"Mar niso rože glasniki ljubezni, molitev rastlinskega sveta, navdih in čaščenje narave, smehljaj božanskega?" pravi indijski filozof in jogi Šri Aurobindo v svoji epski pesnitvi Savitri.
Lepota rož je odsev božanskega veselja. Ekstatični smehljaj božanskega se namreč skriva vsepovsod – v dihu vetra, v soku dreves, v veličastnih odtenkih rožnih listov in cvetov. Četudi krhek in minljiv, nas cvet spaja z večnostjo, radostjo in lepoto, ki je onkraj žalosti in težav človeškega sveta. Zato so bile rože v vseh civilizacijah povezane z religijo in s čaščenjem, z miti in legendami, s simboli ljubezni in spomini.
Cvet vsebuje vse naravne elemente – zrak, vodo, ogenj, zemljo in eter. A poleg svoje lepote, barve, vonja in teksture v sebi nosi še nekaj več – v njegovi preprostosti se skriva subtilna, eterična vibracija Akaše, neslišni zvok čistosti in popolnosti, vsemogočna ustvarjalna mantra. Zato nam ljubezen do cvetja lahko pomaga najti našo duševno bit, božanskost v nas.
Rože nas učijo.
Kadar smo v stiku z njimi, postanemo bolj umirjeni, bolj sproščeni in boljši ljudje. "Cvetje nas poučuje o čaru tišine in o samorazdajanju, ki ne zahteva ničesar v povračilo," je zapisala Mira Alfassa, znana kot The Mother (Mati), ki je bila duhovna partnerka mistika in guruja Šri Aurobinda. V svojem življenju se je med drugim veliko posvečala tudi raziskovanju duhovnega pomena rož. V Šri Aurobindo ašramu v Puducherryju na jugu Indije je v daljšem časovnem obdobju dala duhovna imena skoraj devetsto rožam in razkrila njihovo najglobljo aspiracijo. "Duhovno ime rože je sporočilo njene duše," je zapisala.
Bila je prepričana, da nam zavesten in intimen odnos s cvetjem lahko da izkušnjo občestva z božanskim in v nas prebudi resnično zavest.
Cvetje nas uči, kako se soočiti in preoblikovati svojo nižjo naravo in uresničiti svoje višje potenciale, ki speči v nas čakajo na uresničitev.
"Bodite kot cvet," je učila svoje aspirante.