Kozmična duša je naša resnična narava onkraj linearnega časa. Bolj kot smo povezani z njo, bolj smo inteligentni, veseli, zdravi, ustvarjalni, pogumni, odločni, samozavestni.
Duša, um in telo so trije osnovni elementi makro in mikro kozmosa. Duša je vir resnične ljubezni, kot je na primer materinska ljubezen, vir našega zavedanja o tem, kako deluje naš um. Zaveda se misli, spominov, samopredstav in čustev. V zadnjih desetletjih se znanost aktivno ukvarja z raziskovanjem duše-zavesti.
Nekateri mislijo, da je zavedanje produkt delovanja možganov, drugi pa mislimo, da so možgani le mehanizem, ki povezuje zavest-dušo s telesom. Ideja individualne duše je danes presežena z idejo kozmične duše, ki se razodeva v celotnem vesolju in vseh živih bitjih. V nadaljevanju bom za zavest in dušo uporabljal izraz kozmična duša.
Kozmična duša je onkraj materije, onkraj uma, onkraj prostora in časa in ni energija v klasičnem smislu te besede, kot je na primer svetloba. Kozmična duša je povezana z materialnim vesoljem in s človekovim telesom preko matematičnega vesolja, prostora in svetlobe.
Vesoljni prostor ima izvor v posebni obliki energije, ki ji danes v fiziki pravimo kvantni vakuum. Vsi elmentarni delci so določene strukture kvantnega vakuuma, kvantni vakuum pa ni sestavljen iz delcev, kot danes misli večina fizikov.
Matematično vesolje je utemeljil ameriški fizik Max Tegmark, ki je v zadnjih letih objavil številne članke o tem, da so matematični zakoni podstat materialnega vesolja. Živi organizmi so polni svetlobe, ki jim pravimo biofotoni. Prvi jih je raziskoval ruski znanstvenik Alexander Gurwitsch okoli 1920, v drugi polovici dvajsetega stoletja pa nemški raziskovalec Albert Fritz Popp.
Kozmična duša uporabja pri kreaciji vesolja in življenja matematično vesolje, v katerem so zapisani fizikalni, kemijski, biološki in psihološki zakoni, po katerih delujeta vesolje in življenje. Ti zakoni potem delujejo preko prostora in svetlobe na atome, ki sestavljajo nevrone človekovih možganov. Matematično vesolje, ki mu lahko rečemo tudi kozmični um, ni lokalno, temveč je vseprisotno po celotnem vesolju.
Um vsakega človeka ima potencialni dostop do podatkov kozmičnega uma. V znanosti ne ustvarjamo zakonov, odkrivamo le obstoječe zakone, ki so zapisani v matematičnem vesolju.
Zgoraj naštete elemente vesolja si lahko predstavljamo kot ruske babuške, pri katerih je vsaka naslednja manjša in je hkrati v vseh večjih. Če rečemo bolj znanstveno, kozmična duša je najbolj osnovni, primarni sistem vesolja, potem so drugi zgoraj našteti, nazadnje je materija. Zato je razmišljanje, da ima duša sedež v materiji, zgrešeno. Ker je materija zadnja babuška, ima težnjo, da bi prepoznala osnovno največjo babuško. Zato smo ljudje bitja, ki iščemo smisel življenja.
Vesolje je neustvarjen sistem v stalnem dinamičnem ravnovesju
Moderna kozmologija je presegla idejo o velikem poku kot začetku vesolja. V novejših modelih je vesolje neustvarjen sistem v stalnem dinamičnem ravnovesju, življenje pa je univerzalni pojav, ki se dogaja po celotnem vesolju. Na Zemlji smo le majhen del te kozmične dinamike, ki je ciklična: materija se zmeraj poraja iz kvantnega vakuuma, tvorijo se sončni sistemi in galaksije, nastane življenje, inteligentna bitja, ki iščejo resnico, potem se zvezde ohladijo, se spremenijo v črne luknje, ki se pretvorijo nazaj v energijo kvantnega vakuuma. Ta kozmična dinamika ni imela začetka in ne bo imela konca. Vesolje je neskončna igra kozmične duše.
Znanstveni um zna razmišljati le v okviru linearnega časa'prej-sedaj-potem', ne zaveda se, da je linearni čas le umski model, ne pa fizikalna realnost, v kateri obstaja ta svet. Zato znanost težko dojame kozmično dušo, ki nima nastanka in nima konca, je večna.
Dejstvo je: edini čas v vesolju je 'zdaj' in je zmeraj isti, večen. Večnost je zdaj. Cikli razvoja vesolja in življenja potekajo v tem večnem zdaj.
Z Italijanskim fizikom Fiscalettijem sva o tem napisala obsežen članek, ki je bil objavljen v ugledni reviji Foundations of Physics. Čas, ki ga merimo z urami, je le matematično zaporedje sprememb, ki potekajo v brezčasnem prostoru, kjer je zmeraj 'zdaj'. Ko merimo čas kot zaporedje sprememb, dobimo trajanje.
Trajanje je posledica meritve s strani opazovalca. Ta najina raziskava potrjuje vedenja mistikov, ki nam že tisočletja govorijo, da obstaja le sedanji trenutek. Čas obstaja le v matematičnem vesolju, se pravi v svetu misli. Ljudje doživljamo svoje življenje v linearnem času 'preteklost-sedanjost-prihodnost' zato, ker je ta linearni čas osnovni model uma, preko katerega doživljamo sebe in svet. Kozmična duša, ki je naša resnična narava, je onkraj linearnega psihološkega časa.
Meditacija – prebujanje kozmične duše
Bolj kot smo povezani s kozmično dušo, bolj smo inteligentni, veseli, zdravi, ustvarjalni, pogumni, odločni, samozavestni. Kot pravi latinski pregovor: Mens sana in corpore sano – Zdrav duh v zdravem telesu. Telo in um, ki sta povezana z dušo, sta zdrava. Telo lahko primerjamo s trupom ladje, um z jadri in dušo s krmilom. Um in telo brez duše sta kakor jadrnica v nevihti brez krmila.
Današnja družba posveča duši premalo pozornosti. Religije, katerih izvorni namen je povezati človeka z dušo, so v glavnem pozabile svoje poslanstvo, šola razvija predvsem logično mišljenje v okviru lineranega časa, politika pa se ne zaveda, da je edina pot iz krize, v kateri živimo, prebuditev kozmične duše v vsakem posamezniku. Duša je vir resnične inteligence, ki podpira in bogati življenje.
Meditacija je način prebujanja kozmične duše. Vse kar počnemo s pozornostjo, je meditacija, kajti pozornost izvira iz duše. Pozorni smo lahko na dihanje, na tok misli in čustev, na hojo, na sedenje, na pripravo zajtrka, na vožnjo avtomobila, na kretnje, ki jih izvajamo med pogovorom, na veter, ki pihlja skozi krošnje dreves. Pozornost je najboljša preventiva proti izčrpanosti in depresiji. Ko smo pozorni, teče energija duše v um in v telo.
Energija duše ima kvalitete miru, ljubezni, tišine in je 'kozmična baterija', iz katere lahko črpamo energijo za življenje. Duša sprošča in poveže um in telo v harmonično celoto.
Ohranjanje pozornosti pomeni ohranjanje stika s kozmično dušo
V zenu je na primer pitje čaja višek umetnosti zena. Biti popolnoma pozoren na okus, toploto, aromo čaja pomeni biti eno s kozmično dušo. Namen tantre je ohranjanje pozornosti v navalu strasti. Ohranjanje pozornosti nasploh pomeni ohranjanje stika s kozmično dušo. Ko se podamo na duhovno pot, se velikokrat zapletemo v nebistvenih stvareh, kot so na primer astralna projekcija, kjer vidimo svoje bioenergetsko telo, komuniciraje z angeli, ki živijo v miselnem svetu, in podobnih 'duhovnih izkušnjah'. Hitro pozabimo, kdo je pozoren ob teh doživetjih.
Pred kratkim sem slišal čudovito zgodbo: sveti mož puščavnik pride pred trdnjavo in hoče govoriti s kraljem. Kralj pošlje služabnika na vrata, ta se vrne in mu pove, da je pred vrati gol moški. Kralj ga pošlje nazaj, naj ga vpraša, ali je en od njegovih svetovalcev (misli, da gre za šalo). Mož pred vrati odgovori: "Več kot to!" Služabnik poroča, kralj je presenečen. Naroči služabniku, naj vpraša, ali je pred vrati kralj iz sosednjega kraljestva. Odgovor je: "Več kot to!" Zdaj je kralj že zaskrbljen. Vpraša preko služabnika, ali je pred vrati Bog sam. Odgovor je: "Več kot to!" Četudi se vam bo v meditaciji prikazal sam Bog – vi ste kozmična duša, ki se zaveda njegove prisotnosti.
Kozmična duša nam daje uvide o naših preteklih življenjih. V Indiji sem bil nekoč prisoten, ko so duhovnega mojstra vprašali o njegovih reinkarnacijah. Rekel je nekako takole: "Če gledam iz stališča kozmične duše, so moja pretekla življenja le sanje." Tudi po mojih izkušnjah reinkarnacije obstajajo, ko pa se prebudimo, za nas izgubijo vsak pomen. Bistvo življenja je, kar živimo v danem trenutku, kajti kozmična duša živi zdaj. Spoznanje, da smo kozmična duša, je le prvi korak. Ohranjanje zavedanja o tem v vsakdanjem življenju, kot to osebno doživljam, pa je šola brez zaključnega izpita.
Amrit Srečko Šorli
VIRI:
1. Inštitut za temeljne raziskave v fiziki – FOPI www.fopi.info
2. Srečko Šorli Amrit, Brezčasno prizorišče vesolja, Založba Ara, 2015