V vsakem verskem izročilu in tako rekoč vsaki ločini so različne oblike meditacije. Za njihovo učinkovitost je najpomembneje, da smo iskreni in da smo se pripravljeni resnično poglobiti v določeno pot.
Nekateri se posvečajo tihi meditaciji, drugi meditirajo o določeni podobi, tretji imajo posebne molitve, spet drugi razvijajo odlike, nekateri so pozorni na dihanje, drugi na različne telesne občutke, nekateri pa se osredotočajo na Božje ime, kar velja za zelo božansko in sveto.
Vse meditacije so namenjene temu, da nam očistijo srce in pripeljejo naš um v naravni položaj. Naša zavest je izvorno čista, večna ter polna zavedanja in blaženosti. Zdaj pa je prekrita in skaljena zaradi številnih napačnih predstav, želja, hrepenenj in negotovosti o tem, kaj si želimo in česa ne. »Sem moški, ženska, Američan, Južnoameričan, Indijec, Pakistanec, Rus, Afričan.« Vse to je telesno pojmovanje.
Če očistimo um z meditacijo ali katero koli pristno duhovno prakso, se naša zavest vrne v izvorno, čisto stanje.
Drugi primer je ogledalo. Ko pogledamo vanj, vidimo sebe. Kaj pa, če ga na stotine let ne bi očistili? Prekrito bi bilo z neštetimi sloji prahu in umazanije. Če bi pogledali v tako ogledalo, bi videli samo nabrano nesnago in bi si mislili: »To sem jaz!« Če pa bi ga očistili, bi počasi zagledali svojo podobo. In ko bi bilo ogledalo popolnoma čisto, bi videli, kdo smo. To je namen meditacije in molitev, to je namen duhovnosti. Tako očistimo svoje srce in življenjski slog, da lahko zares neposredno izkusimo svoje bistvo, ki je večno ter polno zavedanja in ljubezni.
Radhanath Svami