V davnini je človek doživel videnje (vizijo) neskončnega v univerzalni Svetlobi in tedaj je začel častiti sonce, obenem pa tudi oboževati ogenj in mu darovati.
Nato je neskončno začutil v Življenju, ki je Čas v njegovem ustvarjalnem vidiku, in izjavil: "Vse kar obstaja, izvira iz življenja in z njim utripa." Ker se je v samem sebi zavedal skrivnosti Življenja kot načela namere, organizirane volje in vira vseh njegovih dejavnosti, je to namreč trdno verjel. Njegova razlaga vrhovne narave resnice se je opirala na domnevo, ki mu jo je prineslo Življenje, ne pa neživo, ki je nemo.
Nato se je še bolj poglobil v svoje bitje in rekel: "Neskončno je ljubezen sama," — to je večni duh radosti. Njegovo verovanje, ki je spoznanje neskončnega, je svoje potovanje začelo z neosebnim dyausom, 'nebom', v katerem se manifestira svetloba, nato je prispelo do Življenja, ki je predstavljalo silo samostvaritve v času, in se končalo v Puruši, 'Osebnosti', v kateri biva brezčasna ljubezen. Saj pravijo: "Spoznaj Osebnost, ki jo je treba uresničiti, pa te smrt ne bo žalostila." Ta Osebnost je namreč neumrljiva in v njej ima vsak posameznik svojo neumrljivo resnico. In za to Osebnost pravijo: "To je božansko bitje, svetovni delavec, ki je Velika Duša, ki nenehno biva v srcih vseh ljudi."
"Tisti, ki jo spoznajo, presežejo omejitve smrtnosti," — sicer ne v trajanju časa, temveč v popolnosti resnice.
Naša združitev z Bitjem, ki deluje po vsem svetu in biva v srcu človeštva, ni nikoli brezdelna, saj se moramo, preden se lahko z Njim združimo, znebiti sebičnega delovanja in postati visvakarma, 'svetovni delavec', in moramo začeti delovati v dobro vseh. Ko rečem 'v dobro vseh', s tem ne mislim na neštete posameznike. Vsako delovanje, ki je dobro, pa naj bo po obsegu še tako majhno, ima univerzalni značaj. In takšno delo vodi k spoznanju Visvakarme, 'Svetovnega Delavca', ki deluje v dobro vseh. Da bi se torej človek združil s tem Mahatmo, 'Veliko Dušo', mora negovati veličino duše, ki se ne istoveti le s svojo dušo, temveč z dušo vseh ljudi. To nam pomaga razumeti, kaj je Buda opisal kot Brahmaviharo, 'življenje z neskončnim', ko je svetoval ljudem:
"Nikar se med seboj ne goljufajte, nikoli nikjer nikogar ne zaničujte, nikoli si v jezi ne poželite, da bi s svojimi telesi, besedami ali mislimi komu povzročili trpljenje. Tako kot mati varuje svojega edinega sina z lastnim življenjem, posvečajte neizmerno ljubezen vsem živim bitjem. Ohranjajte naklonjenost do vsega sveta in neizmerno ljubečo misel, v kateri ni nobenih ovir nad vami, pod vami in na vseh straneh okrog vas, nikar si ne želite škodovati drugim in nikogar ne sovražite. In če torej takšno kontemplacijo ohranjate med stojo, hojo, sedenjem in ležanjem, vse dokler vas ne premaga sen, lahko rečemo, da živite v Brahmi."
To dokazuje, da Budova ideja neskončnega ni ideja o duhu, ki neomejeno deluje v vesolju, temveč neskončnega, ki predstavlja pozitivni ideal dobrote in ljubezni in ta ideal je lahko edino človeški.
Če ste namreč usmiljeni, dobri in ljubeči, ne spoznate neskončnega v zvezdah ali skalah, temveč se vam neskončno razkrije v Človeku.
Budovo učenje govori o Nirvani kot najvišjem cilju. Da bi razumeli pravi značaj nirvane, pa moramo poznati stezo pridobitve, ki ne vodi samo prek zanikanja zlih misli in dejanj, temveč prek ukinitve vseh omejitev ljubezni. Da si torej jaz prečistite v resnici, ki je ljubezen sama, katera v svojih prsih združuje vse tiste, ki jim mora darovati svojo naklonjenost in usluge.
Iz knjige Rabindranatha Tagore: Vera v Človeka ali Na pragu večjega življenja
Rabindranath Tagore, bengalski pesnik (1861–1941), v najvišjem slogu razgrinja duhovne resnice na temelju lastnih izkušenj, ki našega duha dobesedno uroči, nazorno naslika nekaj, kar je v vsakem od nas – brezmejni notranji svet naše duševnosti.
Knjiga Vera v Človeka ali Na pragu večjega življenja je izšla pri založbi Amalietti& Amalietti;