Budizem predlaga metodo, s katero lahko postanemo boljši tako, da zrcalimo resnično naravo stvari, ne da bi dovolili, da nas prevara videz stvari.
Pojavi, ki jih zaznavajo naši čuti, niso resnični. Vzemimo za primer goro. Danes se zdi enaka kot včeraj. Nastala je pred milijoni let in v svetu pojavov predstavlja stalnost. Če lahko v grobem govorimo o relativni nespremenljivosti njenega videza, pa moramo kljub temu priznati, da se vsak njen delček na zelo pretanjeni ravni spreminja iz trenutka v trenutek. Te neskončno majhne spremembe naš duh zaznava kot navidezno trajnost. A ta trajnost je iluzija. Kajti nič ne ostane enako, tudi dva zaporedna trenutka si nista podobna.
Po primeru gore si oglejmo še cvetlico, katere krhkost in minljivost sta očitni. Cvetlica, ki se je danes razcvetela, je bila pred tem seme, nato pa popek. Te spremembe stanja ilustrirajo nežno minljivost vsakega trenutka. To je resnična narava cvetlice, ki ji je namenjen hiter propad.
Najsi gre za goro ali za cvetlico, se moramo navaditi, da razumemo, da v trenutku, ko se nek pojav zgodi, nosi v sebi vzrok lastnega konca. Minljivost pojavov je odvisna od zunanjih vzrokov in pogojev. Reči, da so vse stvari soodvisne, pomeni, da same po sebi ne obstajajo. Potencial preobrazbe, ki vpliva na pojave, je znamenje temeljne vzajemnosti življenja.
Ali torej "cvetlica" obstaja sama po sebi? Odgovor je ne. Cvetlica je samo zbir lastnosti, oblike, barve in vonja; cvetlica, ki bi bila neodvisna od svojega videza, ne obstaja. Naše zaznavanje časa temelji na zmotnem strahu pred stvarnostjo.
Kaj je v resnici preteklost?
Preteklost ni stvarnost, je samo koncept. Prihodnost so načrti, predvidevanja, ki prav tako ne premorejo stvarnosti. Preteklost je že minila, prihodnost še ni prišla. Ti pojmi na nas vplivajo, kot bi bili resnični, čeprav to niso.
Sedanjost je resnica, ki jo živimo tukaj in zdaj, a ta resnica ni oprijemljiva in ne traja. Nahajamo se v paradoksalni situaciji, kjer sedanjost predstavlja mejo, črto med preteklostjo in prihodnostjo brez konkretne stvarnosti. Sedanjost je neoprijemljiv trenutek med tistim, česar ni več, in tistim, kar se še ni zgodilo.
Ti pojmi, ki jih imamo za "stvarnost", so plod našega razuma, in v sebi ne nosijo neodvisne stvarnosti, ki obstaja sama na sebi.
Po Budi pojavi, ki jih zaznavamo, obstajajo le v smislu svoje označitve, imen in konceptov, ki jim jih pripisujemo. Delovanje pojavov ne razkriva otipljivega obstoja, ki bi jim bil lasten. Lahko jih primerjamo s prividi. Bliže kot smo jim, dlje so in na koncu izginejo. Tako se pojavi razblinjajo pred duhom, ki jih analizira.
Treba je torej razlikovati dve resnici:
- Relativno resnico, ki zadeva videz pojavov, njihovo pojavitev, oblike obstoja in prenehanje;
- in končno resnico, ki je odsotnost stvarnosti, ki bi bila lastna pojavom.
Ko rečemo, da pojavi nimajo sebi lastnega obstoja, s tem ne pravimo, da ne obstajajo, ampak le, da so soodvisni in da ne premorejo konkretne stvarnosti. Praznina pojavov še zdaleč ni konstrukt ali koncept razuma, saj ustreza stvarnosti pojavnega sveta.
Buda ne zanika, da se stvari pojavljajo, ampak vztraja pri povezavi med videzom in praznino. Cvetlica obstaja, njene oblike in njene lastnosti pa se vpisujejo v naš duh. Toda njena narava ne premore njej lastne stvarnosti.
Iz knjige Njegova svetost dalajlama, Moja duhovna avtobiografija.
Preberite tudi Globoka sreča je za razliko od bežnih zadovoljstev duhovne narave.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
