Radost je nekaj popolnoma drugega kot užitek, torej odkrijmo, kaj je vpleteno v užitek in ali je sploh mogoče živeti v svetu, ki ne pozna užitka, ampak neizmeren občutek radosti, blaženosti.
Vsi smo na takšen ali drugačen način na lovu za užitkom. Intelektualnim, čutnim ali kulturnim užitkom, užitkom ob spreminjanju na bolje, govorjenju drugim, kaj naj delajo, zmanjševanju družbenega zla, delanju dobrega – užitkom zaradi večjega znanja, večje fizične zadovoljitve, globlje izkušnje, večjega razumevanja življenja, vsemi temi bistrimi, prekanjenimi stvarmi uma – in končnim užitkom, ki je, seveda, imeti boga.
Užitek je družbena zgradba. Užitek skrivoma, prekanjeno ali očitno zasledujemo od otroštva do smrti. Zato, katerekoli že oblike je naš užitek, mislim, da nam mora biti to povsem jasno, bo ta rodil in oblikoval naša življenja. Zato je za vsakega od nas zelo pomembno, da natančno, obotavljaje in rahločutno razišče to vprašanje užitka, kajti najti užitek, ga nato negovati in vzdrževati, je osnovna življenjska zahteva in bivanje brez njega postane dolgočasno, neumno, samotno in brez pomena.
Mogoče boste vprašali, zakaj naj življenja ne bi vodil užitek? Zaradi zelo preprostega razloga, da užitek mora prinesti bolečino, razočaranje, žalost in strah in iz strahu nasilje.
Če želite živeti na ta način, živite na ta način. Večina sveta živi tako, če pa se želite osvoboditi bridkosti, morate razumeti celotno zgradbo užitka.
Razumeti užitek ne pomeni, da ga zanikamo. Mi ga ne obsojamo ali govorimo, da je to prav ali narobe, toda če ga zasledujemo, ga zasledujmo z odprtimi očmi, zavedajoč se, da mora um, ki ves čas išče užitek, neizogibno najti tudi njegovo senco – bolečino. Ne moreta biti ločena, čeprav se pehamo za užitkom in se poskušamo izogniti bolečini.
Torej, zakaj um vedno zahteva užitek? Kako to, da zaradi podtalnega toka užitka počenjamo plemenite in nizkotne stvari? Zakaj se zaradi tanke nitke užitka odrekamo in trpimo? Kaj je užitek in kako nastane? Zanima me, če si je kdo izmed vas postavil ta vprašanja in prav do konca sledil odgovorom?
Užitek nastane v štirih fazah – zaznava, občutek, stik in želja. Npr.: vidim lep avtomobil, nato me ob pogledu nanj prevzame občutek, reakcija, nato se ga dotaknem ali si predstavljam, da se ga dotikam in nato se pojavi želja, da bi ga imel in se z njim bahal. Ali pa vidim ljubek oblak ali pa goro, ki se jasno odraža na modrem nebu, ali mladi, spomladanski list ali globoko dolino, polno miline in sijaja, ali veličasten sončni zahod, ali lep obraz, inteligenten in živ, brez samozavedanja in zato nič več lep. S silno radostjo gledam te stvari, in ko jih opazujem, opazovalec ne obstaja, je samo čista lepota podobna ljubezni. Za trenutek pozabim na svoje težave, strahove in bedo – je samo ta čudovita stvar. To lahko gledam z radostjo in naslednji trenutek pozabim, drugače se vmeša um in težave se začnejo; moj um razmišlja o tem, kar je videl in misli, kako lepo je bilo; rečem si, to bi rad ponovno večkrat videl. Mišljenje začne primerjati, soditi in reče: jutri moram to ponovno imeti. Mišljenje vzdržuje nadaljevanje izkušnje, ki nas je za ta trenutek navdušila.
Enako je s spolno željo ali katerokoli drugo obliko želje. Z željo ni nič narobe. Popolnoma normalno je, da reagiramo. Če me pičite z buciko, bom reagiral, razen če nisem paraliziran. Toda nato se vmeša mišljenje, premleva o navdušenju in ga spremeni v užitek. Mišljenje želi ponoviti izkušnjo in bolj kot jo ponavljate, bolj mehanično postaja; bolj, ko o tem razmišljate, več moči daje mišljenje užitku. Tako mišljenje skozi željo ustvari in vzdržuje užitek in mu daje kontinuiteto. Zato mišljenje sprevrže naravno reakcijo želje po vsaki lepi stvari. Mišljenje to spremeni v spomin in spomin nato hranimo, ko vedno znova o njem razmišljamo.
Seveda ima spomin mesto na določeni ravni. V vsakdanjem življenju brez njega sploh ne moremo delovati. Na njegovem lastnem polju, mora biti učinkovit, vendar obstaja stanje uma, kjer ima spomin zelo malo mesta. Um, ki ga ni pohabil spomin, ima resnično svobodo.
Ali ste kdaj opazili, da takrat, ko ste se nečemu z vsem svojim srcem popolnoma odzvali, ni veliko spomina? Samo takrat, ko se na izziv ne odzovete z vsem svojim srcem, pride do konflikta, boja in to prinese zmedo in užitek ali bolečino. In boj plodi spomin. Ta spomin se ves čas dodaja drugim spominom in ti spomini so tisti, ki se odzovejo. Vse, kar je rezultat spomina je staro in zaradi tega nikoli svobodno. Ni take stvari, kot je svoboda mišljenja. To je popoln nesmisel.
Mišljenje ni nikoli novo, kajti mišljenje je odgovor spomina, izkušenj in znanja. Ker je mišljenje staro, naredi stvari, ki ste jo z radostjo gledali in se za trenutek čudovito počutili, staro.
Vi uživate nad starim, nikoli novim. V novem ni časa.
Torej, če lahko na vse stvari gledate, ne da bi dovolili užitku, da se priplazi – obraz, ptico, barvo obleke, lepoto vodne gladine, ki se blešči v soncu, ali lepoto česa drugega, kar daje veselje – če lahko gledate, ne da bi si želeli ponovitve izkušnje, potem tu ne bo bolečine, ne strahu, zato pa veličastno veselje.
Boj, da bi ponovili in ohranili užitek, je tisti, ki ga spremeni v bolečino. Opazujte to pri sebi. Prav zahteva po ponavljanju užitka povzroči bolečino, ker ta ni enak tistemu od včeraj. Borite se, da bi dosegli isto veselje ne samo zato, da bi zadovoljili svoj estetski čut, temveč se borite tudi za enako notranjo kvaliteto uma in ste ranjeni in razočarani, ker vam je odrečena.
Kadar ne dosežete majhnega užitka, ali ste opazili, kaj se vam zgodi? Ko ne dobite, česar si želite, postanete zaskrbljeni, zavistni, sovražni. Ko vam je odrečen užitek pitja, kajenja, seksa ali česarkoli drugega, ali opazite skozi kakšne bitke greste? In vse to je le oblika strahu, ali ne? Bojite se, da ne boste dobili, kar želite, ali da boste izgubili kar imate. Ali vas ni strah, da boste ostali sami, ko je neka posebna vera ali ideologija, ki ste se jo leta držali, omajana, ali pa vas je logika ali življenje od nje na silo ločilo? To verovanje vam je že leta dajalo zadovoljstvo in užitek, in ko vam je odvzeto, ostanete na cedilu, prazni in strah ostane, dokler ne najdete druge oblike užitka, drugo verovanje.
To se mi zdi tako preprosto, in ker je preprosto, odklanjamo, da bi to preprostost videli. Radi vse kompliciramo. Ali niste ljubosumni, ko vas zapusti žena? Ali niste jezni? Ali ne sovražite moškega, ki jo je očaral? In kaj je to drugega kot strah, da boste izgubili nekaj, kar vam je dajalo veliko užitka, tovarištva, določeno kvaliteto samozavesti in zadovoljstvo ob posedovanju?
Torej, če razumete, da je iskanje užitka vedno povezano z bolečino, živite na ta način, če želite, vendar v to nikar zgolj ne zdrsnite. Če želite z užitkom, mišljenjem prenehati, kar pomeni konec bolečine, morate biti na celotno zgradbo užitka popolnoma pozorni – ne ga izločiti, kot to delajo menihi ali sanjasiji, ki nikoli ne gledajo ženske, ker mislijo, da je to greh in tako uničujejo vitalnost svojega razumevanja – temveč videti celoten pomen in pomembnost užitka. Potem boste imeli v življenju ogromno radosti.
O radosti ne morete razmišljati. Radost je trenutna stvar in z razmišljanjem o njej jo spremenijo v užitek. Živeti v sedanjosti pomeni neposredno zaznavo lepote in v tem veliko veselja, ne da bi pri tem iskali užitek.
Poglavje iz knjige Osvoboditev od znanega, Jiddu Krishnamurti
V Indiji rojeni Jiddu Krishnamurti (1895–1986) velja za enega največjih sodobnih mislecev in duhovnih učiteljev. Veliko je potoval po svetu in opozarjal na nujnost po preobrazbi tako posameznika kot celotne družbe. Osvoboditev od znanega je izbor odlomkov iz Krishnamurtijevih najodmevnejših govorov. Knjiga je izšla pri založbi Didakta; cena: 17,90 EUR.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
