Sreča je prava narava Samosti. Med srečo in Samostjo ni razlike. V nobeni posvetni stvari ni sreče.
V svoji nevednosti si zamišljamo, da bomo v predmetih našli srečo. Ko se um giblje v zunanjosti, izkusi bedo. V resnici je tako: ko so vse njegove želje zadovoljene, se vrne v svojo prvotnost in uživa srečo, ki je Samost.
Podobno se um obrne navznoter in uživa čisto Srečo v Samosti, na primer v stanjih spanja, samadhija in nezavesti, ko smo dosegli predmet naših želja ali pa smo predmet, ki ga nismo marali, odstranili. Tako se um neprestano giblje, enkrat je zunaj Samosti, drugič spet se vrne v Samost.
Pod drevesom je senca prijetna; zunaj na odprtem pa je vročina neznosna. Človek, ki se je dalj časa sprehajal na žgočem soncu, začuti prijeten hlad, ko pride v senco. Nespameten je, kdor neprestano skače iz sence na sonce in se vrača v senco.
Pameten človek neprestano ostaja v senci. Podobno um tistega, ki pozna resnico, nikoli ne zapusti Brahme. Um nevedneža pa, ravno nasprotno, blodi po svetu, kjer čuti bridkosti in se le za kratek čas vrne v Brahmo, da izkusi srečo. Pravzaprav je to, kar imenujemo svet, le misel. Ko svet izgine, t.j. ko ni nobene misli, izkusi um srečo; ko se svet pojavi, izkuša bridkost.
Ramana Maharshi, indiski razsvetljeni modrec
- Preberite še: Biti srečen takrat, ko deluje ego, ni mogoče.