Kljub tehnološkemu napredku te dežele je vsakdanjik Japoncev še danes prežet z duhovnostjo. Večina prebivalcev Japonske vsak dan izvaja cel kup majhnih obredov, ki izvirajo iz šintoizma, medtem ko ima na japonsko kulturo zelo močan vpliv tudi budizem.
Atmosfera v šintoističnem templju v mestu Nachi v pokrajini Kumano, ki je na jugu največjega japonskega otoka Honshu, je prej svetovna kot sveta. Medtem ko v krščanskih cerkvah in budističnih hramih poveličujejo tišino in mir, se v šintoističnem templju ves čas nekaj dogaja in je v marsičem podoben mestni tržnici.
V daljavi igrivo šumlja tudi veličastni slap Nachi, ki izvira v svetem gozdu in pada kar 133 metrov globoko. Isto ime, Nachi, poleg slapa in mesta nosi tudi omenjeno svetišče in celo sam bog slapa. V šintoizmu, najstarejši japonski religiji, ki temelji na mitologiji in spoštovanju narave, je namreč vse Eno.
Ni pomemben cilj, temveč pot
Nachi je bil eden od ciljev na mojem popotovanju po Japonski, na katerem sem hotel raziskati duhovno življenje tamkajšnjih prebivalcev. Čeprav mnogo zahodnjakov misli, da so Japonci tako močno tehnološko napredovali, da so spotoma izgubili vero v boga, sem v času svojega dvomesečnega potovanja po Japonski ugotovil, da je japonska kultura še kako prežeta z dvema glavnima religijama, šintoizmom in budizmom.
Opazil sem, na primer, da je njihov vsakdanjik poln majhnih ritualov, ki izvirajo iz šintoistične tradicije. Da bi podrobneje spoznal to starodavno religijo, sem se odločil obiskati pomembna šintoistična svetišča, med drugim tudi Nachi.
Tako kot večina vernikov sem se do svetišča Nachi povzpel po kamnitih stopnicah, ki vodijo iz mesta z istim imenom. Najbolj verni se raje odločijo za starodavni prihod do svetišča, več kot sto kilometrov dolgo romarsko kamnito pot, ki vodi skozi gozd. Po tej poti so pred davnimi časi romali tudi prebivalci takratnega glavnega mesta japonskega cesarstva, Kjota.
Celo vrhovni vladarji so se po končani posvetni službi peš odpravili na dolgo pot do pokrajine Kumano, v kateri je Nachi. Kumano imajo namreč Japonci od nekdaj za sveto deželo, v kateri prebivajo bogovi, zato ni čudno, da so se tudi vrhovni vladarji odločali, da bodo tam preživeli svoje zadnje dneve.
Danes se veliko manj ljudi odloča, da bodo prepešačili celotno romarsko pot do Nachija, toda tudi takšni še vedno obstajajo. Pravzaprav jih je toliko, da sem med svojim obiskom v Nachiju na vsakih deset minut videl kakšnega utrujenega romarja, ki je prihajal iz gozda.
V belih romarskih oblačilih so odšli skozi torii, sveta vrata božjega hrama, ter na tla položili svoj nahrbtnik in pohodno palico z zvoncem, ki naj bi odganjal v gozdu živeče medvede in zle duhove. Potem so se polili z malo vode in tako očiščeni odšli proti glavnemu svetišču, z vrvico povlekli za zvonec pri vhodu, dvakrat zaploskali z rokami, se poklonili in odšli.
Glede na to, da celoten obred traja zgolj kakšno minuto ali dve, sem enega od romarjev vprašal, zakaj se na cilju, v Nachiju, zadrži le nekaj minut: »Ni pomemben cilj,« mi je kratko in jasno odgovoril, »temveč proces prihoda, pot.«
Šintoizem to tudi pomeni. Shin-to namreč pomeni Bog in pot oziroma pot do Boga. Beseda to izvira iz kitajske besede tao in pomeni pot oziroma proces, shin pa pomeni kami. Kami je neprevedljiva beseda, ki označuje božansko dušo, ki je v vseh stvareh, živih in neživih; kami so stvari in bitja, ljudje in bogovi, številni panteoni japonskih bogov in vseh drugih bogov raznih politeističnih in monoteističnih tradicij.
Kami je v vsem in vsakomer, zato se ga lahko časti kjerkoli, vseeno pa obstajajo določeni kraji, ki so svetejši od drugih. Kjerkoli je nekaj, kar je sveto, so tam zgradili vrata oziroma torii, vstop skozi njih pa simbolizira vstop v kraj svetosti. Torii tako vedno stoji na vhodu v šintoistične hrame, prav tako pa lahko stoji pred kakšnim lepim in svetim krajem sredi narave.
Molčeči šintoistični bogovi
Šintoizem je starodavna japonska animistična in politeistična religija, ki je po vsej verjetnosti stara toliko kot Japonska. Dejstvo, da je animistična, pomeni, da njeni verniki verjamejo v duhove in druga nadnaravna bitja, ki naj bi živeli v živalih, rastlinah, skalah, zvezdah in včasih tudi v ljudeh, politeistična pa pomeni, da njeni verniki verujejo v več bogov oziroma panteon bogov.
Poleg tega šintoizem ne pozna svete knjige kot skupka pravil, kakršna je na primer Sveto pismo, temveč še posebej ceni obredno čistost. Nečistoče same po sebi ne obsoja, kljub temu pa se vernikom priporoča, da se vsake toliko časa umijejo in si s tem zagotovijo več sreče in miru v življenju. Zato je na vhodu v vsak šintoistični hram voda, s katero si verniki umijejo roke in usta.
Čeprav je šintoizem v teoriji izredno zanimiv za duhovno razgledane zahodnjake, so ti nemalokrat razočarani, ko so priča dejanskim šintoističnim obredom. Verniki, ki obiščejo hram, večinoma zgolj vržejo kovanec in si obenem zaželijo bogastvo in srečo, to pa je tudi vse.
»Šintoizem nima posebne filozofije,« pove Mizumoto Naoyuki, 42-letni sociolog iz Nachija, ki je diplomiral v Združenih državah Amerike in doktoriral na temo primerjave japonske družbe z zahodno. »Šintoistični bogovi molčijo in ne dajejo odgovorov. Namesto vprašanj v slogu zakaj smo tu in zakaj živimo, se mi sprašujemo, kako naj živim bolje.«
»V šintoizmu so bogovi nepomembni,« nadaljuje Mizumoto. »Na zahodu Bog pomeni nekaj, kar je večje od človeka, na Japonskem pa je včasih manjši od človeka. Zato je vseeno, ali molimo k enemu ali več bogovom. Ljudje pogosto sploh ne vedo, h kateremu bogu molijo. Jaz, na primer, že od otroštva obiskujem majhen hram blizu mojega doma, šele pred kratkim pa sem izvedel, da je ta hram posvečen 12 bogovom, katerih imen še danes ne poznam. Japonščina ne pozna ednine in množine, tako kot jo poznajo zahodni jeziki. Beseda kami pomeni tako enega boga kot dvanajst bogov. V šintoizmu to ni pomembno, pomembnejša je pot oziroma dolgotrajen proces učenja in razumevanja. V tem je največja razlika med Japonsko in Zahodom. Zahodnjak išče odgovore v Svetem pismu, Japonec pa jih mora najti sam.«
Stapljanje religij
V 6. stoletju je na Japonsko začel prodirati kitajski budizem. Številne ugledne duhovne može so poslali na izobraževanje na Kitajsko, ob svojem povratku v domovino pa so pozneje ustanovili različne budistične sekte. Eden od najbolj znanih in dandanes najbolj razširjenih smeri v budizmu je tako imenovani ezoterični budizem, ki ga je iz Kitajske na začetku 9. stoletja pripeljal redovnik Kobo Daishi. Takratni japonski cesar mu je dovolil, da na vrhu gore Koja, ki je na pol poti med Kjotom in pokrajino Kumana, zgradi hram, s tem pa je zaživela tudi znana veja budistične filozofije in prakticiranje budistične meditacije, kakršno poznamo še danes.
To seveda ne pomeni, da je prihod budizma potisnil šintoizem ob stran ali pa celo izničil njegov vpliv. Nasprotno. Po besedah Mizumota se je budizem na Japonskem stopil s šintoizmom: »Razumevanje mešanice budizma in šintoizma na Japonskem je ključno za razumevanje japonske kulture in Japoncev.«
Ne budizem ne šintoizem nista religiji v smislu, v kakršnem jo razumemo zahodnjaki. Šintoizem je skupek navad, ki jih človek marljivo izvaja, da bi s tem svojo sedanjost povezal z nešteto duhovi svojih prednikov iz preteklosti. Budizem pa je filozofija, ki temelji na naukih enega človeka, Bude. Po šintoizmu božanska duša živi v vsem, kar obstaja, budizem pa poudarja iluzornost in nestanovitnost našega sveta.
Od 127 milijonov Japoncev se jih kar 119 milijonov opredeljuje za šintoiste, 91 milijonov pa za budiste. Že ta podatek priča o tem, kako sta se obe veri na Japonskem pomešali med seboj. Večina Japoncev pravi, da je šintoizem vera, ki se ukvarja s sedanjim življenjem, medtem ko se budizem ukvarja z vprašanji duše in življenja po smrti. Zato obredi rojstva, poroke, poslovnih uspehov in žetve potekajo v šintoističnih templjih, pogrebi pa izključno v budističnih.
Yasuo Yamamoto, Japonec, ki je po rodu iz pokrajine Kumana in ki že več kot 15 let živi in dela v Zagrebu, je podal zanimivo primerjavo Japonske in Zahoda: »Ko je budizem prišel na Japonsko, ni iztrebil starodavnih lokalnih animističnih verovanj, temveč se je stopil z njimi. Obe kulturi sta kulturi miru, zaradi česar lahko bivata v sožitju, pa čeprav sta si v marsičem različni. Po drugi strani pa je krščanstvo na svoji poti širitve po Evropi iztrebilo vsa animistična verovanja.
»Vi poznate enega Boga, ki vam je pustil Sveto pismo in v katerem govori, kaj je dobro in kaj slabo,« nadaljuje Yamamoto, »mi pa sveta ne razumemo tako. Zelo težko ocenimo, kaj je dobro in kaj ni. Dejstvo je, da dandanes monoteisti na Zahodu opažajo čedalje več napak in negativnih plati svojega sistema, zaradi česar se vedno bolj ozirajo za politeističnimi in panteističnimi tradicijami. Verjamem, da počasi prihaja čas, ko bo Japonska lahko svetu ponudila svoje duhovne vrednote.
Davor Rostuhar, prevedla in priredila: Marta Pirnar Tittle