O zgodovinskem razvoju koncepta karme.
Zakaj je pojem karme tesno povezan z reinkarnacijo. Če naj bi zlato pravilo s pridom prakticirali v naših življenjih, bi nje pomen le težko prepričljivo vezali na koncept enega samega življenja, saj bi slej ko prej trčili ob očitne nepoštenosti tega sveta, ki že v samem štartu ni enako naklonjen vsem ljudem. Ni namreč enako težko postati omikan tako v besedah kot dejanjih, če se že v štartu rodiš v sredino, ki razvijanje tovrstnih kvalitet ljubeče spodbuja ali te tega celo uči z lastnim zgledom. Lahko pa si le mislimo, kako drugačen bi znal postati ta isti človek, če bi se kalil in razvijal v kaosu nasilja, osame in pomanjkanja. Zato velja, da bomo principe karme le težko sprejeli in razumeli mimo konteksta reinkarnacije.
Koncept karme ima tudi sicer svojo zgodovino. Zgodnejše omembe karme so to razlagale v stilu 'oko za oko' in 'zob za zob'. To surovo terjanje pravice je pojem karme zreduciralo v prepričanje, da v kolikor je nekdo nekomu storil nekaj žalega, bo ta to isto izkusil v tem ali pa naslednjem življenju. Na taisti način razumejo pravično recipročnost tudi otroci: ker me je boksnil v ramo, mu lahko jaz vrnem z brco v golen. Takšen, prvobiten pomen pravičnosti pa ni povšeči le otrokom, temveč tudi odraslim.
Po tem principu je namreč zasnovan naš sodno kazenski sistem, prav takšni argumenti pa so tudi srčika zagovorov smrtne kazni. Takšno pojmovanje karme, ki retributivno zahteva ustrezno kazen za slabo dejanje, pa po drugi strani botruje isti logiki, ko gre za t.i. dobra dejanja.
Če se torej imate za dobrega človeka, v tem oziru pričakujete, da boste od življenja in ljudi v prihodnje (tudi v življenju po tem življenju) prejemali dobro. To popreproščeno razumevanje karme rado zavede v prepričanje, da univerzum vaša dobra dejanja beleži v nekakšno kozmično redovalnico z zlatimi zvezdicami, na podlagi katerih boste tako ali drugače nagrajeni v naslednjem življenju.
Nekoliko naprednejša in zgodovinsko gledano kasnejša razlaga karme pa nato že vsebuje tudi pojem kompenzacije, kar pomeni, da če bi v tem življenju nekoga ubili, v naslednjem ne bili nujno tudi sami ubiti, bi pa v enem od naslednjih življenj skušali tako ali drugače oškodovanemu povrniti storjeno. Tudi ta vidik karme je našel pot v naš sodno pravni sistem. Če se je npr. nekomu od naših bližnjih zgodilo kaj hudega, lahko od odgovornih terjamo neko vrsto povračila – naj bo v obliki opravičila, denarnega izplačila ali posebnega priznanja kakšne od naših pravic.
Evolucija pojma karme in pravičnosti s tem seveda ni končana, zato pa do neke mere razloži, zakaj v svetu in literaturi obstaja tako veliko različnih teorij karme.
Nataša Zupanc