Znanost in duhovnost raziskujeta in iščeta resnico, vendar s popolnoma drugačnimi temeljnimi principi in zastavljenimi vmesnimi cilji. Hkrati seveda uporabljata tudi popolnoma drugačne pristope in metodologije.
Duhovni pogled na svet je temelj vseh učenj velikih modrecev, pomembnih filozofskih in religioznih šol ter svetih tekstov vzhoda in zahoda. Vse različne duhovne šole temeljijo na enakih osnovnih principih: smisel življenja presega samo njegov materialni vidik; vse kar obstaja, je eno – izhaja iz istega izvora in služi istemu namenu; resnica je neopisljiva in zato razumu nedosegljiva, vsak jo mora nujno začutiti sam, s subjektivno izkušnjo; namen življenja je učenje, cilj je preseganje omejenosti ega, subjektivno spoznanje resnice in doseganje modrosti; duhovno življenje temelji na gojenju duhovnih vrednot, kot so ljubezen in sočutje, ponižnost in strpnost, preprostost in skromnost, sprejemanje in odpuščanje, iskrenost, zaupanje in pogum.
Duhovnost nujno temelji na subjektivnem čutenju in zaupanju in z razumom je ni mogoče niti potrditi niti ovreči. Zaradi nujnosti subjektivne izkušnje duhovnosti ni mogoče objektivizirati – je nemerljiva in neponovljiva v objektivnem smislu. Da pa bi se prepričali, da je ta subjektivnost realna, čeprav je neopisljiva, so v tem članku opisane stične točke učiteljev modrosti iz mnogih dokumentiranih in nam dosegljivih kultur.
Učitelji modrosti – predani občudovalci Resnice
Če lahko sprejmemo dejstvo, da smo duhovna bitja in da hodimo po poti duhovne evolucije, je samoumevno, da bomo nekoč, po številnih napakah, izkušnjah in preizkušnjah povsem izrazili svojo duhovno naravo. Za takšne ljudi pravijo, da so spoznali, da so prebujeni, samouresničeni, realizirani, razsvetljeni, odrešeni, blaženi, zveličani, Mojstri ljubezni in modrosti, ker popolnoma izražajo ti dve in druge kvalitete duhovne narave.
To so bitja, ki so presegla vsakršen privlak želja in strasti, razblinila vse strahove in spregledala igre egocentričnega jaza, z lučjo svojega razumevanja so povsem predrla meglo slepil in iluzij. Mojstri so spoznali svojo povezanost s stvarstvom, zlitost z božanskim in to v tolikšni meri, da ločenosti od celote ne poznajo več. Imajo individualnost, vendar živijo kot celota, sestavljena iz neskončne pestrosti izrazov.
Dr. Igor Kononenko