Vse v Kozmosu se nenehno spreminja, tudi mi sami. Nič starega in preseženega ni mogoče zadržati. Noben minuli dan se ne povrne. Čustvena opustitev travmatičnih izkustev iz preteklosti je nujna! Sicer zapademo v centrifugo boleče preobrazbe, v kateri nas vleče nazaj in naprej kot na natezalnici.
Svoje pisanje oziroma knjige sem predelovala znova in znova, jih plemenitila z novo prihajajočimi spoznanji, zamislimi in tudi spomini duše, ki so prav tako večni in nesmrtni in pravi eliksir življenja. Ponovno se torej tudi v današnjem času prebujamo v zavest Centra ali Vira, s katero t. i. medijsko kanaliziranje vibracijskega toka (Izvorne Misli) zopet dobiva svojo ceno in težo. Pa najsi gre za zdravljenje ali pisanje. Ali za kanaliziranje zvočnih frekvenc v pesmi in melodiji, potrebnih za uravnovešanje trenutnosti in navzočih, za medijski prenos frekvenc, ki se sestavljajo v glasbeni jezik.
Naša zavest ali duša nas vodi v prisluškovanje visokofrekvenčnemu zvoku obstoječega. Razpadamo. Pravzaprav razpada vse, kar ne velja. Ali vse, kar ni sočutno in dovolj ljubeznivo. Čutimo vročino (frekvenčni tok, ki zdravi fizično telo) ali hlad (vibracijsko valovanje, ki zdravi in širi duha). Kot električni tok zaznavamo energije, ki se spuščajo skozi nas. Občutimo pritisk na srčno čakro in pleksus, kjer se porajajo misli in nalagajo miselne blokade. Zbada nas po ušesih, kjer se odpirajo nove čakre ali energijska središča in se vzpostavljajo vse tenkočutnejše sposobnosti izslišanja; doživljamo omotico ali svojevrstno pijanost, ki jo povzroča kozmično-zemeljsko energijsko valovanje.
Občasno pa hkrati vse bolj dojemamo tostransko in onstransko – tudi kot nekakšno zavestno bivanje v snu; poleg omotice zaradi procesov preobrazbe vseh teles pogosto padamo tudi v veliko utrujenost in doživljamo nespečnost; bolijo nas sklepi in zobje (še zlasti, če si ne upamo ugrizniti v novo), smo brez razloga pobiti ali zaskrbljeni in depresivni; boli nas grlo, saj se v njem odraža komunikativna bit, in brez pravega razloga nas popada silovit kašelj, ki kaže, da smo energijski tok skozi grleno čakro blokirali, ker smo vanjo potisnili množico neizraženega.
Grlo je most v svet duha višjih ravni. Pogosto zaprta grlena čakra pritegne tudi prehladna obolenja. Srce je portal med fizičnim in kozmičnim, vrata, ki prepuščajo zemeljsko in kozmično skozi fizično telo. Pleksus pa je predor, ki prepušča zemeljske energije v svetove duha.
Poleg navedenega nas v času sprememb vznemirja tudi čustvena ranljivost, pa tudi nepredvidljiva popadljivost, še posebej če si spreminjanja ne dovolimo. Večina se težko odpre neznanemu, kamor sodi tudi vse novo, zato mnogi padajo v raznovrstne zaskrbljenosti in obup, čemur sledi tudi slabitev imunskega sistema, kar pa omogoča razvoj številnih bolezni in patoloških sprememb fizičnega telesa. Vendar se nas slednje dotakne le, če dolgotrajno blokiramo tok preobrazbe in podležemo boju »za in proti« ali če negujemo nadziranje in ukazovanje. Vse pogostejše so tudi alergije, prisoten pa je lahko tudi občutek, da v življenju nič nima (več) pravega pomena. Poleg omotice smo v času preobrazbe deležni tudi občasne pozabljivosti. Energija je namreč usmerjena drugam. Telesa (fizično in eterična) jo posrkajo vase, da bi lahko dovršila procese spreminjanja.
Vse v Kozmosu se nenehno spreminja, tudi mi sami. Nič starega in preseženega ni mogoče zadržati. Noben minuli dan se ne povrne. Čustvena opustitev travmatičnih izkustev iz preteklosti je nujna! Sicer zapademo v centrifugo boleče preobrazbe, v kateri nas vleče nazaj in naprej kot na natezalnici. Občutek, da nas bo raztrgalo, je kar pravšnji. Vibracijski tok časa nas vleče v novo (in višje), staro pa nas vleče nazaj in nas drži v blokiranem nepretočnem stanju.
To centrifugo bomo občutili tudi kot bolečino in trpljenje. In tudi kot bolezen, če je ne odpravimo. Če obstaja bolečina ali trpljenje, to pomeni, da smo se zataknili v nekaj, kar ruši naš mir, sozvenenje z življenjskim tokom in blagostanje, ki nam pripada. Ali da se ne zmoremo prepustiti življenjskemu toku in želimo nadzirati in usmerjati dogajanje po svojih predstavah, ki so (vse do razsvetljenja) vselej zmotne in zato učinkujejo vselej nasprotno od tistega, kar bi si želeli. Čustveno-miselne blokade velja zato čim prej odpraviti. Tako se zavestno uglašujemo in ustvarjamo radostno sozvočje.
Če pa nam uglaševanje ne uspe, bomo obtičali v nesrečnosti in siromaštvu. Ne pozabimo, da vsak proces lahko zmeraj obrnemo na glavo. Za napredek potrebujemo le pogum, sprejemljivost za trenutna učenja in predano odzivanje. Predanost lekcijam življenja, ki jih izkušamo v odnosih in življenjskih situacijah. Kakršne že pač so. Jasnejše ko je naše zavedanje in večja ko je naša predanost namenu življenja, to je odkrivanju in učenju sočutne ljubezni, učinkovitejši smo pri uresničevanju svojih vizij in želja. Vendar se tudi želje z razvojem zavesti spreminjajo. Na koncu poti ostane le ena sama troedina: biti, ljubiti in služiti. Služiti tistim, ki te končne postaje še niso dosegli. Razsvetljeni »šamani« vselej predano služijo v človekovih in zemeljskih procesih preobrazbe.
Tako se počasi spreobračamo v predane duhovne iskalce. S predanostjo namenu življenja in Izvorni Misli, ki jo naš um kot lovilec sanj lovi in spušča v zavedanje, se torej povečuje naša učinkovitost. Ne samo v uresničevanju želja, temveč tudi v energijski pretočnosti. Zdravilec ali iskalec, ki se zavestno podaja skozi uganke duhovne rasti, postaja vse močneje ali vse širše pretočen, zato lahko ustvarja, zdravi ali uresničuje svoje zamisli vse uspešneje in vse hitreje. Povečuje se moč njegove besede, misli in zvoka. Vse lahkotneje lovi tudi nove vizije, ki jih priučeni um ni sposoben ustvariti sam.
V procesih preobrazbe očiščujemo pleksus, ki je energijski generator in lovilec misli ali centrala mentalnega telesa, zato nam je tedaj pogosto slabo. Še zlasti kadar mislimo na neljubeč način. Kvaliteta ljubezni je ključna pri prizemljevanju vizij duha v tridimenzionalen fizični svet. Duh in telo se vse tesneje povezujeta, zato čutimo pritisk na 6. čakro ali na energijsko središče duha in intuicije med obrvmi ter močno širjenje srčnega središča, kar zaznavamo kot stiskanje v prsnem košu.
Ko obe središči zadostno očistimo in medsebojno povežemo, celice zažarijo, strah se razblinja in preplavi nas potešen in radosten mir. Če pa še vedno čutimo bolečino in nemir, je to znak, da smo zašli. Tedaj ne velja nič drugega, kot da še naprej zavzeto iščemo nova življenjska vodila in razgrajujemo stare vzorce in raz-vade, ki nas vodijo v nesrečnost. Centrifuga bo mlela kot žrmlje, pravijo sibirski šamani. Melje in melje, dokler ne zmelje.
Iz knjige: Življenje brez hrane in večnost duhovnih sporočil severnameriških Indijancev dr. Mire Omerzel - Mirit. Naročite jo lahko na www.veduna.si; www.kozmicna-telepatija.si
- Preberite si še: Slovanski predniki nas učijo živeti in hoditi z odprtimi očmi
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
