Po Majih je čas cikličen, odvija se v ciklusih, ki so usklajeni s ciklusi narave, od slednjih pa smo se kot človeštvo popolnoma oddaljili, zato prihaja čas, da se znova približamo naravi in Materi Zemlji, ki nas vzdržuje.
Osvobajanje od koncepta linearnega časa, ki smo ga ponotranjili, razkriva multidimenzionalnost Univerzuma in naše narave in razširja naš smisel življenja, ker nas vrača v harmonijo lastnega uma in odnosa, ki ga imamo z Naravo.
Razumevanje in popolno upravljanje s časom, ki so ga ustvarili klasični Maji, to starodavno ljudstvo iz Srednje Amerike, še vedno budi veliko pozornost, še posebej zaradi slavnega datuma 21.12. 2012 – to je datum, po katerem se po nekaterih izračunih končuje majevski Sveti Koledar. Raziskovalci tega koledarja trdijo, da nam računanje časa po lunarno-solarno-galaktičnih ciklih lahko razkrije našo fizično, emocionalno, mentalno in duhovno strukturo.
Maji - inženirji časa
Da bi lahko razumeli vsebino sporočila majevskega Koledarja, je potreben vsaj kratek vpogled v vsebino in filozofijo, ki je vtkana v Koledar 13 lun, kot se še imenuje majevski Koledar. Še bolj natančno poimenovanje zanj pa je Sinhronar, kar v omejenem prevodu pomeni skupaj v času (sin – skupaj, hronos – čas).
Toda kaj sploh je čas? Že v osnovni šoli smo se o času učili s pomočjo mehanskih pripomočkov - kroga, razdeljenega na 12 ur in 60 minut, in koledarja, ki ima 12 številčno neenakih mesecev. Pozneje smo poslušali povsem napačen rek 'Čas je denar.' Skratka, naučeni smo, da čas, ki je v četrti dimenziji, merimo z orodjem, ki pripada tretji dimenziji. Kaj se je pravzaprav zgodilo?
Zgodilo se je to, da živimo v vsiljenem mehanicističnem času, kjer doživljamo ločenost od svojega bistva, od planeta Zemlje in naravnih ciklov, katerih del smo. To je napaka, ki ne more biti brez posledic, kot so odtujenost, industrializacija, bolezni, razslojevanje, pomanjkanje časa, ekološke kataklizme ... Maji, ki jih še vedno imenujemo inženirji časa, so odlično vladali časovnim ciklusom in dimenzijam časa. Celoten majevski koncept je zasnovan na zelo preprostih postulatih:
Čas je cikličen
Majevski Sveti Koledar (Tzolkin) je matematični sistem in način računanja časa, ki je neprimerljiv s katerim koli drugim. Zahvaljujoč Tzolkinu so Maji lahko beležili datume v preteklosti, tudi izpred 400 milijonov let. Težko je razumeti, kako je lahko neko ljudstvo brez tehnološkega razvoja elaboriralo tako sofisticirano in napredno matematiko.
Po majevskih napovedih so se leta 2012 končali trije veliki cikli: 1.) 104.000–letni cikel (ki vsebuje 4 cikluse po 26.000 let); 2.) 26.000-letni ciklus, skozi katerega naš planet ne potuje prvič. To je veliki 26.000-letni ciklus, ki odgovarja ciklu, ki ga naredi Sonce, naša lokalna zvezda, skupaj z našim solarnim sistemom okoli zvezde, imenovane Alsyon, v ozvezdju Plejad. 3.) 5.200-letni cikel, imenovan cikel zgodovine, ki se je začel v avgustu 3.113 let pred Kristusom, to je peti podciklus velikega 26.000-letnega cikla. Naš planet ga torej prehaja že petič (5.200 x 5 = 26.000). Zapiranje ciklusov po Majih pomeni kozmični dogodek, ki je redek v eonu. Eon je nepredstavljivo velik ciklus, ki v sebi vsebuje vse druge cikluse, sam pa je le fraktal trenutka božanske zamisli.
Po majevskem cikličnem štetju časa smo tako prišli do zapiranja več časovnih ciklov naenkrat – to je slavni 21. 12. 2012.
Čas je v četrti dimenziji
Prostor je tretja dimenzija. Čas je četrta dimenzija. Čas je večji od prostora in ga vsebuje že v sebi. Lahko se določimo v prostoru: smo v Sloveniji, Evropi, na planetu Zemlja, v galaksiji Mlečna pot, toda kje smo v času? Majevski koledar pounja odgovor – smo v trenutku zapiranja ciklusov. Čas je, da sprejmemo, da je četrta dimenzija realnost. Naše misli, telepatija, sanje, sinhroniciteta – vse to so značilnosti in oblike, ki pripadajo četrti dimenziji, ki je realnost. Vibracija planeta Zemlje je že zvišana na 12 Hz, čeprav smo v preteklem stoletju v učbenikih brali, da znaša 7,8 Hz – t.i. Shumanova frekvenca.
Sinonim za četrto dimenzijo je sinhroniciteta, ki jo določajo trije glavni atributi: 1.) sinhroniciteta, 2.) telepatija, 3.) lepota ali eleganca. To je torej razlog, zakaj Zakon časa trdi, da je energija, faktorirana s časom, enaka umetnosti. Čas je tisti, ki sinhronizira. Energija je tisto, kar je sinhronizirano, rezultat pa je vedno neka elegantna kvaliteta lepote. V naravi ne obstaja nič, kar bi bilo grdo. Čebele, mravlje delfini so na primer visoko sinhronizirane skupnosti, ki svoj sinhronicitetni red vzdržujejo telepatsko.
Hitrost časa je trenutno neskončna
Naslednji aksiom Zakona časa pravi, da je hitrost časa trenutno nekončna. To pomeni, da si čas in telepatija delita neskončno realnost. Čas in telepatija sta ključ za sinhronizacijo skupnosti v naravnem svetu izven človeškega sveta mehnicističnega časa. Če bi bila torej človeška skupnost sposobna živeti izven svoji omejenih časovnih okvirov, bi bila tako, kot je to naravno, organizirana po zakonu sinhronicitete.
Spremembe zavesti
Poplave, cunamiji, klimatske spremembe, potresi – vse to so spremembe, ki se dogajajo Zemlji in vodijo k njeni regeneraciji. Zemlja nam jasno kaže, da je živa, ker le živo lahko daje življenje. Tudi Sonce ima svoje cikluse aktivacije. Eden od teh ciklusov se je zaključil 2012/2013.
Da bi lahko razumeli, do kakšnih sprememb zavesti vodijo vsi ti procesi, je potrebno najprej sprejeti dejstvo, da je proces evolucije neustavljiv. V danem trenutku lahko govorimo o treh poljih, ki kažejo pot evolucije:
Biosfera je sfera življenja na planetu.
Tehnosfera je umetna in mehanična sfera okoli planeta.
Noosfera je sfera planetarnega uma, kolektivna zavest človeštva (Noo – grška beseda za um). Noosfera je mentalni plašč planeta, ki se razprostira nad Biosfero.
Noosfera je nov pogled na življenje. Novo stanje zavesti. Zato je potrebno, da prebudimo in uskladimo svoj um z naravnimi ciklusi. Prerokba 2012 ne pomeni konca sveta, temveč začetek nove ere, zaznamovane z duhovno obnovo in regeneracijo biosfere.
Noosfere ne moremo spoznati, če ne poznamo svojega uma, če ne spoznamo svojega uma, ne moremo biti svobodni. Kaj je v naših glavah? Iz česa je sestavljen um vsakega izmed nas? Iz misli, nevronov, sinaps ... Z umom manipulira naše emocionalno telo. S človekom, Homo sapiensom, se igrajo njegove lastne emocije. Za razliko Homo Noosfericus upravlja s svojimi čustvi in jih nadzoruje. Torej, prišli smo do točke, ko evoluiramo iz Biosfere v Noosfero. Eden od izhodov te evolucije je v ozaveščanju nezavednih vsebin. Kadar občutimo nezavedno, ni potrebe po lažeh in manipulaciji. Ko bomo iztrebili potrebo po manipuliranju, bomo lahko priča novemu načinu komunikacije, ki jo zdaj poznamo kot telepatija.
Rada Šumar
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
