče pa je bil zelo uspešen in podjeten direktor prve dopisne delavske univerze za izobraževanje odraslih, že v 70. letih. »Prej partizan, spomeničar, pri 17-ih je pobegnil od doma. Profesionalno pa potem tudi precej uspešen,« se zamisli, kot da ga je prav zdaj zagledal na novo: »Domnevam, da sem vedno tekmoval z učitelji, v bistvu pa sem tekmoval z očetom.«
Kot da mu bližina Tatjaninih medklicev, ki se za videzom prijateljskega zbadanja prelevijo v sočutne spodbude, pomaga, da mimogrede pride do izjemnih uvidov. »A tega prej nisem prepoznal, ker nisem imel veliko stika z očetom. Z njim niti nisem prišel do konflikta … Tak je bil, izognil se je konfliktom, in to mi je manjkalo. Mislim, da ni vedel, kako je treba otrokom postavljati meje, zahteve. Zanj je bila verjetno starševska funkcija težka. Eden teh staromodnih patres familias, ki mislijo, da bodo otroci kar poslušali,« se zamisli Primož.
»Pa saj si tudi ti pobegnil,« ga spomni Tatjana na študijska leta. Ki jih je prekinil malo pred diplomo matematike, da je šel spoznavat druga prostranstva duha. »Jaz sem pobegnil, da sem uresničil očetove ideale!« Trenutek uvida, se spogledamo, vsi obmolknemo. Potem se zasmejemo ob ugotovitvi, da je ta dolgoletni mojster za človeško dušo prišel do tako pomembnega spoznanja o sebi tik pred naročenimi sladicami, sredi ležernega klepeta po kosilu!
Kako lepo, da jasnina misli ne izbira, kdaj se ti pridruži. Samo prave sogovornike potrebuješ. Ali pa dobre poslušalce in kakšno drobno usmeritev, pa se pojavi: odgovor na vprašanje, ki ga še postaviti nismo znali!
Kosilo in sladice pa z veseljem pohvalimo; stregli so nam prisrčni, skrbni, zelo sposobni in domiselni dijaki ter njihovi mentorji z Višje strokovne šole za gostinstvo in turizem. Takoj lahko naštejem vsaj sedem razlogov, da grem spet k njim:))) Eden je gotovo ta, da želim vzpostaviti bolj pristen in lep stik še s kuharji prek steklene stene, da izvlečem kakšno skrivnost iz njih!
Samo še eno vprašanje: Gotovo sta oba doživela veliko učiteljev na poti, je bil za Tatjano Velikonja in Primoža Škoberneta še kdo zelo znamenit? Tu pa se oba strinjata: Takrat v začetkih je bil vedno nekje v ozadju učitelj Alice Bailey z njenimi blizu 25 znamenitimi modrimi knjigami.
In potem so prišle na mizo tri sladice. Nadaljevanje v živo v Cankarjevem domu!
Tatjana in Primož nista starša v klasičnem smislu svojemu otroku. A Tatjana je čisto posebno povezana z mlado damo, Majo Leben, ki je zdaj že zobozdravnica, in ji je v najstniških letih stala prav materinsko, zdaj pa prijateljsko ob strani. »Saj svojih otrok nimam, jih imam pa kar nekaj drugače,« razloži nazorno po primorsko: »Z mojimi bioterapijami je kar nekaj šjoric zanosilo!« Zgodbe, ki sledijo ob teh 'šjoricah' in njihovih otrocih, pa osupnejo. Ko je, denimo, fotografijo ene od teh dojenčic pokazala družinski prijateljici, je ta vzkliknila: »Pa kje si dobila sliko tvoje mame!?«
Primož kar sredi pogovora potegne na plano fotografijo: »Sem tole že pokazal?« Kot čisto pravi dedek je na jej razigran ob vnukinji njegove partnerice. S srečno babico jo večkrat obiskujeta v Londonu. Primož veselo pojasni: »No, pa sem tudi jaz na neki način postal dedek!«
Primož Škoberne je proti koncu 80-ih s somišljeniki soustanovil Duhovno univerzo, čisto prvo tako šolo v Sloveniji, in bil v njej občudovan učitelj. Leta 2000 je vzpostavil še prvi program za razvoj čustvene inteligence, ki je prejel priznanje Andragoškega centra Slovenije. Izpopolnil se je kot regresoterapevt in v številnih drugih znanjih. Zdaj jih ob nabranih in predelanih življenjskih izkušnjah uporablja kot mentor za življenje, čisto nič svetniško, gurujsko ali pridigarsko. Je spreten „bralec“ človekovih lastnosti že s fotografije, uvaja vedno nova in najsodobnejša orodja za pomoč sočloveku. Priljubljen avtor knjig Pomlad duše in TI, Telesna inteligenca. Prva je razprodana, obema je dodan meditacijski CD; Primož se je namreč na evropski univerzi MERU izšolal tudi za učitelja transcendentalne meditacije. Doštudiral pa je matematiko! V njej uživa še zdaj, le da izzive izza številk prevaja kot rešitve za ljudi. Več na www.primozskoberne.si
Tatjana Velikonja na meji med obema Goricama prakticira svoje znanje z diplomo iz ekonomije, temu temelju pa je dodala številna znanja energijskih in zdraviteljskih tehnik: bioterapija, hipnoterapija, regresija, progresija, energijska nega, meditativne tehnike … Za njo so izobraževanja po številnih metodah, ki jih je vpletla v lasten intuitiven in topel, ženstven ter vedno strasten način pomoči sočloveku. V svojem društvu Notranja Pot usmerja ljudi do notranjih virov v sožitju z naravo in z zgledom uči, kako starodavne prakse uporabljati na sodoben način, kot pravi: Za človeka 21. stoletja. Vrednote, ki jih spodbuja, so samostojnost, tovarištvo, vzajemnost in sodelovanje, srčna kultura, samodisciplina ter medsebojno spoštovanje. Vse pa na videz mimogrede, da še veš ne, kdaj si bil opogumljen, in s toplino, ki jo doživiš samo na Primorskem. Ali morda med Indijanci. Ali kje na jugu Italije. Povsod tam, kjer so še na voljo stara znanja in čar delujoče magije.
www.drustvo-notranja-pot.blogspot.si
Tatjana Velikonja in Primož Škoberne sta doživela kar nekaj gurujev, velikih učiteljev, nemara sta eden bolj kot drugi imela priložnost, da to postaneta še sama. A sta izbrala pot Človeka, z vsemi izzivi vsakdanjika in njegove posvetne teže. In lahkotnosti. Brez zlate kletke, vedno sredi ljudi, na voljo in v pomoč.
Človeka in prijatelja pa prepoznaš po preprostih ključih: kadar koli ga potrebuješ, ti je na voljo, čisto tak in taka, kot je. Neizprosen s pohvalami, darežljiv z zgledom, da postaneš boljše bitje. Kako pa prepoznamo guruja? Je pošteno odmaknjen od posvetnih skrbi, deležen vročega občudovanja čim večje množice in v ravnotežju s tem ignorance ali prezira podobne, ne veliko drugačne množice. Vsaj tako se vedno kaže od zunaj. In kar je zunaj, je tudi v srcu.
Gotovo bo prav posebno doživetje, ko bodo njune razlike postale spet povezane pred publiko v Klubu Cankarjevega doma na Žarenju novih energij v četrtek, 23. marca, ob 19. uri.
Piše Tadeja Zupan Arsov, fotografije zasebni arhiv, Ž.E. Renata Bokan in dr.LOJZ/Primož Černe
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
