Vsi smo unikatni, ni dveh bitij, ki bi si bila enaka. Prav tako ima tudi vsak svojo pot, ki je samo njegova in edinstvena.
Ko se človek prične prebujati, pride do določenih spoznanj, ugotovi nekaj, kar je morda iskal že leta… In želi si, da bi vsi spoznali enako. Da bi vsi dojeli, kar je dojel on. Vsem bi rad omogočil pogled skozi njegovo oko. Pa ne gre.
Zdi se mu tudi, da bi njegovo spoznanje lahko pomagalo vsem okrog njega. Da bi vsi morali pričeti meditirati, obiskovati določeno delavnico ali terapijo, imeti dolečenega duhovnega učitelja, prakticirati jogo, se prehranjevati vegansko in podobno. A običajno ostali niso tako navdušeni nad to idejo.
Na neki točki pa se vsakdo tudi nauči, da ne more drugih prisilti v svoja duhovna ali razsvetljena prepičanja, informacije ali načine življenja. Tisti, ki manično želijo prepričati vse okrog sebe v določen način življenja, so običajno na začetku poti, ko se želi tudi ego še dokazati. Morda ima celo občutek, da je nekaj več, ker ve nekaj, kar ostali ne.
Skozi čas pa ugotovimo, da je začetek prebujana resnično le... začetek. Še naprej ali še bolj pospešeno se učimo iz dneva v dan. Porajajo se vedno znova nova vprašanja, novi izzivi, nove lekcije... In predvsem ugotovimo, da življenje ni tako črno-belo. Da ni vse točno tako, kot smo mislili, da je. Da je življenje zares paleta vseh mogočih barv.
In dejstvo je, da lahko ljudje pridejo do spoznanj le sami, na svoj način, ob svojem času. Pustite jim, da hodijo po svoji poti. Dovolite jim, da gredo v svojem tempu in ritmu. Če prosijo za pomoč, pa jim z veseljem pomagajte in povejte svoje mnenje, svoja videnja, svoje izkušnje. Nikar pa jih ne cukajte za rokav in kažite s prstom, kaj bi morali početi, če ne pokažejo nikakršnega zanimanja ali želje za vaše nasvete. Tudi če so člani vaše družine, partnerji, starši, najboljši prijatelji... Vsak je odgovoren zase in za svojo pot.
- Poglejte si še: Ne dajajte nasvetov tistim, ki jih ne iščejo
Ljudje se odločajo s svojo svobodo voljo in nosijo tudi svoje posledice ter imajo svojo karmo. Nimate pravice posegati vanjo. Čeprav bi včasih radi kaj preprečili, še posebej pri ljudeh, ki jih imate radi, velja podobno pravilo. Vsak je svoje sreče kovač.
Duhovna pot nas po eni strani združuje, po drugi pa je najbolj individualna pot, ki jo mora vsak prehoditi sami, z občasno družbo in pomočjo ob poti.
Tudi duhovni učitelj lahko le pokaže smer, a prehoditi jo mora vsak sam in dojeti ter na koncu občutiti razsvetljenje na svoji koži.
Ne gre torej nadzirati drugih. Živite lahko samo svoje življenje. Najbolje, kar lahko naredite za svoje bližnje je, da ste jim na voljo, ko potrebujejo in želijo pomoč. Jim služite kot vzor s tem, ko živite svoja spoznanja.
- Preberite si še: Vsak je svoje sreče kovač
