Romanje v Camino - pot v duhovnost

Na zadnji decembrski dan leta 2009 sem sprejela dve novoletni odločitvi: diplomirala bom in od­šla na Camino de Santiago.

Meseci so minevali, z zadnjim izpitom iz primerjalne književnosti pa sem ves čas odlašala, zato se mi je vse bolj dozdevalo, da z zastavljenimi cilji ne bo nič.

Ko sem se septembra končno zakopala med knjige, me ni moglo nič več ustaviti. Kot bi mignil, sem v referatu nabirala papirje za oddajo diplomske naloge. Šele takrat se mi je posvetilo, da imam vso svobodo, da lahko izpolnim tudi svojo drugo zaobljubo in jo mahnem na 880 kilometrov dolgo romanje.

Ravno v tistem času sta moj fant Luka in najin prijatelj Kristjan že polnila svoje nahrbtnike. Vse leto sta se intenzivno pripravljala, tako telesno kot finančno, na potovanje, o katerem sta že dolgo sanjarila. Za naju s sestro so imele priprave na dolgo pot popolnoma drugačen pomen: prvi korak na tej poti je bila diploma.

Že ko sem prvič slišala za Camino de Santiago, sem vedela, da se želim z njim pomeriti. Skoraj vsi, ki so mi o njem pripovedovali, tako prijatelji kot znanci, ki so se lotili tega podviga, so ga dojemali kot prelomnico, potovanje, za katero se odločiš v povsem določenem trenutku življenja, ko se konča ena in začne druga pomembna faza.

Camino de Santiago se je izkazal za prelomnico v pravem pomenu besede. Vseh štirideset dni hoje sem v svojo beležko pridno zapisovala vtise in razmišljanja. Odločila sem se, da svoje najljubše prek revije Sensa delim tudi z vami, dragi bralci, in sicer v upanju, da boste v njih našli delček sebe.

Pot sv. Jakova

Camino ima kot romarska pot tradicijo, ki je daljša od tisoč let. V času Rimljanov je predstavljal pomembno trgovsko pot, ki so jo poimenovali Mlečna cesta in je potekala vse do oceana.

Začetki romarske poti segajo v 8. stoletje, ko je bila odkrita grobnica s truplom Sv. Jakoba. Camino de Santiago je bila v srednjem veku ena izmed glavnih romarskih poti, kar, ob tisti do Rima in do Jeruzalema, ostaja še danes.

Legenda pravi, da so učenci po smrti Sv. Jakoba njegovo truplo z ladjo poslali iz Jeruzalema na sever Španije. Nedaleč od španske obale se je razdivjala huda nevihta in ocean je, preden bi lahko prispela na cilj, ladjo pogoltnil vase. Čez čas naj bi telo Sv. Jakoba nepoškodovano in prekrito s školjkami naplavilo na obalo. Dandanes verjamejo, da je zakopano v mestu Santiago de Compostela, in sicer pod katedralo, ki stoji v središču zgodovinskega predela.

O poganski tradiciji je znanega precej manj kot o krščanski. Domneva se, da je Camino predstavljal potovanje proti zahajajočemu soncu in da je bil povezan s smrtjo. Hodilo se je do konca sveta, do kraja, ki je ime ohranilo vse do danes, do Finisterre, Obala smrti (Costa da Morte), ki vodi v Morje teme (latinsko Mare Tenebrosum) oziroma v Atlantski ocean.

Simboli Camina

Danes se večina ljudi na romanje poda z namenom, da bi obeležili določen del svojega življenja, se duhovno izpolnili in v sebi našli izgubljeno središče. Mnogi tja odrinejo iz verskih razlogov, da bi obiskali apostolov grob. Veliko je tudi pohodnikov, kolesarjev in 'navadnih' turistov.

Camino ima nekaj poti. Tradicionalno se romanje začne pred domačim pragom in se konča v Santiagu.

Najbolj znana je Francoska pot (Camino Francés), ki se začne v mestu Sain Jean Pied de Port na francoski strani Pirenejev in poteka skozi tri večja mesta: Pamplonu, Burgos in León.

Načeloma lahko romar v vsakem mestu ostane en dan, to pa so hkrati pravila, ki veljajo v albuergueih. Albergue je prenočišče, v katerem lahko prenoči samo romar, najdemo pa jih skoraj v vseh mestih na Caminu. Nastanitev je poceni, le nekaj evrov, vendar pogosto deluje po načelih donativo, kar pomeni, da vsak romar pusti toliko, kolikor si prenočišče po njegovo zasluži.

Status romarja se dokazuje s credenciali oziroma romarskimi potnimi listi, ki jih romarji prejmejo tam, kjer romanje začnejo, v vsakem mestu, v katerem prenočijo, pa vanj dobijo pečat.

Tradicionalni simboli Camina so rumene puščice, ki jih videvamo ob poti vse do ničtega kilometra na rtu Fisterra, palica za hojo in školjka, ki ji pravijo Jakobova kapica.

Po skoraj 800 kilometrih romar prispe v Santiago, natančneje na trg Obradoiro, da si ogleda katedralo, nato pa na drugi strani vanjo vstopi skozi Sveta vrata, da se lahko pokloni Sv. Jakobu.

Večina romarjev pot nadaljuje do Finisterre, torej dodatnih 100 km, kjer na Obali smrti zažge svoja oblačila, ker se je očistil grehov in znebil vsega, kar ga je na poti obremenjevalo, ter s tem simbolnim dejanjem obeleži konec romanja in odpre nov list v življenju.

Poeziji v bran

V prenočišču Padres Reparadores v Puente la Reini na severu Španije sem naletela na nenavadno knjigo avtorice Carle de Bernardi, Cantare i passi, dai Pirinei all'Oceano sul Cammino di Santiago.

Uvod je veliko obetal:

„To ni vodič po Caminu de Santiagu. To je zgolj pripoved o poti, ki sem jo prehodila od mesta Saint Jean Pied do Compostele in še dlje, vse do Morja teme. Opisala bom, kaj so moje oči videle in kaj so hotele videti. Namreč, včasih je Camino tisti, ki odloča, kam te bo popeljal. A pravo potovanje, edinstveno in skrivnostno, je tisto, ki vsakomur izmed nas razkrije del naše notranjosti, ki ostaja skrit. Potem je vse drugače."

Res je, to vem že zdaj, na samem začetku potovanja: potem bo vse drugače. Knjigo vzamem s police in zadovoljno odidem v sobo, da bi jo začela brati pred spanjem.

V knjigi naletim na veliko število zapisov o praktičnih dogovorih pred samim odhodom, o raziskovanju in pripravah, naletim na sezname stvari, zgodbe o žuljih, otečenih stopalih in metodah, kako jih oskrbeti. Vse to je koristno, vendar mene niti malo ne zanima.

O Caminu, njegovih etapah, o tamkajšnjih razmerah in o ovirah na poti je bilo napisanih že dovolj potopisov. V vsaki knjigarni lahko najdemo najmanj eno takšno knjigo.

Za raziskovanje Camina de Santiaga in za dobre priprave na pot obstaja nešteto načinov. Predvsem je tu splet z obiljem informacij v različnih jezikih in s pričevanji na stotine romarjev, ki svoje vzpone in padce na Caminu opisujejo v podrobnosti.

Tisto, kar mene zanima, so intimne refleksije o poti in sopotnikih, nenavadne in nepričakovane stvari, pustolovščine, ki bodo zagotovo doletele vsakogar izmed nas in, še najbolj od vsega, narava.

Ta čudovita narava, zaradi katere smo se v veliki meri tudi podali na to pot, narava, s katero smo obkroženi, ki polni največji delež našega časa, tudi takrat, ko se uležemo v posteljo, skriti na toplem med štirimi stenami kakšnega starega alberguea.

Večina knjig o Caminu omenja refugios, credenciales, mesta, vasi in njihovo zgodovino. Njihovi avtorji nizajo zgodovinska dejstva in številne korake od enega kraja do drugega, v drugi plan pa postavljajo opise tistega, kar je zaznamovalo vse tiste kilometre od izhodiščne točke do cilja. Prav ti kilometri so tisto najpomembnejše na Caminu.

Rada bi pisala o tem, kako zdravilno dišijo hrastovi in borovi gozdički Navarre, o robidah, malinah in drugih gozdnih sadežih, ki jih lahko nabiramo na poti, o rekah, potokih in jezerih, na katere občasno naletimo na poti, o Pirenejih, o Galiciji, o svitanju, ko se podajamo v neznano, o jutranjih sprehodih, sončnih zahodih v mestih, ki so nas iz dneva v dan presenečala s svojim gostoljubjem in s svojo lepoto, kakršne si prej nismo mogli niti predstavljati.

Saint Jean Pied de Port

Podnožje Francije, srce Baskije in izhodišče za Camino Francés. Z izstopom z vlaka, ki pripelje iz Bayonnea, se začne 780 oziroma 880 kilometrov dolga romarska pot, ki se konča v mestu Santiago de Compostela ali v Finisterriju, odvisno od tega, katerega si izberemo za konec poti.

Camino Francés je najbolj znana in najbolj pomembna pot, posledično pa tudi najbolj obiskana. To ni nič čudnega, saj pot poteka čez nekaj španskih regij in se deli na vsaj tri enako čudovite dele, ki jih določa tisto, kar v njih prevladuje: grički Baskije, gola ravan La Mesete in gosti gozdovi Galicije. Na srečo je jesen, zato ni na stotine ljudi, ki bi, tako kot mi, načrtovali prvi dan hoje proti Roncesvallesu.

V Saint Jean Pied de Portu vzamemo credenciale, pri čemer uživamo v vsem, kar pot, ki je pred nami in o kateri smo že toliko slišali, simbolizira.

Luka mi kupi veliko Jakobovo školjko, ki jo ponosno pripnem na vrh nahrbtnika. »To je prepustnica, s katero grem lahko na konec sveta ...« je ne tako dolgo nazaj izrekel škotski pesnik Kenneth White.

Vedno bolj se počutimo kot romarji.

Vsi lahki začetki so enaki, vsak težek pa ... Še vedno ne dojemam najbolje, kako dolga je ta pot. Strah me je. Vsega me je strah. Vsak začetek je po svoje težek, jaz pa resnično dajem vse od sebe, da me niti hladna noč na letališču niti dolga vožnja z vlakom niti neskončno dolga pot do tega začetka poti ne bi pokvarili razpoloženja.

Trudim se, da se ne bi z ničemer obremenjevala, in bolj kot si to govorim, bolj se mi zdi, da besede prehajajo v prakso. Malo po malo postaja vedno lažje ... odriniti.

Orli

Poldne je. Že štiri ure se vzpenjamo po Pirenejih. Saint Jean smo pustili kakšnih deset kilometrov za sabo, morda čisto malo več.

Do kamor mi seže pogled, vidim le hribe in doline Pirenejev. Na majhnem Marijinem svetišču nedaleč od mesta, kjer ležim, sedi neka ženska in poje.

Ko pogledam malo bolje, prepoznam Čehinjo, ki se je odločila, da se bo po Caminu peljala s skirojem. Njen zagorel obraz, njen mehek glas in melodija, ki jo prepeva, ta nepremagljivo popoln trenutek samo še izpopolnjujejo.

Ležim na hrbtu, naslonjena na nahrbtnik, z nogami uprta v zeleno strmino enega izmed mnogih zelenih hribov, ki me obdajajo. Do kamor mi seže pogled, vidim le hribe in doline Pirenejev. Nad menoj počasi in osredotočeno kroži jata orlov.

Spet pomislim na Kennetha Whitea in na enega od njegovih stavkov: „Pindar pravi, da je Jupiter dva orla spustil vsakega na svoj konec sveta, da bi na kraju, kjer se spet snideta, določil središče."

Tako je tudi z nama. Premišljujem o Luki, čeprav je tik zraven mene, preblizu, da bi o njem premišljevala, o njem in o teh orlih, ki so mu tako všeč, in o tem, kako greva pogosto vsak v svojo smer, a se na koncu le zopet najdeva.

Vedno se na koncu najdeva, midva, ki sva, kot tista dva orla, svobodna vsak na svojem koncu sveta, letiva vedno naprej in se oddaljujeva drug od drugega in se tam, kjer sva si najbolj oddaljena, v središču sveta, spet srečava.

Enako je tukaj, na Caminu. Pomembno je upoštevati, da ima vsak svoj tempo in da se je med seboj skoraj nemogoče uskladiti. Če to sprejmemo in začnemo hoditi v ritmu, ki nam ustreza, bo imel vsak od nas lahek korak. Hitrejši ali počasnejši, na koncu se bomo spet srečali.

Meditirati na hribu: sedeti na robu strmega pobočja bosih nog ter izmenično čutiti zrak, zemljo in sonce.

Roncesvalles - Burguete

Jutranja hoja skozi gozd, kakršen je ta, ki sega od Roncesvallesa do Burguete, je najlepši začetek dneva: opazovati jutro, kako se počasi prebuja skozi krošnje dreves, ga zagledati, kako se zablešči v polnem sijaju v trenutku, ko stopimo na odprto.

Béla Hamvas pravi: »Lepo je lahko le tisto, kar je na soncu.« Res, vse je dobro, če smo le na soncu. Takrat nam nič ne more pokvariti razpoloženja. Včerajšnji sprehod, ko se je sonce razlilo po gričkih Navarre, je bil čudovit!

Hodimo skozi gozd in se držimo za roke. Ti in jaz, jaz in drevesa. Kakšen trenutek! Livada je obdana z nekaj bukvami in hrasti, za katerimi na eni strani teče reka, na drugi pa vodi romarska pot.

Jaz sedim na travi med regratom in zapisujem tisto, česar se ne da zapisati.

Tosantos - Agés

Kratek sprehod od vasi San Juan de Ortega do vasi Agés, dolg komaj štiri kilometre, je eden najlepših sprehodov na Caminu.

Prispemo ravno ob sončnem zahodu, da nam sonce, ko se spuščamo s hriba proti vasi, tolče naravnost v oči in nam greje obraze. Za trenutek oči zaprem, da bi bolje začutila to toplino, ko pa jih odprem, se zalotim, da se smejim od samega zadovoljstva in nedotaknjenega ugodja trenutka.

Ob poti stoji nekaj velikih osamljenih stebel s tistimi popolnimi krošnjami, kakršne so nas učili risati v osnovni šoli. Povsod so razpete pajkove niti, na katere padajo sončni žarki, da se bleščijo kot velike srebrne mreže.

Pred menoj se pojavita dva skoraj enaka hrasta, objeta s krošnjami, katerih debli sta zraščeni v nekakšna vrata, v prehod med dvema dimenzijama.

Pomislim, kolikšna je verjetnost, da obstaja neka legenda o teh hrastih, za katero bom izvedela šele po tem, ko ne bom šla skozi ta prehod samo zato, ker je tik za menoj Luka, in ne bi rada zavila toliko s poti, ker se bojim, da se bo smejal mojim izmišljotinam.

Dohiti me, me zgrabi za roko in povleče, da bi šla pod drevesi skupaj.

Robide

Začetek oktobra je in prispeli smo ravno na vrhuncu sezone robid. Bogato grmovje, višje od enega metra, raste ob skoraj vsaki cesti, na katero zavijemo.

Na severozahodu Španije so robide večje in bolj sočne. Tam, na hladnem zraku sredi gorovja, tekočino zadržijo v sebi in so polne vode. Dlje, v bolj sušnih predelih Navarre, kjer ni toliko gozdov, vzdolž potk, kjer ni dreves, je robidja več, a so sadeži bolj suhi, tudi po videzu povsem drugačni.

S spreminjanjem pokrajine se spreminjajo tudi robide. Ko vstopamo vedno globlje v Navarro, robide dobivajo drugačen okus. Ker sem se jih v prvih dneh potovanja tako najedla, mi zdaj niti ni več do njih, čeprav so še vedno na vsakem koraku. Zaradi tega nabiram druge plodove, ki nam jih na poti podarja Mati narava, s katero sem v tem trenutku eno in sem njen neodtujljivi sestavni del.

Sredi prostrane livade, po kateri vodi naša pot, raste velik oreh. Utrgam nekaj plodov in jih razbijem, vendar mi prsti čisto pozelenijo, saj orehi še niso zreli. Spomnim se, kako je imela tudi moja babica po nabiranju orehov tako zelene prste in barve po več dni ni mogla sprati z njih. Tako kot nje takrat to sploh ni motilo, tudi mene danes ne moti.

Usedem se pod oreh, sproščena sredi Navarre. Duham prisotnost Matere zemlje in tukaj, na poti v Puento La Reina, vsrkavam opoldansko sonce.

Zaključki novopečene romarke

Dva najlepša kratka sprehoda na Caminu: prvi od vasi San Juan de Ortega, tri kilometre in pol ob sončnem zahodu do preddverja hobitske vasi Agés, in druga od mesta Hontanas do Castrojeriza, deset kilometrov v vetrovnem popoldnevu po poti, obdani z drevoredom jablan.

Za tiste malo bolj zahtevne: jutranji vzpon na visoko planoto La Meseta, nekaj kilometrov oddaljeno od Castrojeriza.

Morala bi: vsako jutro iti na sprehod. V naravo, če je to mogoče. Morala bi spremeniti določene življenjske navade.

Morala bi: zgodaj vstajati, se zdravo prehranjevati, redno hoditi v naravo. Telovaditi. Veliko spati. Zajtrkovati. Jesti počasi. Jesti z rokami. Piti vino. Dolgo kuhati. Biti na svežem zraku. Plavati. Pisati dnevnik. Ljubiti se. Govoriti tuje jezike. Se pogovarjati. Se smejati. Poklicati starše. Poklicati babice in dedke. Obiskovati prijatelje. Planinariti. Piti čaj. Moliti. Hoditi. Se zanimati za druge ljudi. Se zanimati za druge stvari. Se ukvarjati z marsičem. Početi marsikaj.

Želim: igrati na cajón, se naučiti francoščine, obiskati Ruando, dresirati delfine (op. a. pozneje sem izvedela nekaj šokantnih dejstev o dresuri delfinov, zato bi to pravzaprav raje preskočila). Pisati. Potovati. Živeti iz nahrbtnika.

Cabo Finisterra

„Katedrala je lepa, ampak morje," pravi Fabrizio, čudežen Italijan, ki že mesec dni hodi po isti poti kot mi in na Costa da Morte prispe v istem dnevu: „Morje je konec."

Finisterra je konec Camina. In to prav takšna Finisterra, kakršna nas je pričakala na torkov večer: mračna, močna in mistična, sredi naliva.

Na ničtem kilometru ni več kaj napisati. Kilometer zero je istočasno konec in začetek, zadnja točka te in izhodiščna neke druge poti, ki se začenja na njenem koncu. Življenje, obogateno s to izkušnjo, modrejše za vse, česar smo se na Caminu naučili neobremenjeni s stvarmi, ki so izginile v oceanu skupaj s kamnom, ki smo ga skoraj 900 kilometrov nosili okrog vratu.

Vse je bilo tako, kot bi moralo biti, in vse, kar se je zgodilo, se je moralo zgoditi: vsak zavoj s poti, vsaka napačna ocena 'na oko', vsak prepir, pa tudi vse lepe stvari. Vse kar se je zgodilo, se je moralo zgoditi, da smo lahko tu, kjer smo zdaj. Za vedno izgubljeni na Caminu.

Ne čudim se več ne Diegu ne Lorenzu ne Herculesu, nikomur izmed tistih, ki smo jih spoznali na poti in se po več let niso mogli ločiti od Camina, na njem so obtičali in so še vedno tam, ujeti v prostoru in času Camina, v trenutku, za vedno zaustavljenem na cesti, ki se razteza, kolikor se razteza in za katero se zdi, da nima konca.

Z Luko sva nazadnje le prišla skupaj do Finisterre. Naprej pa ... kdo ve. Se sploh lahko gre dlje kot do konca sveta?

Vedno sem mislila, da bom jaz tista, ki bo potovala naprej, a če sem se na tej poti česa naučila, je to zagotovo prevzemanje odgovornosti: za svoje odločitve, svoja ravnanja, svoje obveznosti.

Odrasla sem in znam razlikovati med tistim, kar si želim, in tistim, kar moram storiti. Luka nadaljuje pot in odhaja na Portugalsko, jaz pa se vračam domov.

Ko stojiva na samem koncu sveta, na kilometru, ki sploh ne obstaja, in se poslavljava, mu tiho zašepetam v uho: „Ljubim te. Nenehno."

Maja Klarić, fotografije: Dijana Klarić

Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj