Letošnje potovanje po Indiji mi je pustilo veliko sledi – tako v praksi joge kot pri razumevanju drugačne kulture in vere. Poleg budizma je v Indiji močno razvit tudi hinduizem, vera, ki priznava veliko bogov znotraj treh glavnih.
Branje o hinduizmu me je zabavalo vso pot in na vsakem koraku sem prebrano lahko tudi preverila. Seveda se z bogovi nisem srečevala, vernikov pa je bilo veliko. Naj zgodbe, katerim Indijci dajejo velik pomen, krajšajo tudi vaše minute, namenjene branju te revije.
Nasprotno kot preostale religije hinduizem nima začetnika vere, niti ne obstaja sveta knjiga, v kateri bi bila zapisana pravila, kako živeti. To je naredilo vero živahno, živo in spreminjajočo se.
Osnova hinduistične vere je, da priznava brahmana ali kozmično zavest – glavno dušo univerzuma, ki je samoobstoječa, absolutna in neskončna. Vse stvari izhajajo iz nje in se v njo vračajo. Vsako človeško bitje nosi del te duše v sebi in je prenašalec te ali atman. Cilj vsakega hinduista je, da se odreče individualnosti in se poveže z vsemi v eno, kar se imenuje parmatman.
Na začetku razvoja te vere so verniki slavili naravo, kajti od nje so bili odvisni in ona jim je krojila življenja. Tako priznavajo Indro (boga dežja), Gango (boginjo rek), Čandro (boga Lune), Surjo (boga sonca), Agnjo (boga ognja) in druge.
Z razvojem civilizacije pa so tudi bogovi začeli dobivati človeške obraze in značilnosti.
Čeprav je brahman, univerzalna zavest, še vedno glavna, je dobila tri faze obstoja – kreacijo, obstoj in uničenje (brahma, višnu in šiva). Vse stvari v našem univerzumu morajo čez vse tri faze, pa naj bo to zvezda, mikrob ali človeško bitje. Vse ima začetek in konec. To je univerzalni zakon in nič ga ne mora spremeniti.
Natasa Zajc, www.natasazajc.com
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
