Ali nam je, ko se pogovarjamo o Jezusovem rojstvu, že prišlo na misel, da ta praznik prinaša kaj več kot le informacijo, da se je pred dva tisoč leti rodil božji sin, ki ga imenujejo tudi odrešenik? In ko je govora o odrešitvi, kakšen je pravzaprav pravi pomen tega izraza?
Božič je star kot človeški rod. Nekoč so ga praznovali drugače, a pomen je ostal nespremenjen. Zgodbo o rojstvu božjega deteta lahko razumemo večplastno, tako kot tudi številne druge zgodbe iz Svetega pisma. Neposreden pomen zlahka razberemo, najpomembnejše sporočilo pa ni razumljivo sleherniku brez določenih notranjih, duhovnih spoznanj. Duhovna znanja je človek skozi čas, ko se je vse bolj »kondenziral«, postopoma izgubljal, njegovo duhovno obzorje in duhovne sposobnosti so se krčile.
Že v času Atlantide so se zavedali, da svet usmerjajo božanske, duhovne sile in so vedeli za prihod »boga odrešenika«. To je bilo jasno tudi prvi podrasi naše rase, Arijcem. V času stare Perzije je prerok Zaratustra razlagal, da je sončna sila, ki prinaša svetlobo, v krščanstvu imenovana kozmični Kristus ali kratko Kristus, božanska entiteta, gibalo vsega živega. Čaščenje Sonca so povzeli Egipčani.
Njihov mit o Ozirisu, ki je umrl mučeniške smrti, je podoben Jezusovi zgodbi. Tudi Oziris se je po smrti dvignil in postal vladar višjega sveta. Oziris v egipčanski mitologiji predstavlja Kristusa. Čaščenje Sonca je v novejšem času zamenjalo čaščenje odrešenika Jezusa Kristusa, katerega rojstvo je osrednji verski dogodek krščanskega sveta.
Simbolika Jezusovega rojstva
Na plitvi ravni iz božične zgodbe razberemo, da se je v Betlehemu rodil otrok, ki ga verni obravnavajo kot božjega sina. Marsikateri ateistično vzgojen sodobni človek meni, da ta z nami in z današnjim časom nima nobene zveze. Zanj je vse skupaj le pravljica za verne. A ta pravljica ima za verujoče globok pomen. V rojenem detetu prepoznavajo človeka, v katerem se je utelesil božji duh in prinesel človeštvu neprecenljive informacije o nas samih.
Božič oživlja spomin na kozmični dogodek, ki se je zgodil pred več kot dva tisoč leti, ko se je v človeku znova utelesil kozmični Kristus. Znova zato, ker se je to zgodilo že večkrat prej – utelesil se je v Krišni, Ozirisu, Budi, Quetzalcoatlu in še nekaterih avatarjih in učiteljih človeštva. Ko se je entiteta najvišjega kozmičnega bitja povezala z materijo v telesu Jezusa iz Nazareta, je človeštvu prenesla tako pomembna sporočila, da so na njih vzniknile nove religije.
Jezus iz Nazareta je postal pripadnik sekte Esenov, presegel svoj lažni jaz – ego, prešel vse duhovne preizkušnje (iniciacije) in dosegel razsvetlitev. Ta človek, ki predstavlja cvet človeštva, se je žrtvoval, da se je v njem pri tridesetih lahko utelesil kozmični Kristus. Njegova osebnostna drama je neprecenljiv nauk in zgled vsemu človeštvu. Nauk, da človek preživi fizično smrt in živi tudi onkraj nje, ko se v ljubezni do Očeta zave svoje neločljive povezanosti z njim. To informacijo kajpak razumemo šele takrat, ki presežemo ozki, na materialnost omejeni pogled na stvarnost.
Ko se nekega dne zavemo, da je dejanska moč človeka odraz moči njegovega duha in da ima ta fantastičen potencial, slednji vse bolj postaja predmet našega zanimanja in raziskovanj. Takrat se prebudimo kot duhovno bitje, z medlo predstavo o našem resničnem bistvu. Spoznamo, da je urejenost našega sveta in vse kreacije posledica duhovnih zakonov, ki jih je lahko postavila le nepojmljivo močna in modra, abstraktna entiteta, ki je hkrati izvor vsega bivajočega in ustvarjenega.
Del te entitete je kozmično bitje, imenovano Kristus (v kabali Hokmah, v hinduizmu bog Višnu), sila stvarstva, ki daje življenje vsemu, kar biva. Zavemo se, da izhajamo iz te entitete in smo neločljivo povezani z njo. Rodi se želja, da bi se ji povsem približali in spoznali, saj to prinaša največji mir, užitek in blaženost, ki si jih lahko predstavljamo.
Predati se nečemu abstraktnemu, stvarniški sili v nas, ni tako preprosto. S tem, ko se je v Jezusu ta sila utelesila, je naša predaja bogu močno olajšana. Pred dogodkom na Golgoti se je bilo z bogom možno spojiti le v onostranstvu, po smrti, po njem pa se je Kristus naselil v nas samih, kot utelešenje božanskih potencialov, ljubezni in modrosti, in je dostopen nenehno. Vedno se lahko spojimo z njim in ni nam ga treba iskati zunaj, ker se nahaja v našem srcu.
Krščanska doktrina razlaga, da je k Bogu moč priti le preko Kristusa, božjega sina. A ta Kristus ni neka človeška oseba, kakršno upodabljajo cerkvene ikone, temveč notranja sila, ki jo naposled prepoznamo in se ji predamo, ko stremo okove nevednosti, sebičnosti in strahov. Obuditi Kristusa v sebi pomeni prepoznati se kot otrok Očeta, ki je tvorec celotnega stvarstva. Takrat postanemo vredni »božjega kraljestva«, področja najvišje blaženosti, sreče in blagostanja.
Osvoboditi dušo
Kot razlaga učitelj Samael, v nas živi le del človeške duše, imenovan »esenca duše«, ki sredi številnih jazov, ki tvorijo človeški ego, spi in blodi v mraku, trpeča, nezavedajoča se. Ego je notranji psihološki dejavnik, lažni jaz, ki nam nenehno polni zavest z idejami, strahovi, dvomi, pomisleki, sodbami in neprijetnimi čustvi. Šele ko se zavemo te mračne strukture v nas, se z napornim delom lahko iztrgamo njenemu vodstvu in nadvladi. Z notranjo transformacijo zaživimo kot prebujena duša in dosežemo najvišji cilj, ki mu je posvečena vsa kreacija: čistost duše, svetost božanskega bitja, prepoznavo Stvarnika v sebi.
Kar se je dogajalo v Jezusovi zgodbi na zunaj, ima simbolni pomen. Jezus predstavlja našo dušo, ki jo nenehno trpinčijo, sodijo in zatirajo različni obrazi ega. Judež, Pilat in Kajfa ter Judje, ki nastopajo v Jezusovi zgodbi kot njegovi, izdajalci, sodniki, sovražniki in morilci, so obrazi ega v nas, ki opravičujejo zla dejanja ter dušo izdajo, zatirajo in obsodijo. Šele ko naš lažni jaz umre, se duša osvobodi in zaživi v sreči in ljubezni. Jezus umre, nato pa se znova rodi in vrne v ta svet, prost spon in bremen. Naš ego (simbolično mi kot poosebljenje ega) mora umreti, da bi naša duša našla mir in svetlobo.
Enako sporočilo nam prinašajo vse pravljice, le da nam ga niso razložili: hudobni zmaj, tiran, mačeha in podobna simbolna bitja, ki predstavljajo naš ego, mora biti premagan, da bi Sneguljčica, Trnuljčica, dobra princesa in podobne simbolne osebe, ki predstavljajo našo dušo, lahko zaživela v sreči do konca dni.
Jezus se je rodil v hlevčku, bivališču živali. Kakšen simbolni pomen se skriva v tem? Človeška duša se prebudi sredi živalskih nagonov in vzgibov, zato so posamezni obrazi ega predstavljeni kot živali. Iz »živalskega« okolja se človek, ko odrašča, dvigne in stopi v človeški svet, svet prebujenih bitij.
Odrešenik in odrešitev
Rojstvo Jezusa v Betlehemu torej simbolizira rojstvo kozmičnega Kristusa v nas samih. Dogodek v nas oživlja spoznanje, kdo v resnici smo: plemenita, nedolžna duša, iskra kozmičnega Očeta, ki svoj mir in srečo lahko najde le v njegovem naročju. Ko se tega zavemo prvič in v globoko intimnem spoznanju dojamemo to skrivnost, se v nas prebudi kristična energija, oživi solarni logos, ki je izvor življenja, ljubezni in svetlobe.
Zavemo se, da nismo meseno telo in trpeče bitje, ki se ubija za preživetje, temveč smo božanska, neumrljiva duša, ki ima svoje mesto v rajskem kraljestvu svojega Očeta. Jezusa imenujejo odrešenik človeštva, kajti njegov nauk človeka lahko odreši trpljenja in stisk. Jezus je na praktični ravni pokazal tisto, kar uči budizem.
Njegov podvig je neprecenljiv, kajti spremenil je naravo kreacije. Če se je pred njim stvarnost vse bolj »zgoščala« in materialnost postajala vse pomembnejša, se je zdaj pričela redčiti; človek se pričenja vračati k bolj duhovnemu. Ta dogodek je silno pomemben mejnik v razvoju človeške rase, zato je postal ničelna točka pri štetju let.
Namen kreacije je izkušnja absolutnega. Ta cilj človeška duša uresničuje tako, da se dvigne iznad materialnosti, izvije iz objema ega, osvobaja zavest ter vse bolj deluje po prvem zakonu kreacije - Zakonu ljubezni. Kajti ljubezen je najvišji zakon, ki daje stvarstvu smisel in pomen. Odrešimo se tako, da se vrnemo v Izvor, iz katerega izhajamo, kot kapljica, ki se po dolgem potovanju vrne v ocean. Združitev z Očetom je cilj vsake duše, ki se prepozna kot božja iskra. To lahko dosežemo le tako, da razbijemo ego, ki dušo drži v ujetništvu. A to je možno šele, ko v sebi prepoznamo božje dete in obudimo zavest, kdo v resnici smo. Božič je praznik, ko naj bi se tega spomnili in veselili izziva, ki je pred nami.
Ko se zavemo simbolike in globokega pomena praznika, kot je predstavljen zgoraj, nas Stvarnik obdaruje z darili, ki niso materialne narave. Božična darila so le simbolična sredstva kot izraz tistega, kar v resnici prejmemo.
Zoran Železnikar, www.prisluhni.si
- Preberite si še: Praznične večerje se lahko udeležijo tudi pokojni!