Kdo je bil Jezus? Je res živel?

20. 12. 2013
Deli
Kdo je bil Jezus? Je res živel?

Okrog leta 30 je na odmaknjenem koščku rimskega imperija pridigal Jezus iz Nazareta, začetnik nove svetovne religije. Na njegov nauk, zapovedi in etiko se danes sklicujejo vsi kristjani.

Lahko po skoraj 2000 letih sploh še izvemo kaj novega o tem človeku? Kako je živel? Kje je deloval? Zakaj so ga križali?

Arheologi, filologi, teologi in zgodovinarji so se podali po poti tega izjemnega Nazarenčana in ustvarili presenetljivo podobo Jezusa in časa, v katerem je živel.

Poncij Pilat, rimski prefekt v Judeji, ni hotel tvegati. Razmere v Jeruzalemu so bile napete. Rimski vojaki so zasedli vse strateške točke v mestu, najbolj so varovali mestna vrata in utrdbo Antonia nad tempeljskim gričem.

Toda mesto je bilo težko obvladljivo. Po hribih in dolinah okrog ploščadi še nedokončanega templja je bilo raztresenih nešteto večinoma dvonadstropnih hiš. Prepredeno je bilo z uličicami, trgi in ozkimi prehodi. Štelo je 40 tisoč prebivalcev, tokrat pa je vanj prišlo še približno štirikrat toliko obiskovalcev. Približevala se je namreč pasha, eden največjih judovskih praznikov.

V Jeruzalem so se zgrinjali romarji iz Jodefata in Gamle na Golanski planoti, iz Kafarnauma, Nazareta, iz Galileje, Jeriha, Aleksandrije, Grčije in Rima. V mestu je iskalo prenočišče tudi več sto ljudi, ki so pripešačili iz Galileje.

Trgovci so postavili stojnice na dvorišču templja že dva tedna pred začetkom praznovanja. Tudi na drugih mestnih trgih so prodajali žito, živino, sadje in les. Z zgornjega dela mesta, z griča zahodno od templja, kjer so domovali duhovniki in plemstvo, je veter prinašal vonj po začimbah iz delavnice družine Kathros.

V zakulisju prazničnega razpoloženja pa se je pripravljala vstaja. Mar se med pasho ne spominjamo osvoboditve Izraelovega ljudstva iz egipčanskega suženjstva? Mar to isto ljudstvo ne trpi že več desetletij pod rimskim jarmom? Množica vernikov, osovražene zasedbene enote, verski praznik, nepregledno mesto ... Manjkala je le iskrica in razplamtel bi se ognjeni vihar.

Rimski vojaki so z jeruzalemskega obzidja opazovali moža, ki se je obdan z množico privržencev spuščal z Oljske gore in se približeval svetemu mestu, moža, ki ga v Jeruzalemu še niso videli.

"Hozana!" so vpili ti, ki so pred njim hiteli v mesto. "Blagoslovljen ta, ki prihaja v imenu Gospodovem!"

Eden izmed vojakov je pohitel k Pilatu in mu povedal za veličasten prihod neznanca skozi ena od južnih mestnih vrat. O odzivu prefekta ni nobenih zapisov, lahko pa sklepamo, da je bil bolj vznemirjen kot ponavadi.

To se je zgodilo 9. nisana po judovskem koledarju, v 17. letu vladavine rimskega cesarja Tiberija, torej v nedeljo, 2. aprila, leta 30. Mož, ki je vznemiril Rimljane, je bil Jezus iz Nazareta, ki mu je ostalo le še 120 ur življenja.

Mož iz Galileje je osrednja figura najštevilčnejše verske skupnosti na svetu. Nanj se sklicujeta skoraj dve milijardi kristjanov z vsega sveta. Ljudje že dve tisočletji umirajo in ubijajo v njegovem imenu. Inkvizitorji so več tisoč ljudi v njegovem imenu poslali na grmade, verniki pa so njemu v čast postavili katedrale in prenočišča.

Toda kdo je bil resnični Jezus iz Nazareta?

Znanstveniki že približno 300 let odstirajo tančice skrivnosti, ki nas ločujejo od antike, da bi nam približali Jezusa kot resnično zgodovinsko osebnost.

Zgodovinarji in teologi, filologi in arheologi so iz črepinj, na novo odkritih starih judovskih besedil, zidov 2000 let stare podeželske hiše, trhlih desk prastarega ribiške palice, groba visokega duhovnika, okostja nekega obsojenca na smrt, iz kovancev, napisov in kamnitih posod sestavili osupljivo sestavljanko. Rekonstruirali so življenje ljudi s skrajnega vzhodnega roba rimskega imperija in poskušali ugotoviti, o čem so premišljevali, kaj so pričakovali, v kaj verovali in kaj sovražili.

Ta podoba je res le fragment, pa vendarle je dovolj natančna, da nas popelje po Jezusovih stopinjah. Jezus sam ni zapustil nobenega besedila. Tudi njegovi učenci, med katerimi ni bilo nobenega učenjaka, so to, kar se jim je zdelo pomembno, le pripovedovali, ne pa tudi zapisovali.

Najpomembnejši vir o Jezusovem življenju in delu je zato Nova zaveza. Filologi in teologi so iz svetopisemskih besedil razbrali, da so večino rekov in prilik moža iz Galileje zapisali šele med letoma 40 in 50.

Najstarejši ohranjeni dokazi so po letu 50 nastala pisma apostola Pavla. Ta grško govoreči Jud iz maloazijskega Tarsusa Jezusa ni poznal osebno in najverjetneje tudi ne njegove domovine Galileje. V njegovih pismih je razen opisa zadnje večerje le malo biografskih podatkov. Najdemo jih šele pri evangelistih Marku, Mateju in Luki.

Po dveh stoletjih intenzivnega proučevanja besedil se večina znanstvenikov strinja, da je evangelist Marko svoje "veselo oznanilo" (grško euangelion) na podlagi pripovedovanj zapisal malo pred letom 70. Matej in Luka sta svoji deli napisala neodvisno drug od drugega med letoma 75 in 100 na podlagi Markovega evangelija, ustnih virov in lastnih doživetij. V teh precej sorodnih, tako imenovanih "sinoptičnih evangelijih" je neprimerno več podatkov kot v okrog leta 100 nastalem neodvisnem Janezovem evangeliju.

Vsi štirje pisci so že zdavnaj utonili v pozabo. Antični kristjani so trdili, da je bil Luka grški zdravitelj, ki je spremljal apostola Pavla na njegovih potovanjih. Dokaz za to najdemo tudi v Novi zavezi. Na nekaterih mestih Luka zapiše "midva", ko govori o Pavlovih potovanjih, "zdravnik Luka" pa je celo omenjen v enem izmed apostolovih pisem.

Doslej so odkrili približno 5000 popolnih rokopisov in antičnih fragmentov Nove zaveze. Najstarejši je egipčanski papirus z Janezovim evangelijem iz približno leta 125. Žal so ohranjeni samo antični prepisi.

Nedvoumno je, da so bili vsi evangeliji napisani v grščini, ki je bila takrat svetovni jezik.

Gre torej za "prevode", kajti Jezus iz Galileje je govoril aramejsko. Gotovo je tudi to, da so že prve krščanske skupnosti imele na voljo "predelave" evangelijev v enotni pisavi. Nova zaveza v sedanji obliki je nastala okrog leta 150. Drugih starih besedil po tem niso več prepisovali, zato so se sčasoma izgubila. Najpomembnejši vir podatkov je torej več kot 100 let po križanju nastala predelana zbirka besedil. Spričo takšnih virov je izjemno težko ločevati med izvirnimi in pozneje dodanimi ali spremenjenimi besedili. Podatki, ki so se prvotnim kristjanom zdeli nepomembni, so se pri tovrstnih obdelavah izgubili.

Čeprav se koščki pozabljenih besedil občasno spet najdejo, nam ne pomagajo kaj dosti. Tomažev evangelij, denimo, ki so ga leta 1945 našli v stari krščanski knjižnici v zgornjeegiptovskem Nag Hamadiju, je najverjetneje nastal še pred letom 100. V njem je 144 rekov, ki se vsi začenjajo z "Jezus je rekel", ničesar pa ne izvemo o njegovem življenju.

Da je Jezus res živel, potrjujejo nenazadnje tudi nekristjani.

Omenjata ga denimo rimska zgodovinarja Svetonij (od pribl. 70 do pribl. 130) in Tacit (55 ali 56 do pribl. 120). Najpomembnejši pa je judovski zgodovinopisec Flavij Jožef, ki se je rodil leta 37 ali 38, leta 66 sodeloval v vstaji zoper Rim, nato pa kmalu prebegnil k nasprotniku. Za Rimljane je med letoma 93 in 94 napisal delo z naslovom Judovske starožitnosti, v katerem je opisal zgodovino svojega ljudstva. Med drugim omenja tudi Jezusa kot "človeka, ki je storil neverjetne reči, in učitelja vseh ljudi."

V nobenem besedilu ni obširnega opisa Jezusa in sveta, v katerem je živel. A če besedila dopolnimo z dognanji zgodovinarjev in arheologov, dobimo dokaj natančen opis njegovega življenja in časa.

Vir: Geo

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez