Po starodavnem indijskem izročilu ima vsak človek sedem mater: tisto, ki ga je rodila, ženo svojega učitelja, ženo svojega kralja, ženo svečenika, kravo (ki je v Indiji sveta žival) in mater zemljo. Zaradi tega Indijci spoštujejo žensko energijo v vseh njenih oblikah in načinih, na katere se manifestira v času življenja.
V Indiji, ki je zibelka joge, ajurvede in drugih duhovnih smeri, je le malo ženskam uspelo stopiti ob bok znanim indijskim duhovnim učiteljem, kot sta Sai Baba in Ramana Maharshi. To pa ne pomeni, da ženske niso bile prisotne v duhovnem življenju Indije, temveč to, da so bili Indijci skozi zgodovino bolj naklonjeni moškim duhovnim učiteljem. Ženske svetnice so pogosto ostajale anonimne.
Boginja Jamuna
V času mojega zadnjega potovanja v Indijo, ko sem iskal moderne svetnike, sem spoznaval predvsem moške duhovne učitelje in svetnike, tokrat pa je bilo drugače. Tretjič sem prišel v to deželo, da bi z mednarodno ekipo posnel dokumentarni film o sveti reki Jamuni – eni od mater Indije. V hindujščini mata, maya ali maa pomeni mama, ta izraz pa lahko označuje soprogo, sestro, sorodnico, prav tako tudi domovino ali reko. Spoznal sem, da je projekt o Jamuni popolna priložnost za delo na temo o ženskih svetnicah, saj tudi reka predstavlja prav ta vidik indijske duhovnosti. Nenačrtovano, povsem instinktivno se mi je zdelo, da me bosta njena tok in modrost privedla do žensk, ki so svoje življenje posvetile razdajanju. Ker so imela moja potovanja v Indijo vedno predznak soočanja z lastnimi omejitvami in učenja življenjskih modrosti, sem se veselil nove duhovne avanture.
Jamuna je več kot samo voda. Boginja Jamuna je popolna stvaritev boga Krišne, prav tako njena sestra Ganges. Tisti, ki se skopa v teh dveh rekah, bo obdarjen z duhovnostjo, zato so številni indijski verski obredi povezani z njihovimi svetimi vodami. Voda reke Jamune je življenjsko pomembna za milijone Indijcev – od izvira v Himalaji do ustja pri mestu Allahabada, kjer se spaja z Gangesom. Na svoji poti gre tudi skozi Delhi, drugo najštevilčnejše mesto v Indiji, in če se z njo prvič srečate prav tu, boste težko verjeli, da je v tej kalni vodi kapljica svetosti. Nekoč sem v Delhiju videl človeka, ki je ponižno in predano molil ob Jamuni. Na koncu molitve je v reko vrgel lističe rožnih cvetov skupaj s plastično vrečko, v kateri je prinesel cvetove. Bil sem pretresen – kako lahko časti reko in jo obenem onesnažuje? Kako lahko nekaj svetega postane tako umazano in nevarno?
Na to vprašanje mi je dala odgovor Sadhvi Bhagavati, pomočnica nekega uglednega duhovnika in guruja, ki sem jo spoznal med snemanjem dokumentarnega filma. Svoje življenje je posvetila duhovnosti, kar pa ji ne preprečuje, da bi guruju vodila stike z javnostjo. Sama se ima za profesionalno menedžerko in v njenem nastopu ni zaznati stresa in nervoze – je bridka in ostroumna, a tudi globoka, ljubezniva in duhovna. Pojasnila mi je, da so Indijci od nekdaj živeli v ekološko ohranjenem sistemu, v katerem so bili vsi odpadki organski. Denimo, pojedli so obrok hrane s krožnika, narejenega iz listov bananovca, in ostanek vrgli na tla. Danes, ko je hrana pakirana v plastično embalažo, oni še vedno počnejo enako, kot so nekoč.
Zanje je reka Jamuna sveta, rešuje jih iz kroga rojevanja in umiranja, daje jim duhovno blagostanje ter jih ščiti. Pravijo, da se bo duša tistega, katerega telo je po smrti potopljeno v Jamuni, osvobodila okov samsare, večno ponavljajočega se kroga rojevanja in umiranja. Kako velika težava je torej kos plastike za tako mogočno reko in mater? Ljudje, kot so Bhagavati in njeni učitelji, so življenje posvetili prizadevanju, da bi med Indijci razširili zavest o pomembnosti ohranjanja čistih in živih rek. To počnejo zaradi ekoloških in tudi duhovnih vzgibov, saj menijo, da tako brezpogojno služijo materi reki. Temu brezpogojnemu služenju pravijo seva.
Svetnica AMA
Ženske so bile od nekdaj pomemben del indijskega duhovnega življenja, čeprav njihova prisotnost v njem ni bila tudi vedno očitna. Čeprav so zgodovinski zapisi polni imen moških modrecev in podrobnosti o njihovih življenjih, so ženske učiteljice pogosto ostajale neimenovane. Nekdaj se je o njih govorilo kot o dakinis, ženskih dušah, kot da ne gre za ljudi iz mesa in krvi. V novi indijski zgodovini je zabeleženih nekaj znanih duhovnih učiteljic, med njimi tudi Mata Amritanandamayi, poznana kot Amma, kar pomeni mati. Imenujejo jo tudi kot svetnico, ki objema, saj je znana po tem, da objame vsakogar, ki pride k njej po pomoč. Rojena je bila leta 1953 v majhnem ribiškem mestu, pravijo pa, da je že kot malo dete izžarevala srečo in umirjenost. Kot deklico so jo velikokrat našli v stanju globoke meditacije, od nekdaj pa je bila posebej občutljiva za trpljenje drugih. Že 35 let se predano trudi za to, da bi pomagala zmanjšati trpljenje po vsem svetu. Več o njej si lahko preberete na www.amma.org.
Sestre Matere Tereze
Ko sem spremljal Jamunin tok in hkrati raziskoval projekte za zaščito te reke, sem spoznal veliko zanimiv žensk, ki so v mojem življenju pustile globoko sled. Ena od njih je sestra Suma, sledilka Matere Tereze. Spoznal sem jo povsem naključno v mestu Puri v Orissi. Nasproti hiše, v kateri sem bil nameščen, je stal star katoliški center. Odločil sem se, da ga ob njegovi obletnici obiščem. V množici žensk, oblečenih v beli sari z modro obrobo, je izstopal en obraz – sestra Suma se mi je približala s širokim nasmehom in me vprašala, kako mi lahko pomaga. Dotaknili sta se me njena blagost in ponižnost.
Razkazala mi je center, ki je imel v vsakem kotu fotografije Matere Tereze, svetnice, ki je imela ves svet za tempelj in vsakega človeka za Boga. Spomnil sem se vsega, kar mi je povedala Bhagavati, zato sem sumi postavil vprašanje: "Mati, slišal sem, da Indijci služijo reki, ki jo imenujejo seva. S tem računajo na svojo duhovno rast. Kaj vi mislite o tem?" Veselo se mi je nasmehnila: "Pridi z mano, pokazala ti bom, kaj je seva za nas, ki smo se predale poti Matere Tereze." Odpeljala me je na dvorišče, kjer je več kot deset sester pomagalo bolnim. Prizor je bil šokanten – otroci, starostniki, ženske, oboleli za gobavostjo in drugimi boleznimi. Mnogi so bili brez prstov ali udov, saj so jih izgubili zaradi bolezni, prav vsi pa so imeli na obrazu prešeren indijski nasmeh, ki je bil še svetlejši, ko so zagledali Sumo.
Čeprav sem bil pretresen, pa prizor pred mano ni bil pretresljiv – skrb za bolne in onemogle je pot predaje in božji klic, ki so ga vse te ženske začutile v srcu. Sedel sem in jim pomagal. Hranil sem bolnega dečka, nisem pa mogel nehati misliti na to, da se lahko okužim, zato je bolje, če se ne zadržujem več tam. Spoznal sem, da sem še zelo daleč od nesebičnega dajanja sebe drugim in da tako ne bi zmogel posvetiti svojega življenja služenju drugim. Sram me je bilo teh misli in zaverovanosti vase. Sestra Suma je, kot bi opazila mojo zaskrbljenost in žalost, prišla k meni in rekla: "Vsakdo služi drugim in naravi po svoje. Pomembno je razumeti, da služenje tistim, ki potrebujejo pomoč, daje več sreče in miru v srcu kot delovanje iz sebičnih namer."
Globoko ganjen zaradi te nepričakovane izkušnje in srečanja sem ji postavil še eno vprašanje: "Sestra, ali menite, da obstaja razlika, kako moški in ženske dojemajo duhovnost in sevo ter kako se jima približajo?" Suma je postala, v tišini zaprla oči in počasi pokimala. "Vsaka ženske je kot mati, v njej se skriva globoka ljubezen in želja po skrbi za druge. Ni pomembno, ali skrbi z svoje otroke in družino ali za otroke vsega sveta – usmiljenje je v njeni naravi, ker ima mehko srce." Ko sem se poslavljal od sestre Sume, sem začutil globoko prisotnost sočutja, občutka, ki ga v današnjem modernem svetu vse prevečkrat zanemarimo, a je še kako prisoten v našem življenjskem bistvu.
Kot v materinem naročju
Snemanje nas je vodilo naprej v Varshan, eno najpomembnejših svetih mest častilcev boga Krišne. V tem mestu je namreč prebivala njegova večna spremljevalka, boginja Srimati Radharani, ženski vidik popolne resnice, kar pomeni, da vse ženske energije izhajajo iz nje. Zaradi svoje pomembnosti je enakovredna Krišni, prav tako pa je njegova najbolj vzvišena svečenica, saj mu od vseh povzroča največje zadovoljstvo s svojo čisto in brezpogojno ljubeznijo. Celo tako pomembna je, da je v Indiji običajen pozdrav Radhe, Radhe, kar pomeni "vse je v Radhinih rokah".
V Varshani sem si še zlasti želel obiskati ašram Ramesha Babe, ki je aktivno vključen v reševanje reke Jamune. V njem Ramesh Baba skrbi za 150 deklic iz siromašnih družin, ki jim je tam omogočeno boljše življenje. Zagotovljena sta jim hrana in prenočišče, prav tako pa tudi nauk o duhovnosti in starodavnih vedskih spisih. Njihov dan je sestavljen iz običajnih vsakodnevnih dolžnosti, prav tako tudi iz večurnega petja duhovnih pesmi in plesanja tradicionalnega plesa, ki je izvorno ples sufijskih dervišev. Njihovo življenje je posvečeno duhovnemu samospoznavanju, prav tako kot življenje redovnikov v budističnem svetišču, le da se dekleta ne podajajo v pečine Himalaje, temveč se za dobro svoje okolice vključujejo v vse vidike življenja, z namenom, da bi zadovoljile Radharani. Zanje je razlika med duhovnim in materialnim v odgovoru na vprašanje, za čigavo zadovoljstvo počnejo stvari – svoje ali Krišnino? To je njihova meditacija, izredno spontana in stvarna.
V tej regiji je zelo znana ena najmlajših svetnic Indije, 18-letna Murli. Je izjemno inteligentno dekle, ki od svojega 12. leta potuje po Indiji ter predava o starih duhovnih spisih. Nekoč ji je nekdo kot miloščino ponudil nekaj tisoč evrov, a je denar zavrnila, rekoč, da ne širi duhovnega znanja zato, da bi dobila denar, temveč je to njena seva. Ta zgodba me je prevzela, zato sem želel Murli spoznati. Ker kot moški z njo nisem smel govoriti na samem, jo je moja prijateljica iz Avstralije obiskala v njeni sobi. Murli je sedela na skromni postelji, obkrožena s številnimi člani družine ter desetinami starodavnih knjig, ter brala in skrbno izpisovala citate. Vstala je in srčno objela mojo prijateljico, jo udobno posedla ter ji ponudila okusne domače slaščice. Njena blagost in ponižnost sta dajali vtis svete osebe, čeprav je sramežljivo priznala, da se nima za sveto, saj je vse, kar počne, v resnici Radhani seva. Ona je samo instrument.
Ženske v Indiji so imele v glavnem zelo tradicionalno vlogo v družbi in niso mogle biti vedno duhovne voditeljice. Mlade ženske, kot so Murli in dekleta iz ašrama Ramesha Babe, pa so lep primer, kako se družbeni nazor spreminja tudi v Indiji. Po eni strani se šolajo in živijo zelo tradicionalno, po drugi strani pa vzgajajo okolico, v kateri delujejo, v modernejšo. S svojim duhovnim delovanjem afirmirajo odnos do žensk, spreminjajo pogled nanje, češ da so enako sposobne in duhovno močne kot moški. Kljub temu v tem procesu ostajajo ženstvene, nežne in krhke, njihova ženska energija pa ostaja nespremenjena.
V ašramu se ta energija iz dneva v dan slavi in neguje s plesom in ustvarjalnostjo, milino in blago naklonjenostjo ne le do žensk, temveč do vseh živih bitij. Zaradi tega sem se v Varshani vedno počutil kot v materinem naročju. Vse je skrbelo, ali sem jedel, kako sem spal, ali imam dovolj tega in onega, ter so me, tako kot mati, s svojim vedenjem učili o pravem odnosu v življenju. Vsega tega pa niso počeli z umetnim naporom, temveč naravno, saj so vzgojeni, da se globoko posvetijo služenju, kar me je spet in spet gnalo k vprašanju: "Kako bi to lahko uporabil v svojem življenju?"
Nekaj dni po prihodu v Varshano sem dobil poziv, da kot fotograf sodelujem v dobrodelni akciji za indijske vdove. Kraj, kjer je potekala akcija, se imenuje Radha-kund, kar v prevodu pomeni Radharanino jezero. Tukaj biva tisoče izoliranih bolnikov, ki dneve preživljajo v meditaciji in mantranju o svetih spisih. Poleg moških so tu tudi ženske, ki so večinoma vdove ali take, ki se niso nikoli poročile. Večinoma so stare, pripravljajo se na odhod s tega sveta. Po moževi smrti ženske pogosto ostanejo finančno nepreskrbljene, a zaradi tradicionalne vzgoje svojo situacijo sprejemajo kot naravno, zato se umaknejo na sveta mesta, kjer se posvetijo duhovnim aktivnostim.
Skrbne do konca
Vidim jih, kako beračijo na vhodu v Radha-kund. Oblečene so v ponošene bele sarije, ki so njihovo edino imetje poleg rožnega venca in pregrinjala, na katerem sedijo. Čeprav so materialno zadovoljene le v svojih najosnovnejših življenjskih potrebah, so izpolnjene z notranjim mirom, na njihovih zgubanih obrazih pa se sveti širok nasmeh in žarijo jim globoke oči. Ko sem jih opazoval, sem premišljeval, kako težko pojmljiva je nam zahodnjakom taka povezanost neimetja in življenjske radosti.
Fotografiral sem jih za potrebe izdelave zdravstvenih kartic, s katerimi bi lahko dobile nujno zdravstveno oskrbo, plačano z donacijami iz tujine. Obiskali smo eno najstarejših vdov, ki s še 25 drugimi vdovami živi v ozkih in dotrajanih sobah. Zaradi osteoporoze ne more več hoditi zravnano, če se želi premikati, se mora plaziti kot otrok. Zaradi tega je popolnoma odvisna od drugih žensk, ki skrbijo zanjo. Vse to pa je ne ovira pri molitvah in meditaciji. Ko je videla, da se ji s prijateljem in njegovim dveletnim sinom približujemo, je začela vzhičeno brskati po vrečkah in škatlah, da bi našla vsaj eno sladko stvar za malega. Ker ni našla ničesar, je potožila, da ni več v stanju pokloniti ničesar malemu gostu, in v očeh so se ji nabrale solze. Bil sem povsem pretresen in osupel, da je tako stara in nemočna, a tako željna nekoga osrečiti.
Na potovanje sem se podal z namenom, da posnamem film o sveti materi reki Jamuni, a kot se mi je dozdevalo, me je moj poskus, da naredim nekaj za mater zemljo, obdaril s srečanji z izjemnimi ženskami – vodnicami, redovnicami, materami, dekleti, vdovami, svetnicami. Vse to so ženske, ki so v še vedno relativno tradicionalni indijski družbi našle način, da so svoje življenje posvetile dajanju in trudu za pozitivno spremembo v svetu. Ena od njih mi je rekla: "Življenje ima smisel, če se lahko nesebično in brez pričakovanj razdajamo Bogu in drugim. Če ne vedno, pa vsaj tu in tam." In to misel si želim ohraniti v srcu. Vsaj tu in tam.
Avtorji: Sabina Grozdanić, Željana Mičić, Filip Čargonja
Prevod: Katarina Mihelič Bajt
Fotografije: Filip Čargonja