Pot duše iz sveta senc

6. 4. 2017
Deli

Čutna zadovoljstva, pa naj si jih v življenju privoščimo še toliko, tudi približno ne morejo izpolniti neskončnega hrepenenja naše duše ...

"Predstavljaj si, da ljudje živijo v podzemni votlini, ki ima dolg vhod, odpirajoč se proti svetlobi; visoko in daleč za njihovimi hrbti gori svetloba ognja; med ognjem in sužnji si predstavljaj pot, ki se vzpenja navzgor, ob njej pa zid – podobno kot pri glumačih, ki stojijo pred gledalci za pregrajo, nad katero izvajajo svoje iluzorne umetelnosti," govori Sokrat Glavkonu v Platonovi znameniti prispodobi o votlini. Ljudje smo, tako nam govori Platon, ujetniki, od rojstva zaprti v votlini; s priklenjenimi nogami in vratovi vedno gledamo v isto steno, na kateri se prikazujejo sence. Vse kar poznamo, so le jamske sence in glasovi, ki jih imamo za resnične, zato je naš svet svet navideznih podob in odmevov.

Živimo v območju imen in zunanjih oblik in častimo podobe, ki nastajajo v našem umu, kot resnične. Sence sprejemamo kot resnične – vse dokler ne odkrijemo, da so zgolj sence. Navezanost našega uma na ta zunanji svet lažnih podob nas vleče navzdol, v nižje svetove in iz nas ustvarja jamske ljudi, sužnje, z okovi prikovane v minljivosti. Ne vidimo in tudi ne iščemo poti, ki vodi iz tega temnega sveta navzgor, v svetlobo, k Resničnemu svetu. Kadar otrok zagleda senco letala, ki se premika po zemlji, hitro obrne pogled v nebo, da bi videl resnično letalo, ki ustvarja senco. Zakaj tudi mi, ko gledamo življenje okoli sebe (kot vrsto neresničnih pojavov), ne poskusimo pogledati vase in najti Resničnost, ki ustvarja te pojave? Zakaj se, namesto da bi iskali, kako se rešiti iz svojih kletk, raje ukvarjamo s tem, kaj je v njih, in se pri tem slepimo, da smo svobodni?

Pot iz votline je v resnici potovanje naše duše nazaj domov, k svojemu Viru. To je notranja pot odkrivanja sebe, na katero nas usmerja hrepenenje lastne duše – globoka notranja duhovna potreba, ki nam ponuja možnost, da bi lahko nekega dne povsem odmaknili oči od prividov, na katere so se navadile oči. Čutna zadovoljstva, pa naj si jih v življenju privoščimo še toliko, tudi približno ne morejo izpolniti tega neskončnega hrepenenja.

Naša duša je duhovne narave, za svojo izpolnitev ne potrebuje ničesar zunanjega. Njen pravi dom je v višjih svetovih, edino tam je lahko, osvobojena od suženjstva z materialnimi oblikami in koncepti, zares živa in ustvarjalna. Osvoboditev od navezanosti na vse minljivo je pravzaprav naša najtežja naloga in hkrati največji izziv v življenju. In neskončno hrepenenje duše po spoznanju Resničnosti je to, kar nas postavlja nasproti drugim bitjem.

Modri od nekdaj govorijo, da nas na koncu potovanja čaka mnogo veličastnejše in resničnejše življenje in usojeno nam je, da ga bomo prej ali slej dosegli. Kajti skrito je v nas samih, v središču bitja, za zaveso uma, pod iluzornim življenjem, ki ga trenutno živimo.

Kaj bi bilo bolj nespametno kot pustiti luč, ki tli v vsakem od nas, skrito, in živeti še naprej v temi, v nevednosti in bridkosti, ko pa nas obdaja veličastno Kraljestvo Svetlobe? Zato iščimo pot iz votline in tipajmo proti mestom, h katerim nas vodijo svetlobni tokovi duše! Z vsakim premaknjenim kamnom bomo bliže svetlobi Sonca.

Iz uvodnika urednice Vesne Fister v tiskani Sensi april/maj 2017 - v prodaji od 7. aprila

Sensa april/maj 2017

Kaj lahko preberete v novi številki revije Sensa

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez