Duša cvetja

"Mar niso rože glasniki ljubezni, molitev rastlinskega sveta, navdih in čaščenje narave, smehljaj božanskega?" pravi indijski filozof in jogi Šri Aurobindo v svoji epski pesnitvi Savitri.

Lepota rož je odsev božanskega veselja. Ekstatični smehljaj božanskega se namreč skriva vsepovsod – v dihu vetra, v soku dreves, v veličastnih odtenkih rožnih listov in cvetov. Četudi krhek in minljiv, nas cvet spaja z večnostjo, radostjo in lepoto, ki je onkraj žalosti in težav človeškega sveta. Zato so bile rože v vseh civilizacijah povezane z religijo in s čaščenjem, z miti in legendami, s simboli ljubezni in spomini.

Cvet vsebuje vse naravne elemente – zrak, vodo, ogenj, zemljo in eter. A poleg svoje lepote, barve, vonja in teksture v sebi nosi še nekaj več – v njegovi preprostosti se skriva subtilna, eterična vibracija Akaše, neslišni zvok čistosti in popolnosti, vsemogočna ustvarjalna mantra. Zato nam ljubezen do cvetja lahko pomaga najti našo duševno bit, božanskost v nas.

Rože nas učijo.

Kadar smo v stiku z njimi, postanemo bolj umirjeni, bolj sproščeni in boljši ljudje. "Cvetje nas poučuje o čaru tišine in o samorazdajanju, ki ne zahteva ničesar v povračilo," je zapisala Mira Alfassa, znana kot The Mother (Mati), ki je bila duhovna partnerka mistika in guruja Šri Aurobinda. V svojem življenju se je med drugim veliko posvečala tudi raziskovanju duhovnega pomena rož. V Šri Aurobindo ašramu v Puducherryju na jugu Indije je v daljšem časovnem obdobju dala duhovna imena skoraj devetsto rožam in razkrila njihovo najglobljo aspiracijo. "Duhovno ime rože je sporočilo njene duše," je zapisala.