Tisti, ki iščejo Jaz preko Jaza, ga iščejo preko svojstva buddhi; stalno se obračajo navznoter in odvračajo od zunanjega sveta. Tisti pa, ki Jaz iščejo preko Ne-Jaza, ga iščejo preko dejavnega delovanja manasa; so obrnjeni navzven; in preko preučevanja Ne-jaza se učijo spoznavati Jaz. Prva je pot metafizika; druga je pot znanstvenika.
Sedaj predlagam, da najprej obravnavamo dve veliki metodi Joge, prvo, ki se nanaša na Jaz, in drugo, ki se nanaša na Ne-Jaz. Preden začnem, naj vas spomnim, da obravnavamo le znanost Joge in ne druga sredstva doseganja združitve z božanskim.
Znanstvena metoda v skladu z indijskim pojmovanjem je tista, h kateri želim usmeriti vašo pozornost. Vendar pa bi vas pri tem spomnila na to, da obstajata, čeprav sedaj obravnavam le to, še dve drugi veliki poti, bhakti in karma. Joga, ki jo preučujemo, je Marga Jnanam ali pot znanja, in znotraj te poti, znotraj te Marge ali poti znanja, lahko odkrijemo, tako kot povsod v naravi, tri poddelitve.
V zvezi s tem, kar sem pravkar imenovala dve veliki metodi Joge, je potrebno povedati, da po prvi od teh človek hodi po poti znanja z buddhijem - čistim razumom; po drugi pa po isti poti z manasom - konkretnim umom. Spomnili se boste, da sem, ko sem govorila o poddelitvah antah-karane, poudarila, da je prisoten odsev enega svojstva v drugem; in v mejah Jazovega aspekta spoznavanja najdete buddhi, spoznavanje, ki odseva v spoznavanju; in ahamkaro, spoznavanje, ki odseva v volji; ter manas, spoznavanje, ki odseva v delovanju.
S temi poddelitvami na umu boste takoj sposobni videti, da ti dve metodi Joge naravno pripadata dvem od teh treh. Kako pa je s tretjo? Kaj je z voljo, katere zastopnik v spoznavanju je ahamkara? Tudi ta ima gotovo svojo pot, vendar pa bi zanjo težko rekli, da gre za “metodo”. Volja si utira pot navzgor z golo, neomajno odločnostjo, z očmi uprtimi v cilj in z uporabo, najsi buddhija ali manasa, kot sredstvom za dosego tega cilja.
Metafizika naj bi poznala Jaz; znanost naj bi razumela Ne-Jaz; vendar pa se obeh oprimemo ali ju opustimo, če služita, ali če ne služita, potrebam trenutka. Človek, pri katerem prevladuje volja, pogosto ne ve, kako pridobi predmet, h kateremu teži; znajde se v njegovih rokah, vendar pa ne ve “kako”; on ga je hotel imeti in narava mu ga je podarila.
To vidimo tudi v Jogi človeka ahamkare, pod-tipu volje v spoznavanju. Tako kot sta v človeku ahamkare podrejena buddhi in manas, tako sta v človeku buddhija, podrejena ahamkara in manas, nista pa odsotna; in v človeku manasa sta prav tako prisotna ahamkara in buddhi, vendar pa igrata podrejeno vlogo.
Tako metafizika kot znanstvenika mora podpirati ahamkara. Ta samo-določna sposobnost, to premišljeno zastavljanje v smeri izbranega cilja, je nujno v vseh oblikah Joge. Najsi bo jogi sledil čisti spoznavni poti bbuddhija ali pa hodil po bolj dejavni poti manasa, v obeh primerih potrebuje samo-določno voljo, da bi ga podpirala v njegovi težavni nalogi. Spomnite se, da v Upanishadi piše, da slabotni človek ne more doseči Jaza. Potrebna je moč. Potrebna je odločnost. Potrebna je vztrajnost. In v vsakem uspešnem jogiju morate imeti to silovito odločnost, ki je samo bistvo individualnosti.
Torej, kaj sta ti dve veliki metodi? Eno lahko opišemo kot tisto, ki išče Jaz z Jazom; drugo pa lahko opišemo kot tisto, ki išče Jaz preko Ne-Jaza; in če boste o njima razmišljali na ta način, potem mislim, da bo za vas ta ideja razsvetljujoča.
Tisti, ki iščejo Jaz preko Jaza, ga iščejo preko svojstva buddhi; stalno se obračajo navznoter in odvračajo od zunanjega sveta. Tisti pa, ki Jaz iščejo preko Ne-Jaza, ga iščejo preko dejavnega delovanja manasa; so obrnjeni navzven; in preko preučevanja Ne-jaza se učijo spoznavati Jaz. Prva je pot metafizika; druga je pot znanstvenika.
se nadaljuje ...
Annie Besant, Narava joge
Skrajšano in posodobljeno besedilo, prirejeno za študente Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete univerze v Ljubljani ob predavanju Tran-Thi-Kim-Dieu The Yoga of Theosophy
Naslov izvirnika: An Introduction to Yoga
Prevod in priredba: Anton Rozman
Predhodni članek: Um in Jaz: Kaj ostane, ko igra uma izgine?