Človeško srce še zdaleč ni le črpalka za kri. Tako izkrivljena predstava ima daljnosežne družbene posledice.
Predstava, da je človeško srce črpalka za kri, vodi k sklepu, da je človek skupek sestavnih delov nekakšnega biološkega stroja. S transplantacijo srca, s podvigom, ki je podoben menjavi vitalnega dela pogonskega stroja, je tako zaživela ideja, da smo nekakšni bioroboti. Toda človeško srce še zdaleč ni le črpalka za kri. Tako izkrivljena predstava ima daljnosežne družbene posledice.
Vendar pa se ideja o človeku biorobotu lepo vklaplja v materialistični nazor sodobne družbe. Ko je bil duhovni vidik človeka odrinjen na obrobje in postal eksotika, s katero se ukvarjajo le filozofsko ali religiozno navdahnjeni posamezniki, so naši odnosi izgubili človečnost in se spremenili v hladno računarstvo. Življenje je za nas izgubilo mik skrivnosti, ki se razodeva skozi nas, in je postalo nekaj, kar nam preprosto pripada. Domišljamo si, da je takšno, kakršnega določajo zunanje okoliščine, a to je seveda zmota.
Odmik od resničnosti nas potiska v temo. Naša napačna stališča, naše neustrezne izbire in osiromašene predstave o sebi rušijo kakovost naših življenj. Ob takšni naravnanosti srce nima več moči; človečnost, sočutje in toplina so redke ptice v naših logih. V družbenem redu, ki je prevladal, nekaj štejejo le hladni razum, moč in zvijačnost, uporabljeni za lastno dobrobit. Tako smo se iz ljubečih, ustvarjalnih in v prijaznemu sožitju živečih bitij spremenili v brezčutne posameznike, tekmujoče med seboj za mesto v družbi, v poligonu za merjenje sil. Tega se nejasno zavedamo, a se čutimo nemočne in nepripravljene to preseči.
K usihanju srčnosti je obilno pripomogla tehnicistična družba. Zapeljani od privlačnih dobrin in elektronskih igrač se vse bolj ograjujemo od sočloveka in se pomikamo v osamo; v avtomobilski kabini, pred računalnikom, TV-ekranom ali zaslonom telefona vse bolj izgubljamo stik z bližnjim, ki tako postaja vse bolj abstrakten, neznan, nedostopen in nedoumljiv, takšni pa s tem postajamo tudi sami sebi. Ko nimamo več ogledala, v katerem bi se prepoznavali, je naš razvoj zavrt. Vse več komuniciranja s stroji in z napravami krni naše sposobnosti vzpostavljanja pristnih medsebojnih odnosov. Za starejše, ki so odrasli v zdravem naravnem okolju, je to slabo, za mlade, ki odraščajo v takšnem okolju, pa je naravnost katastrofalno, saj sočutja preprosto ne morejo ustrezno razviti.
Ker je razum prevladal nad čustvi in občutki, ki so mehanizmi za spoznavanje samega sebe, se spreminjamo v brezčutne mislece, prepuščene na milost in nemilost množici egov v sebi, ki nas vodijo v smeri vse večje sebičnosti in pogojenosti. Bolj ko postajamo ujeti v razumarstvo, bolj se zapletamo v strahove in predsodke, ki pot do rešitve vse bolj zapirajo.
Ob poslušanju dialogov, ki se odvijajo med mladimi, pomislimo, da niso oropani le srčnosti, temveč tudi spoštovanja in taktnosti, ki sta pri starejših vendarle še opazna. In čeprav vemo, da je človeški vzgojitelj pri vzgoji osebnosti nepogrešljiv, otroke vse bolj prepuščamo 'modernim vzgojnim sredstvom' in napravam, ne zavedajoč se, kakšno škodo pri tem utrpijo.
Naša razumska, logična, pretežno h konkretnemu usmerjena naravnanost uporablja predvsem našo levo možgansko polovica, desna pa krni. Spet je to še posebno tragično pri otrocih, katerih možgani preprosto nimajo pogojev za uravnotežen razvoj. Pozneje tega ni mogoče nadoknaditi. Otroke torej nevede vzgajamo v čustvene invalide. Ob tem bi se morali vsaj šolniki in starši krepko zamisliti.
Očitno je ključ za odrešitev človeštva v krepitvi srčnosti. A temu se ne posveča skoraj nihče. Vprašajmo se: v katerih šolskih in izobraževalnih programih se ukvarjamo s tem? Kaj za krepitev srčnosti storimo kot družba? In kaj za njeno krepitev storimo doma, v družinskem krogu? V kakšne odrasle osebnosti bodo v takšnih razmerah zrasli naši otroci?
Od razmišljanja k čutenju
Najpomembnejša človeška lastnost ni inteligenca, temveč srčnost. Kljub številnim dokazom, kako inteligentni, brezsrčni posamezniki in skupine uničujejo celotno družbo, pa nam to še ni prišlo v zavest. Glavni razlog vseh civilizacijskih kriz je pomanjkanje srčnosti. Naj gre za osebne konflikte ali za vojne, ropanje ali ekonomsko zasužnjevanje in nadvlado, vedno je v ozadju isti mehanizem: brezsrčnost, odsotnost sočutja in spoštovanja sočloveka. Posamezniki brez srca zapeljejo vso družbo v psihozo strahu, ki paralizira srčnost in povzroči krepitev nizkotnih strasti in nagonov, ki odprejo pot v uničenje.
Beg od čutenja k razmišljanju ima svoje ozadje. Ker smo bili v preteklosti marsikdaj prizadeti in izpostavljeni čustveni bolečini, se ji poskušamo čim bolj izogibati. A beg k razumskemu življenju neizogibno prinaša razočaranje. Razum je namreč le orodje za obravnavo informacij, ki ni sposobno modrih, dolgoročno smotrnih odločitev. Kadar pa se odločamo po občutkih, nagibih srca, smo v stiku s kozmično modrostjo, z glasom Očeta v sebi, ki se nikoli ne moti. Kdor mu zaupa in se mu prepusti, pridobi neprekosljivega zaveznika in je vedno na pravi poti. Vez z Očetom, Stvarnikom v sebi poteka skozi intuitivne uvide, pri tem pa igra glavno vlogo srce, osrednji organ, ki nas povezuje z vesoljem.
Brez srčnosti vse izgubi smisel. Kaj pomeni posamezniku izsiljen uspeh, ki ga spremljajo nevoščljivost, sovražnost ali prezir? Kaj pomeni ogromno bogastvo, prepojeno s trpljenjem izkoriščanih in trpečih? In kaj moč, ki je ne spremljata občudovanje in zavest, da je povzročila širše dobro?
Intelektu je treba vzeti primat. Ta vidik zavesti, ki je podrejen luciferskim silam, je resda čudovito orodje, brez katerega ne bi bili sposobni delovati inteligentno in preživeti, vendar pa ima več slabosti. Kot omenjeno nima zadostne miselne moči, primerljive z višjo inteligenco, zato je usmerjen le h kratkoročnim ciljem, ki se na dolgi rok najpogosteje izkažejo za zmotne. Še bolj neprijetno pa je, da podlega egu, bolje rečeno številnim njegovim lezijam, ki naš um nenehno zasipavajo z mislimi, ki so vir nenehnih težav. Čeprav je to marsikomu nepojmljivo, je več kot 90 odstotkov naših misli v našo škodo; prinašajo nam stisko, trpljenje, staranje in pospešen propad. Vsaka neugodna, negativna misel je zidak prav takšne stvarnosti. Največja usluga samemu sebi je omejitev razmišljanja. Vsaj takrat, ko k temu nismo prisiljeni. Namesto tega zgolj opazujmo in (ob)čutimo.
Strah pred čutenjem temelji na zmotnih argumentih. Vsakdo zna sicer našteti vrsto razlogov, zakaj se velja čutenju izogibati, vendar pa nam nič ne polepša življenja bolj kot čutenje; da mu večjo globino. Čutenje preveč povezujemo s telesno ali psihično bolečino, ne vedoč, da je celo bolečina naš zaveznik, alarmni signal, ki nam sporoča, da smo nekje zašli v slepo ulico. Če smo čutenju odprti, zaznamo tudi sprva šibke signale, ki nam napovedujejo bolezen, in se s prepoznavo vzroka telesni bolečini pravočasno izognemo. Duševni bolečini pa se izognemo s srčnim ravnanjem, ki nikogar ne prizadene.
O pomembnosti krepitve srčnosti govori dejstvo, da se je sam najvišji Sončev duh – Kristus – utelesil v človeškem telesu, da bi sporočilo o pomenu delovanja iz srca prenesel človeštvu. Njegova žrtev in že sam pogled na njegovo trpeče telo na križu v človeku vzbujata sočutje. Žal so nam o tej najveličastnejši življenjski zgodbi pokazali le religiozno podobo, oblikovano v dogmo.
Najlažje si torej pomagamo, če se od razmišljanja preusmerimo k čutenju. Vendar pa zgolj dobra namera še ne jamči pravih rezultatov. O čutenju, srcu in srčnosti se moramo še marsikaj naučiti.
Kdo si, srce?
Če bi se naši znanstveniki odprli duhovnim razsežnostim, bi ostrmeli nad čudesi, ki se skrivajo na subtilnih, metafizičnih ravneh. Vedo na primer, da so človeška jetra zapleten organ, ki opravljajo kakih petsto funkcij, a ne vedo, kako. Tudi fizično srce je na zunaj res le črpalka, a prežemata ga dve očem nevidni strukturi, eterično in astralno srce, ki opravljata naloge, o katerih se znanstvenikom niti ne sanja.
Srce je edina votla mišica v telesu, obenem pa je to edini organ, ki se sam vzdržuje. To je tudi edina mišica, ki se utrudi le enkrat – ko umremo. V srcu se nenehno srečuje izrabljena kri s svežo krvjo, polno kisika. To je organ, v katerem se stikata umirajoče in rojevajoče.
Znanost se je od nekdaj usmerjala le k raziskavam EM-polja možganov, novejše raziskave pa kažejo, da je srce neprimerno močnejši EM-oddajnik. Eden od raziskovalcev, ki poskušajo povezati znanost in duhovnost – Gregg Braden – omenja, da je električno polje srca stokrat, magnetno polje srca pa pet tisočkrat močnejše od polja možganov. Srce je očitno duhovni organ z mogočno vlogo in velikim vplivom na okolico. Z močjo volje lahko delamo prave čudeže. Znano je, da masovna čustvena naravnanost spreminja EM-polje našega planeta, kar so izmerili ob katastrofi 11. septembra 2001; to dokazuje, da naši čustveni impulzi še kako vplivajo na zunanji svet. Če lahko vplivamo na EM-polje atoma, lahko spreminjamo snov – in to lahko počnemo z močjo srca. Za razliko od možganov srce ni omejeno s prostorom in časom, kot so na primer možgani oziroma misli.
Vsakomur znani izrek Enako privlači enako lahko razložimo takole: s svojo čustvenostjo ustvarjamo svojo stvarnost. Z močjo čustev, ki delujejo preko srca, spreminjamo kvantno polje okrog sebe in ga 'preurejamo' tako, da bo odrazilo tisto, na kar smo čustveno naravnani. Ob opisani moči srca to očitno ni velika težava. Ustrezna skupina (kritična masa) ljudi, ki denimo meditira na določeno temo, lahko doseže fantastične učinke, ki se odrazijo v celotni družbi; gre za t. i. Mahariši efekt.
Antropozof Rudolf Steiner je razkril številne skrivnosti duhovnega sveta, ki pomagajo razumeti čudovito zgradbo in zapletenost vesolja in bitja po imenu človek. Približal nam je duhovni svet in razložil številne duhovne pojave. Zavedal se je, da je srce tema s posebno težo in je želel o njej podrobneje spregovoriti. Začel je, a nikoli dokončal knjige z naslovom O krvi in srcu, kajti temne sile so mu to preprečile. Zadnja tri poglavja k tej knjigi je tako prispeval eden njegovih učencev, Ehrenfried Pfeifer, in nam zaupal nekaj podrobnosti, ki jih je Steiner odnesel s seboj v grob.
Omenjena knjiga, ki jo imamo tudi v slovenskem prevodu, postreže s številnimi osupljivimi informacijami. Pfeifer razkrije, da je Steiner želel govoriti o dvojni – fizični in duhovni vlogi srca, o eterizaciji srca in o peti srčni komori. Ustroj človeškega telesa se spreminja in tako naj bi se v srcu razvila peta komora, nov organ, ki bi omogočil nadzirati življenjske sile drugače, kot je to mogoče zdaj.
Steiner je menil, da človeška rasa ne bo našla miru in odrešitve, temveč le smrt in razkroj, dokler znanje o srčnem središču ne bo razodeto. Trdil je, da srce ni tlačna črpalka, saj je za kaj takšnega prešibko. Srce je organ, v katerem se ustvarja eterični prostor, tako da je kri bolj vsesana kakor včrpana v srce. V srcu se kri iz tekoče spreminja v eterično snov. Tisto, kar v človeškem telesu poganja srce, je našim očem nevidno. Sila, ki poganja kri, deluje iz eteričnega sveta, tako kot sile, ki spodbujajo rast. To je kozmična sila, kozmično gibanje, ki obstaja v vsakem živem organizmu. To gibanje se najrazločneje izraža v občutkih.
Steiner tudi omenja, da srce ni pri vsakem človeku na istem mestu; pri plesalcih na primer leži bolj centralno. V takšnem primeru je človek bolj sprejemljiv za vplive okolice.
Stainerjevo pojmovanje srca
Po Steinerju se torej nenehno dogaja eterizacija krvi – spreminjanje materije v eter: eterični center srca vleče kri proti sebi (kot podtlačna komora) in jo zatem z utripom spet potisne ven. Eterični tokovi se podnevi dvigujejo k eteričnim možganom in od tam k fizičnim možganom, ponoči pa v obratni smeri. V trenutku, ko zaspimo ali se zbudimo, se zgodi zelo burno dogajanje, ko se smer obrne.
Srce živi po kozmičnih ritmih, skladno s potovanjem Sonca v zodiaku. Njegova naloga je, da upravlja vse telo, pri tem pa kri odslikuje vse, kar se dogaja v telesu. Etrska in astralna struktura srca delujeta na fizično srce. Kadar je astral (čustvena komponenta) preveč pritegnjen v krvni sistem, se pojavi anomalija v krvnem obtoku – visok krvni tlak.
Z duhovno aktivnostjo srce krepimo. Pomanjkanje duhovne aktivnosti vodi v bolezni, ki srce naposled zlomijo. V pravilni meditaciji se aktivirajo procesi razgrajevanja izrabljenih produktov v krvi. Imunski sistem deluje tako, da s pomočjo duhovne aktivnosti izrabljene in škodljive substance preoblikuje v eterične.
Z jasnovidnim preiskovanjem je Steiner razvozlal procese, ki se v posameznih fazah človekovega razvoja odvijajo v njegovih telesih, posebno v eteričnem in astralnem. Pomembno je razumeti – vsaj v načelu – kako se razvijeta eterično in astralno telo, kajti srce odigra pri tem odločilno vlogo.
Ko se duša ponovno inkarnira, ko se torej skozi embrio ponovno poveže in združi s fizičnim svetom, prinese s seboj svoje embrionalno eterično telo, ki so ga pomagale zgraditi kozmične sile iz onostranstva (to je bilo podrobneje opisano v članku Med smrtjo in ponovnim rojstvom). V tem telesu je nekakšna odsevna podoba celotnega vesolja, predvsem pa Sonca in Meseca. To eterično telo s sevanjem na notranje organe postopoma vse bolj peša ter v prvih sedmih letih po rojstvu, do menjave zob, popolnoma izgine. Lahko bi rekli, da se vpliv zvezd preko etrskega telesa prenese v notranjost človeškega telesa. Žarki, ki so se v središču združili, do spolne zrelosti, torej nekako do štirinajstega leta starosti, izoblikujejo samostojno eterično tvorbo – eterično srce. Podedovano embrionalno eterično srce se torej nadomesti z lastnim eteričnim srcem, podobno kot mlečne zobe nadomestijo stalni.
Po drugi strani pa z rojstvom v svojem embrionalnem astralnem telesu človek prinese na svet odslikavo tega, kar je doživel med svojo zadnjo smrtjo in novim utelešenjem. Ta astralna dediščina se postopoma s sevanjem prenese na notranje organe, ki ležijo nad prepono – na pljuča, arterije, možgane, srce. Tudi tako usihajoče astralno telo se nadomesti z novim, v katerega se postopoma vtiskujejo vsi vtisi in izkustva ter celota človekovih dejavnosti od najzgodnejšega trenutka, ki se ga še lahko spomnimo. Tako imamo v srcu po eterični strani zbrano dediščino celotnega vesolja, po astralni strani pa vse tisto, kar smo v življenju počeli. Ko umremo, vzamemo to informacijsko bogato srčno eterično-astralno tvorbo s seboj v svoje nadaljnje posmrtno življenje. Vsa ta v srcu zbrana dediščina, oplemenitena z zapisi iz minulega življenja, se tako spet vrne vesolju. Steiner nam tako razkriva, da se nobeno izkustvo, nobeno dejanje ne izgubi, vse se vrne kozmičnemu prostranstvu. Vse, kar človek je, pride iz vesolja in se naposled vanj tudi vrne, pri tem pa srce odigra osrednjo vlogo.
Ko krepimo srčnost, se srce razvija v duhovni čutni organ, s katerim je sposobno občutiti in razumeti višje resnice, vključno z eteričnim Kristusom, najvišjim Sončevim bitjem, ki je naš srčni vodnik. Sila v srcu je fizično in duhovno enaka sili, ki biva na Soncu; to je sila, ki hoče živeti v vsakem človeškem bitju.
V človeški obliki najdemo Stvarnikovo misel, Stvarnikovo harmonično srce in izsevano substanco Stvarnika. V krvnem obtoku sprejemamo vase nekaj njegove harmonije, vse to pa nam je dano, da bi živeli in delovali harmonično. Vendar nam je na osnovi svobodne volje dana tudi možnost, da delujemo v nasprotju s tem.
Steiner še omenja, da so v sedanjem obdobju razvoja namesto srca večjo vlogo dobila ledvica. Preko njih ne moremo opažati realno, temveč vidimo le svet svoje lastne duhovnosti, svet, ki smo ga sami ustvarili.
Vera, ljubezen in upanje
Steiner nam na omenjena tri telesa ter vlogo srca pri tem odkrije še drugačen pogled.
Vera, ljubezen in upanje so trije elementi človeškega življenja, neobhodni za naš obstoj. Etrsko ali vitalno telo človeka je tisto, katerega sile se izražajo tako, da človek ljubi, deluje v znamenju ljubezni na vseh ravneh svojega obstoja. Zato etrsko telo imenuje tudi telo ljubezni. Srce je središče etrskega telesa. Brez sile ljubezni bi človek umrl. K sreči se to ne more zgoditi, saj je tudi pri najsebičnejšem človeku zastopana ljubezen do nečesa, na primer do denarja. Pomanjkanje ljubezni se odraža kot usihanje moči etrskega telesa.
Ker je človek duhovno bitje, mora imeti nekaj, kar ga usmerja proti nadčutnemu svetu, nekaj, kar ga vodi onkraj fizičnega. To imenujemo vera. Zaupanje v duhovno krepi sile, ki nas iz duhovnih dimenzij vzdržujejo in krepijo na vseh ravneh. Vera lahko temelji na izkustvenem znanju ali na slepem prepričanju. Moči vere so najmočnejše moči astralnega telesa, zato astralno telo Steiner imenuje tudi telo vere. Če človek nima vere in je vezan le na fizični, minljivi svet, njegova duša bledi, trpi in vene, izgublja moč in je vse bolj samotna. Če bi človeštvo nekaj generacij zapored izgubljalo vero, bi zaradi strahu, skrbi in bojazni težko obstalo; človeška telesa bi postajala vse bolj usahla in rahitična, bolna, preprosto bi se 'posušila'.
Tretja moč, nujna za življenje, je moč upanja, zaupanja v prihodnost. Brez upanja, tako kot brez ljubezni, človek ne more živeti. Upanje vzdržuje fizično življenje. Nekaj zatrdno vemo: če smo živi, bo naslednjega dne jutro in poldne in večer, kot danes. Zato se bo naše življenje nadaljevalo. Kar so sile ljubezni za etrsko telo, vera za astralno telo, to je upanje za fizično telo. Pri človeku, ki nima vere v prihodnost, se to jasno odraža na fizičnem telesu – v globokih gubah, iztrošenem telesu, utrujenih močeh organizma. Fizično telo je tako tudi telo upanja. Nič našega upanja ne krepi tako kot duhovna znanost, znanost o nadčutnem.
Omenjena telesa so soodvisna drugo od drugega in tesno sodelujejo, tako kot tudi fizično, etrsko in astralno srce, ki so središča istoimenskih teles. Področje srca je tako središče zelo močnega in raznolikega delovanja. Kompleksnosti nalog, ki jih opravlja srce na duhovni ravni, si ne znamo predstavljati. Govorimo lahko le z jezikom materialnosti in ugotovimo: poleg zunanje upravljane fizične črpalke je srce tudi organ upravljanja telesa, organ subtilnega zaznavanja in čutenja, akumulator zemeljskih izkustev, oddajnik EM-valov ter sprejemnik in oddajnik duhovnih impulzov iz višjih dimenzij. Če bi Steiner lahko, bi nam o tem še marsikaj povedal.
Srčnost in duhovni razvoj
Vrnimo se spet k nekoliko bolj stvarni obravnavi in razmišljajmo o srčnosti v psihološkem okviru. Če je razum sedež racionalnega, je srce simbol iracionalnega. Ravnovesje med njima je pri sodobnem človeku očitno porušeno. Prevlada razuma pomeni izgubo stika s svojo resnično naravo; izgubimo se v vrtincu strahov, sodb, pričakovanj in slepih prepričanj. To neravnovesje je možno popraviti le s krepitvijo srčnosti.
Izraz srčnost nam pomeni dejavnost, v kateri ima odločilno vlogo srce, čeprav ne vemo, za kaj vse je srce odgovorno. Ljubiti je očitno ena od njegovih osrednjih lastnosti. Sposobnost ljubiti pomeni odpirati se povezovanju in sprejemanju. Ljubeči v sebi začuti posebno moč, zaradi katere je sposoben preseči vse miselne ovire in strahove, nad katere se preprosto dvigne. Nesposobnost ljubiti pomeni izgubiti srčno moč, utoniti v intelektualnosti in strahovih. Povzroči zapiranje pred bližnjim in vodi človeka v pravi pekel. Če svoje volje in čustvene energije ne moremo usmeriti v ljubezen, se ta obrne proti nam in nas vodi v propad. Zato se duhovni razvoj človeka udejanja s krepitvijo srčnosti.
Biti srčen pomeni čutiti z drugim, vživeti se vanj. V čem je skrivnost sočutja? Ko se poskušamo vživeti v bližnjega, ko skušamo čutiti tako kot on, lahko intuitivno dojamemo, kaj stoji za njegovimi občutki in kaj jih je povzročilo. Razumemo njegovo stisko, čutimo tesnobo, strah ali žalost in se zavemo, katere posebne okoliščine so to povzročile. S čutenjem doživljamo in razumemo sočloveka, spoznavamo, doživljamo in razumemo sebe. Drugi so zrcalo, v katerem prepoznavamo sebe. To je tudi poglavitna pot opažanja, prepoznavanja in odpravljanja svojih napak.
Vajeni smo, da običajne čustvene izraze bližnjega – denimo jezo ali agresijo – spremljamo v pretežno obrambni drži, z egom, ki nemudoma sodi in razsodi v svojo škodo ter nas spodbudi k povračilnemu udarcu. Kako drugačen bi bil naš odziv, če bi dogajanje spremljali sočutno! Tako bi lahko opazili, kako je bližnji popolnoma spremenil osebnostno podobo, ker je njegova blaga duša podlegla nekakšnemu negativnemu vplivu. Zavedeli bi se, da opažena podoba ni njegova trajna osebnostna lastnost, temveč posledica začasne zatemnitve zavesti. Tako ga ne bi obsojali, vedoč, da se nekaj povsem podobnega dogaja tudi nam!
Srčnost je pot do notranjega miru in sreče. Kadar ljubimo, nas preplavlja posebna živost; čutimo toploto v srcu, saj naš oddajnik takrat oddaja s polno močjo, njegovih blagodejnih vibracij in njihovih razločnih učinkov pa smo najprej deležni mi sami! Kadar torej želimo pomagati sebi, je to najpreprosteje storiti tako, da poiščemo koga, ki mu lahko pomagamo in poskrbimo zanj. Izkazovanje ljubezni drugemu je veliko preprostejše kot sebi. Sporočilo sebi: "Imam ljubezen in jo razdajam," povzroči tisto redko stanje duše, ki ji pravimo sreča.
Kdo duši srčnost?
Govoriti o srčnosti, ne da bi se vsaj nekoliko poglobili v glavni dejavnik, ki jo zavira, bi bilo sila neodgovorno. Srčnost zares lahko razvijemo šele, ko se zavemo, da v svoji notranjosti nismo enotni, temveč v nas biva nekakšna senčna struktura, lažni jaz ali ego, množinska entiteta, ki ugrablja našo zavest. Ta ni izvirni del nas, temveč pozneje pridobljena sestavina, ki ima določeno poslanstvo. Z ničemer ne moremo bolj spodbuditi srčnosti in svojega osebnostnega plemenitenja kot s preučevanjem, razgaljanjem in obvladovanjem ega. Trditev: "Odstranite ego in srčnost bo zasijala v vsem svojem sijaju,« je še kako resnična. A obvladati ego je vse prej kot preprosto in lahko.
Srčnost je vrojena lastnost človeka. To dokazujejo otroci, ki so v rani mladosti zelo srčna bitja. Potem pa se z razvojem ega, ki dobi moč šele pri kakih sedmih letih in se nato krepi, srčnost otroka zmanjšuje in na starost še hitreje usiha. Razen pri tistih, ki se svoj ego naučijo obvladovati.
Ego se je pojavil, ko smo izgubili stik s Stvarnikom in bili prisiljeni ustvariti nadomestni center, h kateremu usmerjamo svojo ljubezen. Ego je bil potreben, da smo ustvarili razdaljo do Stvarnika, da bi ga lahko razločno prepoznali. Ne moremo namreč prepoznati tistega, s čimer smo neločljivo povezani. A ločeni od izvora ljubezni, modrosti in lepote smo postali samoljubni, sebični in obremenjeni s številnimi značajskimi hibami. Ego je treba prepoznati kot mehanizem, ki je opravil svoje poslanstvo in zdaj deluje v našo škodo. Zato ga je treba opazovati pri njegovih dejanjih in ga izkoreniniti. Ego je glavni krivec za preusmerjanje naše pozornosti v intelektualnost in dejavnik, ki dušno ljubezen preprosto zaduši.
Kadar smo v partnerskem odnosu, so v medsebojnem stiku štirje igralci: naš jaz (esenca duše) in naš ego ter partnerjev jaz in njegov ego. Takšen odnos vedno prinaša težave, kajti ega se vedno zapleteta v konflikt. Rešitev je v tem, da se en ego umakne. Tako kot se moramo sprijazniti s svojim egom, moramo sprejeti tudi ego partnerja, z zavedanjem, da je to le nestalna, spreminjajoča se tvorba, ki zastira njegovo plemenito dušo.
Na sedanji ravni zavesti se največkrat odločamo skladno z interesi ega in le redkokdaj duše. Ker pa egovi cilji duše ne morejo osrečiti, ker duše ne vodijo po poteh ljubezni, je naše običajno stanje nezadovoljstvo. Dokler sledimo svoji umetni – egovi naravi, za nas ni rešitve.
Naše reakcije so v prvi vrsti čustvene in šele v drugi fazi intelektualne, kajti čustveni center je hitrejši od intelektualnega. A tudi tukaj ima ego svoje prste vmes, saj nadzoruje tudi čustva. Zavist, ljubosumnost, pohlep, ljubosumnost in druge značajske hibe sodijo v čustveno kategorijo.
Pot v kraljestvo srca
Srečni smo, ko zadovoljimo dušo. A česa si duša želi? Jo lahko osreči materialno blagostanje? Jo lahko zadovoljijo moč, slava, ugled? Kaj naša duša resnično potrebuje? Tako kot otroka najbolj vleče k njegovi materi, tako dušo resnično lahko osreči le stik z Očetom, Stvarnikom. Vse drugo so slepila, ki jo od njega le oddaljujejo. Vzpostaviti stik z Očetom pa je naloga, pri kateri ima odločilno vlogo čudežna naprava v nas – srce. Zato je odgovor na vprašanje, ali je srčnost tista, ki nas vodi k Očetu in sreči, zagotovo – da.
K Očetu nas vodi srce, od njega pa nas oddaljuje razum, ki ga vodi ego. Goli razum nas prej ali slej privede v močvirje, morda celo v živi pesek. Intelekt nas nikoli ne more pripeljati do sreče, ker ne odpira srca. Intelekt ne more dojeti življenja, ker stvari lahko obravnava le statično. In ker nenehno bega, ne moremo najti miru. Največ, kar nam intelekt lahko nudi, je intelektualni užitek, ki pa se s srečo ne more primerjati.
Razmislek je preprost: od intelektualnega odzivanja, ki preobremenjuje naš intelektualni center, se moramo preusmeriti k čutenju. Okrepiti srčnost pomeni okrepiti moč čustvenega centra. Ne jemljimo življenja intelektualno – resno. Odvaditi se moramo z egom pogojenih odzivov. A kako to doseči?
Najpomembnejša je zavestna, trdna odločitev in vztrajanje v njej. A najprej moramo zares vedeti, kaj hočemo. Ali je to tisto, kar hoče ego?
Intelekt biva predvsem v glavi, za očmi. Srčnost bomo krepili s preusmeritvijo pozornosti v srčni center. V mislih premaknimo svoje oči v področje srca. Začnimo gledati s srcem. Ozavestimo ta center, ozavestimo njegovo moč. Lahko jo še okrepimo, če položimo roko na srce. Dobrodošlo je tudi, da ga rahlo masiramo. Počutimo se, kot bi bila naša zavest tukaj in ne v glavi. Oblačimo se v rdeče, oranžno in rožnato – tudi s tem krepimo srce. Namesto razmišljanja opazujmo, prisluhnimo občutkom, ki se porajajo, ko smo budni opazovalec. Še posebno takrat, ko smo v naravi.
Posebno pozornost velja posvetiti odnosom. Ko srečamo osebo na cesti, običajno najprej opazimo njeno postavo in značilnosti telesa; takoj se pojavi sodba. Je predebel, presuh? Je simpatičen ali nezanimiv? Je znanec ali tujec? V naslednjem trenutku začnemo razmišljati, kako bi ga nagovorili, če bo prišlo do stika. Takšen je intelektualen odziv. Kakšen pa bi bil srčni?
V prihajajočem prepoznajmo čuteče bitje, ki nam prinaša posebno priložnost. Vživimo, potopimo se vanj in poskušajmo čutiti tako, kot čuti on. Njegovo telo in njegove kretnje izdajajo njegov temperament, njegovo vitalnost, duševno usmerjenost, njegov značaj. Začutimo, kaj ga teži, kaj je oblikovalo počutje, ki smo mu priča. Ne poskušajmo razmišljati o tem, temveč občutiti. Poskušajmo ga videti kot čudovito bitje, ki ga – tako kot vsakogar – obremenjujejo določene skrbi, tegobe in strahovi, ego. In bodimo sočutni z njim. Ko vzpostavimo dialog, povejmo tisto, kar čutimo. Poskušajmo ga razvedriti, spodbuditi s prijazno besedo, kot bi hoteli nanj prenesti svoj blagoslov.
Če želimo postati sočutni, se moramo odpovedati stvarem, ki krepijo nadvlado uma in nas spreminjajo v hladno, prestrašeno, racionalno bitje, delujoče po duševnih programih. Te predvsem ustvarjajo mediji – televizija, časopisi, internet in družabna omrežja, telefon ... Vsi ti nas vodijo v osamo, v ločitev od sočloveka. Polnijo nas s strahovi – intelektualno navlako. Morda jih ne moremo povsem odstraniti, lahko pa jih močno omejimo. Prihranjeni čas raje preživimo v naravi in družbi. Tako bomo imeli obilo priložnosti, da razvijamo svoje čute in svojo srčnost ter veliko manj možnosti, da krepimo svoje strahove. Rezultati ne morejo izostati. Ko svojo moč usmerjamo neobremenjeni z interesi ega, se bo to prej ali slej odrazilo v stvarnosti.
Srčnost je nalezljiva, tako kot sovraštvo ali strah. Ko naredimo iz sebe srčnega človeka, srčne ljudi opažamo na vsakem koraku. Vsi se želijo družiti z nami, saj želijo biti deležni pozitivnih vibracij, ki jih razširjamo. Ko osrčimo sebe, osr(e)čimo družbo okrog sebe, ta planet in vse vesolje. Pri marsičem lahko zgrešimo; pri odločitvi za srčnost ne moremo.
Pozdravljeno, kraljestvo srca!
Avtor: Zoran Železnikar
- Preberite še: Zakaj počnemo stvari, ki jih v resnici nočemo početi?