Ljubezen je v običajnem stanju človeškega uma skoraj nemogoča. Ljubezen je mogoča edinole, ko človek doseže bit, nič prej. Pred tem je zmeraj nekaj drugega. Še naprej jo imenujemo ljubezen, vendar je to včasih skoraj neumno od nas.
Oseba se zaljubi v žensko, ker mu je všeč, kako hodi ali pa kakšen glas ima ali kako reče "živijo" ali kakšne oči ima. Ravno zadnjič sem prebral, da je neka ženska rekla o moškem: "Ta ima pa najlepše obrvi na svetu." S tem ni nič narobe, obrvi so lahko lepe, ampak če se zaljubite v obrvi, potem boste prej ali slej razočarani, kajti obrvi so zelo nebistven del osebe.
In zaradi takšnih nebistvenih stvari se ljudje zaljubljajo! Oblika, oči ... to so nebistvene reči. Kajti ko z neko osebo živite, ne živite s proporcem telesa, ne živite z obrvmi ali z barvo las. Ko z osebo živite, je oseba zelo velika in širna stvar ... skoraj neopredeljiva. In te obrobne malenkosti sčasoma ostanejo brez pomena. Tedaj pa posameznik kar naenkrat osupne: kaj neki naj stori?
Vsaka ljubezen se začne na romantičen način. Preden pa je medenih mesecev konec, je pri koncu že vsa stvar, ker človek ne more živeti z romanco. Človek mora živeti z resničnostjo, resničnost pa je povsem drugačna. Ko vidite neko osebo, ne vidite njene celostnosti, temveč vidite zgolj površino. Tako je, kot če bi se zaljubili v avtomobil zaradi njegove barve. Niti pogledali še niste pod pokrov; nemara v njem sploh ni motorja ali pa morda nekaj ne dela. Na koncu koncev vam barva ne bo nič pomagala.
Ko dve osebi prideta skupaj, pride do trka njunih notranjih resničnosti in zunanje stvari postanejo nepomembne. Kaj neki bi počeli z obrvmi, pa z lasmi in pričesko? Skoraj začnete pozabljati na to. Nič več vas ne privlači, da so te stvari sploh tam. In bolj ko osebo poznate, bolj vas postaja strah, ker tedaj začnete spoznavati tudi norost te osebe, ona pa vašo. Oba se počutita ogoljufana in oba postajata jezna. Začneta se maščevati drug drugemu, kakor bi drugi varal ali slepil. V resnici nobeden nobenega ne vara, četudi je vsak od njiju prevaran.
Ena najosnovnejših stvari, ki se jih morate zavedati, je, da ko ljubite osebo, jo ljubite zato, ker ni na voljo. Zdaj ko pa je oseba na voljo, se vprašujete, kako lahko ljubezen sploh obstaja.
Želeli ste obogateti, ker ste bili revni. Vsa želja, da bi obogateli, je izhajala iz vaše revščine. Zdaj ste bogati in vam je vseeno. Ali pa razmislite o tem drugače. Lačni ste, zatorej ste obsedeni s hrano. Ko pa se dobro počutite in ste siti, vam ni mar. Kdo neki bi tedaj sploh premišljeval o hrani?
Enako se zgodi z vašo tako imenovano ljubeznijo. Osvajate žensko in ženska se kar naprej umika, beži pred vami. Vse bolj ste razgreti in še bolj jo osvajate. In to je del igre. Vsaka ženska v sebi ve, da mora bežati, s čimer se osvajanje nadaljuje. Seveda ne sme pobegniti tako daleč, da bi povsem pozabili nanjo. Ostati mora na vidiku, privlačna, fascinantna. Kliče vas, vas vabi, a vendarle beži.
Tako torej sprva moški teče za žensko, ženska pa poskuša bežati. Ko moški žensko nekega dne ujame, se tehtnica nemudoma prevesi. Tedaj začne bežati moški, ženska pa ga zasleduje – "Kam greš? S kom si se pogovarjal? Zakaj si tako pozen? S kom si bil?"
Vsa težava je v tem, da ste oba čutila pri vlačnost drug do drugega, ker sta si bila neznana. Neznano je vsebovalo privlačnost, nedomače je bilo tisto, kar je pritegnilo. Zdaj se dobro poznata. Velikokrat sta se ljubila in to je postalo skoraj dolgočasno. V najboljšem primeru je to navada, sprostitev, vendar romantike ni več. Tedaj se dolgočasita. Moški postane navada, ženska postane navada. Iz navade ne moreta živeti drug brez drugega, hkrati pa ne moreta živeti skupaj, ker ni romantike.
To je v resnici točka, na kateri mora posameznik razumeti, ali je šlo za ljubezen ali ne. In ob tem se ne bi smel slepiti, temveč bi moral biti jasen. Če je šlo za ljubezen ali če je bil samo delček razmerja res ljubezen, bodo te stvari minile. Razumeti bi moral tudi, da so to povsem naravne stvari. Ničesar ni, kar bi vas moralo jeziti. In še zmeraj ljubite to osebo. Četudi jo ali ga poznate, posameznika še zmeraj ljubite.
Pravzaprav v primeru ljubezni osebo ljubite še bolj, saj to veste. Če je ljubezen navzoča, preživi. Če je ni, izgine. Oboje je dobro.
Za običajno stanje uma tisto, kar sam imenujem ljubezen, ni mogoče. Zgodi se edinole, ko je vaša bit zelo celovita. Ljubezen je delovanje celovite biti. To ni romantika, ničesar nima opraviti s tovrstnimi traparijami. Namesto tega stopi naravnost do človeka in se mu zazre v dušo. Tedaj je ljubezen neke vrste privlačnost do najbolj notranje biti druge osebe, vendar je povsem drugačna. Vsaka ljubezen lahko preraste v to, bi morala prerasti v to, vendar devetindevetdeset od stotih ljubimcev nikdar ne doraste do te točke. Pretresi in tegobe so tako veliki, da lahko uničijo vse.
Ne pravim pa, da bi se moral posameznik okleniti te možnosti. Biti mora pozoren in zavedajoč se. Če je vaša ljubezen sestavljena zgolj iz romantičnih traparij, bo izginila. Ni vredna truda. Če pa je resnična, potem bo preživela vse pretrese. Torej samo opazujte ...
Ljubezen ni vprašanje. Vprašanje je vaše zavedanje. To utegne biti zgolj položaj, v katerem bo vaše zavedanje naraščalo in postali boste pozornejši nase. Že mogoče, da ta ljubezen izgine, toda naslednja bo boljša, saj boste izbirali z boljšo zavestjo. Ali pa se utegne ob boljši zavesti ta ljubezen spremeniti in postati kakovostnejša. Kar koli se pač zgodi, bi moral človek ostati odprt.
Ljubezen ima tri razsežnosti. Ena je živalska; je zgolj poželenje, fizičen pojav. Druga je človeška; višja je od poželenja, spolnosti, čutnosti. Ni samo izkoriščanje drugega kot sredstva. Prva je namreč zgolj izkoriščanje, saj je pri prvi druga oseba uporabljena kot sredstvo. Pri drugi druga oseba ni uporabljena kot sredstvo, temveč je enakovredna vam. Druga oseba je v prav tolikšni meri cilj sama po sebi, kot ste vi, in ljubezen ni izkoriščanje, temveč vzajemno dajanje lastne biti, radosti, glasbe, čiste poezije življenja. Pomeni vzajemno dajanje.
Prva je posesivna, druga ni posesivna. Prva ustvarja zavezanost, druga daje svobodo. Tretja razsežnost ljubezni pa je božja, božanska; ko ni objekta, ki bi ga ljubili, ko ljubezen sploh ni odnos, ko ljubezen postane stanje vaše biti. Enostavno ste ljubeči – niste zaljubljeni v nekoga konkretnega, temveč ste preprosto v stanju ljubezni, tako da vse, kar počnete, počnete ljubeče; kogar koli srečate, ga srečate na ljubeč način. Tudi če se dotaknete skale, se je dotaknete, kakor bi se dotikali ljubljene osebe. Tudi če si ogledujete drevje, so vaše oči prepolne ljubezni.
Prva uporablja drugo osebo kot sredstvo. Pri drugi ta oseba ni več sredstvo. Pri tretji druga oseba povsem izgine. Prva ustvarja zavezanost, druga daje svobodo, tretja pa preseže oboje, saj presega vsakršno dvojnost. Ni tistega, ki ljubi, in ni ljubljene osebe, samo še ljubezen je.
To je najvišje stanje ljubezni in to je življenjski cilj, h kateremu stremimo. Ljudje največkrat ostanejo ujeti v prvi razsežnosti. Edino zelo redki ljudje vstopijo v drugo razsežnost, najredkejši pa je pojav, ki ga sam imenujem tretja razsežnost. Samo Buda, Jezus ... Nekaj ljudi je tu in tam, ki jih lahko preštejemo na prste in so dosegli tretjo razsežnost ljubezni. Toda če pogled osredotočate na oddaljeno zvezdo, je to mogoče. In ko postane mogoče, ste izpolnjeni. Tedaj življenju nič ne manjka, in v tej izpolnitvi je radost, večna radost. Niti smrt je ne more uničiti.
Iz knjige Ljubezen, svoboda, samost (Osho)
Medeni meseci, ki se nikdar ne končajo
Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj