Samael Aun Weor: Alkimistični simbolizem božiča - rojstva Jezusa Kristusa

V tem obdobju se tukaj na severu prične mraz, zima doseže svoj vrh, ker se je Sonce oddaljilo proti južnemu polu in 24. decembra doseže Sonce v potovanju proti jugu višek. Če se od 25. decembra Sonce ne bi ponovno začelo gibati proti severu, bi tukaj zmrznili, naš del Zemlje bi se spremenil v gmoto ledu in vsako bitje, vse kar ima življenje v sebi, bi izginilo. Zato je vendar vredno in zaželeno razmišljati o božiču.

Kristus-Sonce mora napredovati, da nas oživi, in ob spomladanskem enakonočju doseže vrh, svojo najbolj severno lego. Takrat zori grozdje in žito; prav spomladi mora iti Gospod v svoje življenju skozi trpljenje in smrt, da bi nato ponovno vstal od mrtvih. Velika noč je spomladi.

Fizično Sonce ni nič drugega kot simbol duhovnega Sonce, Kristusa-Sonca. Ko so v davnih časih občudovali Sonce, ga častili kot božanstvo, se to ni nanašalo na fizično Sonce; ne! Častili so duhovno Sonce, polnočno Sonce, Kristusa-Sonce. Nedvomno nas lahko Kristus-Sonce vodi v višje svetove kozmične zavesti. Vsakega mistika, ki se nauči s svojo voljo delovati zunaj fizičnega telesa, vodi polnočno Sonce, kozmični Kristus.

Kristus kot so ga predstavili Grki - kot Apolona.

Nujno je treba spoznati simbolično gibanje polnočnega Sonca, ker vedno vodi iniciranega; orientira nas; nakaže nam, kaj moramo narediti in česa ne. O tem govorim v najglobljem ezoteričnem smislu.

Ob upoštevanju, da mora vsak posvečenec izstopiti iz fizičnega telesa po svoji volji (ker so tisti, ki se ne znajo astralno projicirati, šele začetniki, delajo šele prve korake v tem študiju), ko je nekdo na duhovni Poti, se mora znati voditi po polnočnem Soncu, po Kristusu-Soncu, znati prepoznati znamenja v gibanju. Če ga vidimo, kako se potopi ob zatonu, mora v nas nekaj umreti; in če ga vidimo vzhajati na vzhodu, to pomeni, da se mora v nas nekaj roditi. Ko uspešno opravimo vse ezoterične preizkuse, takrat sije v svoji polnosti na obzorju. Gospod nas usmerja v višje svetove in spoznati je treba njegova znamenja.

Dubui in mnogi drugi so proučevali čudoviti božični dogodek; Dubui je spoznal, da so vsa stara verstva praznovala božič. Tako kot fizično Sonce napreduje proti severu, da podari življenje vsemu stvarstvu, nam tudi polnočno Sonce, duhovno Sonce, Kristus-Sonce, daje življenje, če se naučimo izpolnjevati njegove zapovedi. Očitno je, da svete listine govorijo o tem solarnem dogodku, le med vrsticami moramo znati brati. Vsako leto se v makrokozmosu odvije celotna kozmična drama Sonca.

Upoštevati moramo, da mora biti Kristus-Sonce vsako leto križan v svetu, preživeti vso dramo svojega življenja, trpljenje in smrt, da bi dospel do ponovnega vstajenja v vsem, kar je, kar je bilo in bo, se pravi, v vsem ustvarjenem. Tako torej vsi mi sprejemamo življenje od Kristusa-Sonca. Res je tudi, da vsako leto, ko se Sonce oddaljuje proti južnemu avstralskemu področju, nas tukaj na severu pušča hladne, ker nosi življenje drugim delom Zemlje. Dolge zimske noči so trde; v času božiča so dnevi kratki in noči dolge.

Premislimo o vsem tem, preučimo to kozmično dramo. Nujno je, da se tudi v nas rodi Kristus-Sonce; mora se roditi v nas. V svetih listinah se jasno govori o Bethlehemu in hlevu, kjer je rojen. Ta hlev v Bethlehemu je v vsakem od nas, tukaj in zdaj. Natančno, v tem notranjem hlevu domujejo živali želja, poželenj, vsi ti strastni Jazi, ki jih nosimo v svoji psihi; to je očitno.

Betlehem je ezoterično ime; v časih, ko je veliki kabir Jezus prišel v svet, vasica Bethlehem ni obstajala, tako da je to v celoti simbolično. Bethlehem je v kaldejskem jeziku Belem, in koren Bel pomeni ognjeni stolp; Belem (Betlehem) kaldejski izraz, ki natančno ustreza izrazu stolp BELa, stolp OGNJA. Betlehem je torej v celoti simboličen. Ko posvečenec dela s svetim ognjem, ko inicirani iz svoje intimne narave popolnoma odstrani svoje psihične tvorbe oz. hibe, ko resnično izvaja Veliko delo, mora nedvomno iti skozi Venerino iniciacijo. Spust Kristusa v srce je izredno mogočen duhovni kozmični in človeški dogodek, ki dejansko ustreza Venerini iniciaciji.

Žal ni bilo razumljeno, kaj je Kristus. Mnogi domnevajo, da je bil Kristus izključno Jezus iz Nazareta, vendar se motijo; Jezus iz Nazareta kot človek, ali bolje rečeno Jeshua Ben Pandira kot človek, je prejel Venerino iniciacijo, utelesil je Kristusa, vendar ni bil edini; Hermes Trismegistus, trikratni veliki bog Ibis iz Thotha, ga je tudi inkraniral; Janez Krstnik, ki so ga mnogi imeli za Kristusa, za Maziljenega, je nedvomno prejel Venerino iniciacijo, utelesil univerzalni Kristusov princip. Gnostiki, ki sledijo Janezu Krstniku (nazareni, baptisti, sabiani in kristjani svetega Janeza) v sveti deželi zatrjujejo, da je bil resnični mesija Janez, in da je bil Jezus samo posvečenec, ki je želel Janezu slediti. V tistih časih so bili nenehni prepiri in spori med sledilci Janeza Krstnika, eseni in drugimi.

Kako naj mi razumemo, kaj je Kristus? Kristusa ne smemo razumeti kot osebo, kot posameznika, kajti Kristus je onstran osebnosti, Jaza in individualnosti; Kristus je v avtentični ezoteriki Solarni Logos, ki ga predstavlja Sonce.

Zdaj bomo razumeli, zakaj so Inki častili Sonce, zakaj so Nahue kultno darovali Soncu, prav tako Maji, Egipčani, itd. Ne gre za čaščenje fizičnega Sonca, ampak za to, kar se skriva za tem simbolizmom. Očitno so častili Solarni Logos, Drugi Logos. Ta Solarni Logos je popolna mnogovrstna enotnost, celota (raznovrstnost je enotnost). V svetu kozmičnega Kristusa ločena individualnost ne obstaja.

V teh trenutkih se spominjam določenega ezoteričnega poskusa, narejenega pred mnogimi leti. Takrat sem potopljen v globoko meditacijo dosegel samadi oz. ekstazo, kot se imenuje v zahodni ezoteriki. V tistem obdobju sem si želel zvedeti nekaj o krstu Jezusa Kristusa, ki ga je kot veste, krstil Janez Krstnik. Stanje odmišljanja, abstrakcije, je bilo globoko, dosegel sem popolno darano, se pravi, koncentracijo (dajana je meditacija). Končno sem dosegel samadi (upal bi si reči, da je bil to maha-samadi), ker sem popolnoma zapustil fizično, astralno, mentalno, budično in atmično telo. Uspel sem torej prenesti svojo celovito zavest nazaj do Logosa.

V tem stanju Logosa, sem kot zmaj modrosti izvršil ustrezno raziskavo. Videl sem se v sveti deželi, znotraj nekega templja; toda neverjetno, videl sem se spremenjenega v Janeza Krstnika, v svetem oblačilu; videl sem Jezusa, oblečenega v belo tuniko. Obrnil sem se k njemu rekoč: Sleci se! Potem sem vzel iz posode malo olivnega olja; povedel sem ga v notranjost svetišča, ga namazilil z oljem, poškropil z vodo, recitiral mantre in opravil obred. Kasneje je Mojster Jezus sedel na stran v svoj stol. Vse sem ponovno zložil in dal na svoje mesto in končal ceremonijo. Videl sem se preobraženega v Janeza.

Seveda ko je ekstaza (samadi) minila, sem se vprašal: Je bilo res mogoče, da naj bi bil Janez Krstnik? Zmeden sem si rekel, da bom naredil še eno koncentracijo; toda ne bom se osredotočil na Janeza, ampak na Jezusa iz Nazareta. Delo je bilo dolgo in utrujajoče, koncentracija je postajala vse globlja; kmalu sem prešel skozi darano (koncentracijo) v dajano (meditacijo); zatem sem vstopil v samadi oz. ekstazo. Z najvišjim naporom sem uspel odvreči fizično, astralno, mentalno, kavzalno, budično in atmično telo, dokler nisem pripeljal nazaj svoje zavesti in jo potopil v svet Solarnega Logosa. V takšnem stanju, v želji da izvem o Kristusu Jezusu, sem se videl preobraženega v Kristusa Jezusa, kako v sveti deželi delam čudeže, znamenja, zdravim bolne, vračam vid slepim, itd.

Končno sem se videl oblečenega v sveto oblačilo, kako pridem v tistem templju pred Janeza. Janez se obrne k meni in mi reče: Jezus, sleci oblačilo, ker te bom krstil! Vlogi sta se zamenjali; nisem se videl spremenjenega v Janeza, ampak v Jezusa, in Janez me je krstil. Ko je samadi minil, in sem se znova vrnil v fizično telo, sem z vso jasnostjo spoznal, da smo v svetu kozmičnega Kristusa vsi eno.

Če bi hotel meditirati na kogar koli izmed vas, bi se onstran v svetu Logosa videl spremenjenega v kogar koli od vas, živel bi vaše življenje, ker v tistem svetu ni individualnosti, ni osebnosti, ni Jaza; tam smo vsi Kristus, tam smo mi vsi Janez, vsi smo Buda, tam smo vsi eno; v svetu Logosa ločena individualnost ne obstaja.

Logos je popolna mnogotera enotnost. Je energija, ki vrvi in utripa v vsem ustvarjenem, ki je prikrita na dnu vsakega atoma, mezona, protona, elektrona, in se živo izraža skozi vsakega človeka, ki je primerno pripravljen. To sem razložil, da bolje pojasnim dogodek v Betlehemu.

Ko je človek primerno pripravljen, gre skozi Venerino iniciacijo, in v tej iniciaciji uspe v sebi, v svoji lastni naravi, utelesiti kozmičnega Kristusa. Zaman bi se Kristus rodil v Betlehemu, če se ne rodi tudi v naših srcih; zaman bi umrl in ponovno vstal v sveti deželi, če se to ne zgodi tudi v nas. To je narava Salvador Salvandus.

Intimni Kristus nas mora odrešiti, toda odrešiti od znotraj. Tisti, ki čakajo na prihod Jezusa v oddaljeni prihodnosti, se motijo; Kristus mora priti zdaj, iz notranjosti; drugi prihod Gospoda je od znotraj, iz naše najgloblje zavesti. Zato je zapisano, kar je rekel: Če slišiš, da nekdo pravi, da je nekje na javnem mestu Kristus, ne verjemi; in če ti rečejo: glej, tam je, pridiga v templju, ne verjemi. Kajti Gospod tokrat ne bo prišel od zunaj, ampak od znotraj; prišel bo z dna našega srca, če se le ustrezno pripravimo.

Evangelij nam pojasni: Kajti iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo. Torej obstaja dokument o tem. Če natančno proučujemo Pavla iz Tarsa, bomo videli, da redko naslavlja zgodovinskega Kristusa; vsakokrat ko Pavel govori o Jezusu Kristusu, se obrača k notranjemu Jezusu Kristusu, intimnemu Jezusu Kristusu, ki se mora dvigniti z dna našega duha, naše duše. Vse dokler človeško bitje ne utelesi Kristusa, ne moremo reči, da ima večno življenje.

Edino Kristus nam lahko da življenje, in to v izobilju. Zato moramo biti manj dogmatski. Misliti moramo na intimnega Kristusa. Celotni simbolizem, povezan z rojstvom Jezusa, je alkimijski in kabalističen. Piše, da so ga prišli častiti trije kralji, ki jih je vodila zvezda. Tega opisa ni mogoče jasno razumeti, če ne poznamo alkimije.

Katera zvezda je to in kdo so ti Sveti trije kralji? Povem vam, da zvezda ni nobena druga kot tista iz Solomonovega pečata, šestkraka zvezda, simbol Solarnega Logosa. Očitno zgornji trikotnik predstavlja žveplo, to pomeni ogenj. In kaj v alkimiji predstavlja spodnji trikotnik? Predstavlja merkur, vodo. Toda na kakšno vrsto vode se sklicujejo alkimisti? To je voda, pravijo, ki obvladuje radikalno kovinsko število; z drugima izrazoma: exioheja, sveta sperma. Nedvomno se izdela ta izjemna voda, ta čista voda, ta merkur skrivne filozofije, s pomočjo transmutacije spolnih izločil.

Vendar je vredno meditirati na Solomonov pečat. Tam imate zgorni trikotnik, živo predstavitev žvepla; in v spodnjem živo predstavitev merkurja. S tem želim reči, da sveti ogenj, ogenj Svetega Duha, mora v nas oploditi kaotično materijo, da se pojavi življenje; oplojen mora biti merkur skrivne filozofije. Nedvomno bo težko razumeti pojav zvezde nad Betlehemom, če se ne sklicujemo na Solomonov pečat in na alkimijo. Ponavljam: merkur je kovinska duša svete sperme. Žveplo je sveti ogenj Kundalini v človeškem bitju. Ko to razumemo, lahko razjasnimo še več: žveplo mora oploditi merkur (kovinsko dušo svete sperme); z oplojenim merkurjem lahko izdelamo eksistenčna višja telesa Bitja. Če tega ne razumemo, tudi ne bomo razumeli Solomonovega pečata, niti zvezde, ki se prikaže Svetim trem kraljem.

Za boljšo razlago naštejmo tri merkurje: Prvi: Alkimisti mu rečejo surovo živo srebro ali sveta sperma. Drugi: Natančno rečeno je kovinska duša prvega. S pomočjo transmutacije se sveta sperma spremeni v energijo; ta spolna energija se imenuje kovinska duša sperme. Tretji: Je najbolj pomemben; je natančno rečeno z žveplom oplojeni merkur.

To je malo zapleteno in težko razumljivo, toda če ste pozorni, boste dobili vsaj idejo. Če želite, da vam pojasnim, kaj je božič, moram to pojasniti tako, kot je, ali pa je bolje, da ničesar ne pojasnjujem. Prvo kar imamo, je živo srebro v grobem stanju, sveto spermo. Drugo, spolna energija, rezultat transmutacije sperme. Tretje, merkur, ki ga je oplodilo žveplo. Z drugimi izrazi: že oplojena spolna energija s svetim ognjem, mešanica energije in ognja, ki se dviguje vzdolž hrbtenjače, da bi nas pripeljala do intimne samouresničitve Bitja. Tretji merkur je archeus Grkov, tako da je v archeusu sol, žveplo in merkur, to je očitno. Onstran, tam zgoraj, v makrokozmosu, je archeus, od koder prihajajo kozmične enote; tu spodaj moramo izdelati archeus. Kako? S pomočjo transmutacije. In iz tega archeusa, ki bo mešanica soli, žvepla in merkurja, bodo rojena višja eksistencialna telesa Bitja.

Če ima nekdo astralno, mentalno in vzročno telo, se spremeni v pravega človeka, to je očitno, in prav tako sprejme duševne in duhovne principe. Očitno je, da razen surovega živega srebra, ki mora transmutirati, duševno-duhovnih principov nimamo; se pravi, spolni izločki morajo biti spremenjeni, pretvorjeni morajo biti v energijo. Ta energija se dvigne po spermatičnih nitkah v možgane. Kasneje ta energija združi svoja pola pozitivnega in negativnega (v trtici), blizu triveni (stekališča treh rek, treh nadijev, malo nad čelno-ajna čakro), in nato se pojavi ogenj. Ogenj oplodi energijo; ogenj pomešan z energijo se dvigne vzdolž hrbtenjače v možgane. Preostanek merkurja, ki ga je oplodilo žveplo, kristalizira v eksistencialna telesa Bitja.

Najprej se bo oblikovalo astralno telo; kot drugo se oblikuje mentalno telo; tretje se oblikuje vzročno telo. Ko ima nekdo astralno, mentalno in vzročno telo, prejme duševne in duhovne principe, se pravi, se spremeni v Človeka, v resničnega Človeka. Vse to je torej nujno potrebno. Toda ustvarjanje višjih eksistencialnih teles Bitja je eno, pripeljati jih do popolnosti pa nekaj drugega. Nedvomno, sol, žveplo in merkur naredijo vse; kjerkoli je snov, tam je sol; vsa materija se prevede na sol, in vsa sol se lahko spremeni v zlato. Spremeniti takšna telesa v zlato, v vozila iz čistega zlata, kot je bilo naznačeno, je Veliko delo.Takšnega izdelka ne bi bilo mogoče uresničiti brez dodatne pomoči. To čudovito pomoč predstavlja rojstvo v srcu. V srcu človeka se mora roditi Kristus, da bi se uresničilo to ogromno delo, ki spremeni eksistencialna telesa Bitja v vozila iz čistega zlata.

Postavimo se zdaj v enega od teh vozil: v astralno telo na primer. Raziščimo osebo, ki ima astralno telo. Nekdo ve, da ima astralno telo, ko ga lahko uporabi, ko se lahko z njim premika, zavestno in pozitivno; ko lahko z njim potuje od enega planeta do drugega. Če gledamo neko osebo, ki ima astralno telo, toda ki deluje, da bi ga spremenila v vozilo iz čistega zlata, se pravi, ki ga hoče izpopolniti, kako to naredi?

Če odstrani suhi merkur, se pravi arzenično žveplo, okrutne atome pohote. Očitno bo potrebovala pomoč. Če uspe odstraniti suhi merkur in arzenično žveplo oz. strupeno žveplo, se bo njegovo astralno telo spremenilo v vozilo iz čistega zlata. In ni težko; na srečo poseže notranji Kristus in pomaga odstraniti ves suhi merkur in strupeno ali arzenično žveplo. Na koncu, kot rezultat teh delovanj, se vozilo spremeni v zlato telo.

Sol, ki spremeni astralno telo v vozilo iz dragocenega zlata, bo moralo iti neizogibno skozi različna obdobja. Prvo simbolizira črna barva, črni krokar, ki ji vlada Saturn. Zakaj? Ker se mora inicirani povsem vneti (neskončno) za to delo; odstraniti, uničiti, razkrojiti mora vse nečloveške elemente, ki jih nosi v svojem astralnem telesu, to je očitno, dokler ne doseže bele barve, ki je temeljna. Jasno je, da je ta bela barva predstavljena z belo golobico. Egipčanski inicirani so oblekli bela lanena oblačila, da bi predstavili neomadeževanost, čistost, nedolžnost. Tretji simbol je rumeni orel, ko inicirani pridobi pravico uporabljati rumeno tuniko. V četrti fazi dela bo inicirani prejel škrlat, ko se je njegovo astralno telo spremenilo v vozilo iz čistega zlata najvišje kvalitete. Vodja tega alkimističnega dela je prav notranji Kristus. Modreci pravijo, da so sol, žveplo in merkur pasivni instrumenti Velikega dela. Najbolj pomemben element, pravijo, je notranji magnezij. Ta magnezij, ki ga je omenjal Paracelzij, ni nič drugega kot intimni Kristus. Resnično, Kristus mora opraviti Veliko delo.

Kot primer sem navedel astralno telo, toda identično delo je treba opraviti z vsakim od višjih eksistencialnih teles Bitja. Brez notranjega magnezija alkimije, bi bilo tako delo povsem nemogoče. Zato mora nedvomno vsak, ki začne Veliko delo, priklicati intimnega Kristusa. Rodi se v hlevu našega lastnega telesa; v njem imamo živali poželenja, nižjih strasti. Kristus mora rasti, se razvijati, skozi dvigovanje stopenj, dokler se ne spremeni v človeka med ljudmi, dokler ne prevzame odgovornost za vse naše mentalne, spolne, čustvene procese, itd.

Da bi bil Kristus popolno Bitje, človek, ki ni grešnik, mora kljub temu živeti kot grešnik med grešniki, neznanec med neznanci; to je kruta realnost. Vendar raste, se razvija, s hitrimi koraki znotraj sebe odstranjuje neželjene elemente, ki jih vsi nosimo v sebi. Ta združitev z nami je tolikšna, da na svoja ramena prevzame vso odgovornost, spremeni se v grešnika, kakršni smo mi; ni bil grešnik, v mesu in kosteh je občutil skušnjave, živel kot vsak drug, in postopno se je, toliko kot je odstranjeval neželjene elemente naše psihe, razvijal in razširjal v notranjosti samega sebe. Natančno to je čudovitost Kristusa; če ne bi bilo tako, bi nam bilo Veliko delo nemogoče izvršiti.

Prav Kristus mora odstraniti ves ta suhi merkur, vse to strupeno žveplo, da se višja eksistenčna telesa Bitja lahko spremenijo v vozila iz čistega zlata, iz zlata najvišje kvalitete. Sveti trije kralji, ki pridejo častiti otroka, predstavljajo barve Velikega dela. Prva barva je črna, ki jo simbolizira črni sveti kralj, ko izpopolnjujemo telo, in ki je (ponavljam) tudi simbolizirana s črnim krokarjem smrti, ki ustreza črnemu delu Saturna. Takrat gremo skozi eno smrt: smrt vseh naših želja, poželenj, strasti, itd. v astralnem svetu.

Nato pride bela barva, se pravi, v trenutku, ko smo razkrojili vse Jaze astralnega sveta, imamo pravico nositi belo laneno tuniko. Očitno je, da je ta stopnja simbolizirana z belo golobico. To je drugi izmed kraljev, beli kralj. Če je inicirani zelo napredoval k popolnosti astralnega telesa, je vreden rumene barve, dobi pravico nositi rumeno tuniko. Takrat se pojavi rumeni orel; na to nas spominja tretji kralj, ki je rumene rase. Končno, krona dela je škrlat, ko je telo, naj bo to astralno, mentalno ali vzročno, iz čistega zlata, in se prejme kraljevski škrlat, ker inicirani zmaga. To je škrlat, ki ga Sveti trije kralji nosijo na ramenih.

Sveti trije kralji niso tri osebe, tako kot mnogi mislijo Ne! So tri temeljne barve velikega dela in sam Jezus Kristus živi v vsakem izmed nas. Jezus je v hebrejskem jeziku Jeshua, kar pomeni odrešitelj, in kot odrešenik, se mora naš posamezni Jeshua roditi v hlevu, ki ga nosimo v sebi, tako da lahko izvrši Veliko delo. On je notranji magnezij alkimističnega laboratorija. Veliki Učitelj mora izplavati z dna naše duše, našega duha.

Najtežje za intimnega Kristusa, ko se je rodil v srcu človeka, je v kozmični drami prav njegova križeva pot, via crucis. V evangeliju se pojavijo množice in zahtevajo križanje Gospoda; te množice niso od včeraj, ali iz daljne preteklosti, kot ljudje domnevajo, da se nanašajo na nekaj, kar se je zgodilo v tistih oddaljenih letih. Ne! Te množice so v nas, so naši razvpiti Jazi. V vsaki osebi živi tisoče oseb: Jaz sovraštva, Jaz ljubosumja, Jaz zavisti, jaz sem pohlepen, jaz sem požrešen. Se pravi, vse napake, psihološke hibe, ki jih nosimo v sebi, in ki so naši razvpiti Jazi, so tisti, ki vpijejo: Križajte ga! Crucifixia!

Glede treh izdajalcev že vemo iz krščanskega evangelija, da so Judež, Kajfež in Pilat. Kdo je Judež? Demon poželenja. Kdo je Pilat? Demon razuma. In Kajfež? Demon zle volje. To moramo še malo pojasniti. Judež, demon poželenja, je zamenjal intimnega Kristusa za 30 srebrnikov: 3 + 0 = 3; to je kabalistični namig, da Judež intimnega Kristusa zamenja za materialne stvari, za denar, pijačo, razkošje, živalske užitke, itd. Pilat je demon razuma; vedno si umije roke, nikoli ni ničesar kriv, za vse najde izgovor, upravičenost. Resnično, vsaka psihološka hiba, ki jo imamo v sebi, vedno upravičuje, zagovarja svoja ravnanja, nikoli se ne čutimo za nič krive.

Mnogi so mi rekli: Gospod, mislim, da sem dobra oseba; ne ubijam, ne kradem, sem dobrodelen in usmiljen, nisem nevoščljiv niti zavisten. Z drugimi besedami, po njihovem ena sama čednost, skupek vrlin. Poglejmo stvari, kakršne so v njihovi kruti realnosti. Pilat si vedno umije roke, nikoli se ne čuti krivega. Glede Kajfeža iskreno mislim, da je najbolj perverzen. Razmislite o Kajfežu. Intimni Kristus velikokrat imenuje duhovnika, mojstra, učitelja, iniciranega, da bi vodil njegove ovce, da bi jih pasel; izroči mu vodstvo, oblast in ga postavi na čelo združenja, družbe, kongregacije. Tak duhovnik, učitelj, inicirani, itd. namesto da bi modro vodil svoje ljudstvo, proda zakramente, onečasti oltar, nečistuje z vernicami, itd. Na koncu izda notranjega Kristusa. To dela Kajfež. Je to boleče? Jasno!; to je grozno, to je izdaja, najbolj umazana od vseh! Nobenega dvoma ni, da obstaja veliko ver, ki so se prostituirale, onečastile. To je očitno; veliko je duhovnikov, ki so izdali intimnega Kristusa. Nobene sekte posebej ne izpostavljam. Možno je, da obstajajo ezoterične skupine, ki jih vodijo pravi inicirani in ti inicirani, pogosto izdajalski, verolomni, zahrbtni, lažnivi, so izdali intimnega Kristusa. Vse to je boleče, neskončno boleče. Kajfež je zato najbolj umazan.

Ti trije izdajalci pahnejo intimnega Kristusa v muke. Za trenutek pomislite na intimnega Kristusa, na dnu vsakega od vas, lastnika vseh mentalnih, čustvenih procesov, itd., kako se bori, da odreši vsakega od vas, kako strašno trpi; vaši lastni Jazi protestirajo proti njemu, mu nasprotujejo, ga kronajo s trnjem, bičajo. To je kruta realnost. To je kozmična drama, ki jo notranje preživljamo. Končno se bo ta intimni Kristus povzpel na Kalvarijo, to je očitno, in se spustil v grob; s svojo smrtjo ubije smrt: to je zadnje, kar izvrši. Kasneje vstane od mrtvih, znova oživi v iniciranem, in inicirani oživi v njem; takrat je Veliko delo dovršeno (consumatum est).

Tako so se skozi stoletja pojavljali ponovno vstali Učitelji. Spomnimo se Hermesa Trismegistusa, pomislimo na Morija (velikega Učitelja jinasovih moči); spomnimo se grofa Cagliostra, ki je še vedno živ; Saint Germaina, ki bo 1999 ponovno obiskal Evropo. Saint Germain je deloval v 17., 18., 19. st. in še vedno fizično obstaja, je ponovno oživljeni Mojster. Zakaj ti Učitelji ponovno vstanejo, oživijo? Po zaslugi intimnega Kristusa so uspeli doseči vstajenje. Brez intimnega Kristusa bi bilo vstajenje nemogoče. Tisti, ki domnevajo, da ima oseba pravico, da vstane od mrtvih, ker je fizično umrla, so resnično usmiljenja vredni, ker ne le da ne vedo (če govorimo v jeziku Sokrata) ampak slabše, ne vedo, da ne vedo. Vstajenje je nekaj, na čem je treba delati, in to tukaj in zdaj. Ja, nujno je vstati v mesu in krvi, prav zdaj, vsak posameznik osebno. Tako je treba celotno Kristusovo skrivnost tudi razumeti.

Celotna kozmična drama je po sebi izjemna, čudovita in se začne resnično z rojstvom Kristusa v srcu. Kar se nadaljuje v tej kozmični drami, je beg v Egipt, ker je Herod ukazal usmrtiti vse otroke, torej mora pobegniti. Vse to je simbolično, popolnoma simbolično. V ponarejenem evangeliju je napisano, da so morali Jezus, Jožef in Marija zbežati v Egipt, da so takrat nekaj dni živeli pod figovim drevesom in da je bil izpod tega figovca izvir najčistejše vode. To je treba razumeti. Figovo drevo vedno predstavlja spolnost. Kako sta se hranila s sadeži tega figovca? To so sadeži drevesa spoznanja dobrega in zla. Čista iztekajoča voda izpod figovega drevesa ni nič drugega kot merkur skrivne filozofije.

Veliko je bilo napisanega o obglavljanju nedolžnih. Na vrata pokopališča v Parizu je Nicolas Flammel vgraviral prizore obglavljanja nedolžnih. Zakaj to kruto obglavljanje nedolžnih? Tudi to je zelo alkimistično. Vsak inicirani mora iti skozi obglavljenje. Toda kaj mora intimni Kristus obglaviti v nas? Preprosto mora v nas obglaviti ego, Jaz, mene samega. In pri tem iztekajoča kri je sveti ogenj, s katerim se mora inicirani prečistiti, očistiti, pobeliti. Vse to je neznansko ezoterično, ničesar ne smemo vzeti kot mrtvo besedo.

Kasneje pridejo čudežna znamenja velikega Učitelja, ki je hodil po vodi (Intimni Kristus mora vedno hoditi po vodi življenja); odpreti vid tistim, ki tudi če poslušajo pridigano besedo, ne vidijo; odpreti uho tistim, ki nočejo slišati, da bi lahko slišali besedo. Ko je Gospod dozorel v iniciranega, je moral vzeti besedo in jo razložiti drugim, da bi jim pojasnil, kaj je Pot; očistiti gobavce (ves svet je gobav, ves svet: nikogar ni, ki ne bi bil gobav; ta gobavost je mnogovrstni Jaz, ego; to je epidemija, ki jo celotni svet nosi v sebi, gobavost, ki se je moramo očistiti). Tiste, ki so ohromeli, ki še ne hodijo po stezi samouresničitve, mora ozdraviti Sin Človeka, da lahko začnejo hodijo v smeri proti gori Bitja. To Kristusovo dramo je treba razumeti kar najgloblje in najbolj intimno, kajti ne nanaša se na oddaljeno preteklost, treba jo je živeti znotraj sebe, tukaj in zdaj. Če začnemo vsaj malo dozorevati, bomo bolje cenili in upoštevali sporočilo, ki ga je veliki kabir Jezus prinesel Zemlji.

V vsakem primeru moramo iti skozi tri očiščenja, na temelju železa in ognja. To označujejo trije žeblji na križu, in že beseda INRI pove vse. Vemo že, da je INRI ezoterično ogenj.(Iēsus Nazarēnus, Rēx Iūdaeōrum/Igne Natura Renovatur Integra/Ogenj oživlja celotno naravo). Preden torej dosežemo ponovno vstajenje, moramo skozi tri očiščenja. Kdor ponovno vstane od mrtvih, se radikalno spremeni in se spremeni v Boga-Človeka, v hierofanta stopnje Hermesa, Quetzalcoatla, itd. Treba je dovršiti Veliko delo.

Pomen kabale

Resnično, štirih evangelijev ni mogoče razumeti brez preučevanja alkimije in kabale. Očitno je, da moramo biti alkimisti in kabalisti. Judje imajo tri svete knjige: prva je telo doktrine, Biblija; druga je duša doktrine, Talmud, kjer je nacionalna judovska duša; tretja je duh doktrine, Zohar, kjer je celotna rabinska kabala kabala judovskih verskih učiteljev.

Biblija, telo doktrine, je kodirana. Če hočemo proučevati Biblijo s kombiniranjem in usklajevanjem verzov, bo to nevedno, izkustveno in nesmiselno. Ključ za razlago Biblije se nahaja edino v tretji knjigi, v Zoharju, ki ga je napisal veliki razsvetljeni rabi Simeon Bar Jokaj. Najprej je treba odpreti Zohar, kajti če hočemo vedeti nekaj o Sinu Človeka, o Kristusu, moramo proučiti Drevo življenja. Kako lahko kaj vemo o Sinu Človeka brez študija Drevesa življenja? Ne, ni mogoče. Ko nekdo študira Drevo življenja, se mora zatopiti v deset sefirotov hebrejske kabale.

Tokrat bom govoril o desetih sefirotih, ne od vrha navzdol, ampak si jih bomo ogledali od dna proti vrhu (ker mi je ob neki priložnosti grof Saint Germain rekel: Zdaj, v teh časih, je naša dolžnost, da delamo od dna proti vrhu .... Resnično! Nimamo druge izbire, ker je človeštvo preveč materializirano).

Prvi sefir je Malkut. Pravilno rečeno je ta Malkut fizični svet (ta, v katerem živimo) tridimenzionalni evklidski svet; to je očitno. Znanstveniki lahko spoznavajo mehaniko pojavov, toda kaj vedo o življenjskem ozadju? Popolnoma ničesar, resnično nič! Vzemimo neko običajno fizično telo. Odkrili bomo, da je sestavljeno iz organov (zato ga imenujemo organizem). Hkrati so organi sestavljeni iz celic, celice iz molekul, molekule iz atomov, in če razbijemo kateri koli atom, osvobodimo energijo.

Znanstveniki se lahko igrajo, bi lahko rekli, z biomehaniko pojavov, ne morejo pa ustvariti življenja (nemogoče!). Če na mizo v laboratoriju položimo kemijske spojine, iz katerih so sestavljene moške in ženske spolne celice (spermiji in jajčeca), in rečemo znanstvenikom, naj zgradijo takšne celice, ne bom zanikal, da jih lahko naredijo oz. zgradijo (možno je, da jih zgradijo s pomočjo močnih mikroskopov), vendar smo popolnoma prepričani, da iz tistih umetnih spolnih celic nikoli ne bodo ustvarili človeškega organizma.

Ustvarili so rakete, ki potujejo na Mesec, supersonična letala, ki so prebila zvočni zid, vendar še niso uspeli ustvariti preprostega umetnega rastlinskega semena z zmožnostjo razmnoževanja ... Alfonso Herrera, veliki mehiški modrec, ki je osnoval teorijo plazmogenije, je zgradil umetno celico, vendar nikoli ni imela življenja, bila je mrtva.

Kmetovalci presajajo semena, na primer kavo z ene zemlje v drugo. Je res? Človeška semena je tudi mogoče presajati iz ene osebe v drugo; lahko bi rekli, da znanstveniki izvajajo umetna osemenjevanja. Vse to je mogoče; vendar se igrajo s tem, kar je naredila narava. Toda poglejmo, ali so znanstveniki sposobni narediti ta semena z zmožnostjo, da se spremenijo v nekaj živega (tega nikoli nismo videli in nikoli ne bomo).

Zaključek: Življenje je nekaj drugega; človeškemu organizmu je za njegovo vzdevanje potreben nexus formativus (kakor je rekel Immanuel Kant, filozof iz Königsberga). Tak nexus formativus je vitalno, življenjsko telo ali linga sharira hindujcev; življenjska osnova vsake žive celice, Jesod hebrejske kabale.

Tako kot ima naše fizično telo (za svoje vzdrževanje, oskrbovanje, ohranjanje, preživljanje) svoje življenjsko telo, ga imajo tudi rastline in katerikoli živ organizem; in v splošnem ga ima celotni planet Zemlja. Tako da ima ves zemeljski svet svojo lastno vitalnost, svoj vitalni temelj, svoj Jesod. V tem Jesodu zemeljskega sveta je življenje našega sveta.

Če se še malo bolj poglobimo, lahko navedemo peto koordinato. Očitno onstran vitalnega sveta obstaja astralni svet. V astralnem svetu živijo neutelešeni, potem ko so zapustili svoja fizična telesa; v astralnem svetu najdemo stebre angelov in demonov ... Če mag hoče, se lahko nauči delovati v astralnem svetu. Poučujemo sisteme, s pomočjo katerih je mogoče po svoji volji vstopiti v astralni svet. Ta astralni svet je natančno kabalistični Hod.

Onstran astralnega sveta najdemo svet kozmičnega uma, slavni Necač Hebrejcev. Zemlja ima svoj um: kozmični ali planetarni um je v vsem, kar je, kar je bilo, in kar bo. Naš lastni um je delček planetarnega uma, to je očitno. Nič čudnega ni, da je planetarni um ali mentalni svet imenovan Necač, gre le za ime, vendar so svet uma z velikim zanimanjem proučevale vse šole obnavljanja in preroditve.

Če nadaljujemo s to analizo Drevesa življenja, vstopimo v svet naravnih vzrokov, vzročni svet. Očitno, vzročni, kavzalni svet je resnično tempelj bratovščine notranje luči (nikoli zgrajen s človeškimi rokami). V vzročnem svetu najdemo različne tokove kozmične povzročitve oz. vzročnosti: Vsak učinek ima svoj vzrok in vsak vzrok svoj učinek; vsak vzrok se spremeni v učinek, in učinek se hkrati spremeni v vzrok novega učinka.

Vzroki in učinki so torej ustrezno povezani. V vzročnem svetu, pravilno rečeno, je ta človeški princip poznan kot človeška duša (poimenovana je bila Tifaret, in to je zelo zanimivo). Človeška duša je moška, duhovna duša je ženska. Toda v svetu Tifareta najdemo človeško dušo, to kar imamo človeškega. Ko pride Kristus, da nam pomaga (intimni Kristus), se mora očitno pojaviti v nas iz Tifareta, v vzročnem svetu, ker so v vzročnem svetu vzroki naših napak, on pa mora prav te vzroke odstraniti.

Da bi se v nas lahko rodil kozmični Kristus, se mora počlovečiti (ker je kozmična, univerzalna, skrivna sila, znotraj vsakega atoma neskončnosti). Toda da bi se Kristus počlovečil, mora prodreti v maternico naše božanske Matere Kundalini ... Kako bi lahko to razumeli? V nas je naš Oče, ki je skriven, in prav tako naša božanska Mati Kundalini. Z razdelitvijo večnega božanskega moškega v večno žensko se pojavi božanska Mati. V svoj trebuh sprejme Logos (ko se spusti s svoje vzvišene sfere) in se rodi iz nje; zato se zanjo reče, da je devica pred porodom, med porodom in po njem. In ona mora roditi tega otroka-Jezusa, tega intimnega Jezusa Kristusa ali posameznega Jeshua, ki mora priti, da nas odreši ... Na dan privre torej v človeški duši. Ko nekdo prejme iniciacijo Tifareta, se Kristus spusti v vzročni svet, da se izrazi v človeški duši. Dejansko pride na dan z onostranstva, da lahko odstrani vzroke napak, ki so tam.

Daleč onstran sveta Tifareta ali sveta naravnih vzrokov je Geburah, za katerega rečemo, da je svet duhovne duše (v strogem budizmu so ga imenovali budični ali intuitivni svet); prav tako se mu reče svet duhovne duše. Kaj je torej budi? V budiju je naša duhovna duša, Walkyrija, kraljica jinasa (Guinevere), tista, ki bo Lancelotu natočila vino med posvetitvenimi kupami sukre in manti ...

Spomnimo se na Danteja, ki govori o dveh dušah: o tisti, ki dela, in drugi, ki o sebi razmišlja v ogledalu (ki sije, in vse odseva) ... To sta torej dve duši: ena je moška in druga ženska.

Geburah imenujejo tudi svet strogosti, zakona, pravice. Daleč onstran tega sefirota najdemo sedmi sefirot: Gedulah (reče se mu tudi Česed). Česed je svet intimnega, svet atmana, neizrekljiv, neopisljiv. Testament davne modrosti pravi: Preden je prišla na Zemljo lažna zarja, so tisti, ki so preživeli orkan in neurje, slavili Intimnega, in njim so se prikazali glasniki zore. Intimni je atman, neizrekljiv: Česed.

Rečemo lahko, da je teh sedem sefirotov manifestacija. Daleč onstran teh sedmih nižjih sefirotov so višji sefiroti ... Binah: Toda kaj je Binah? Binah je Sveti Duh (ja, Sveti Duh v vsakem od nas). Svet Svetega Duha je ogromen, čudovit, izjemen. Onstran sveta Svetega Duha je svet Čokmah, pomeni svet Logosa, Kozmični Kristus; In veliko bolj onstran je svet z imenom Keter, svet Starca Dni, naš Oče, ki je v tajnosti.

Vsak izmed nas ima svojega posebnega, individualnega Očeta. Na nebu je toliko Očetov, kolikor je ljudi na Zemlji (in celo več). Vsakdo ima svojega. Očitno nihče ne bo zmožen videti Očeta, niti govoriti z njim iz oči v oči, ne da bi prej umrl. Se pravi, najprej mora umreti ego (ne telo, ampak ego), da bi imli srečo videti Očeta in resnično govoriti z njim. Sicer to ne bi bilo mogoče. Ali vsaj, če inicirani še ni uspel popolnoma umreti, bi moral biti mrtev nekako 90 %, da bi videl Očeta in z njim iz oči v oči osebno govoril. On je božanstvo božanstev, najbolj skriven med skrivnimi, usmiljenje vseh usmiljenj ...

To je torej Drevo življenja, deset sefirotov hebrejske kabale. Sin Človeka je v sefirotu Tifaret. Če gledamo Tifaret, vidimo, da je peti med sefiroti, da je v sredini med njimi (gledano od spodaj ali z vrha). Ker v njem biva Sin Človekov, se mora Tifaret izraziti skozi človeško dušo. V sebi mora združiti spodnje in zgornje sefirote, da bi se resnično spremenil v Adam Kadmona, kar pomeni v nebeškega Adama, Solarnega Adama. Ko se to zgodi, smo popolni, spremenjeni v strašansko božanske bogove, onstran dobrega in zla. Toda brez Kristusa (ki se spusti, da bi se manifestiral v Tifaretu kot Sin Človeka) ne bi bilo mogoče doseči tako neznanskih višav,. Gospod je torej bistven za Veliko delo; Kristus je notranji Magnes (magnezij) alkimije ... Ko razumemo Drevo življenja, tudi spoznamo, kaj je Sin Človeka, kot je opisan v Bibliji. Ne moremo pa vedeti, kdo je Sin Človeka, če Drevesa življenja ne proučujemo v Zoharju.

V svetih spisih na primer (zdi se mi, da v svetem Luki ..., ne spominjam se natančno, na katerem mestu, toda govori o Sinu Človeka) piše: Kdo je lažnivec, če ne tisti, ki zanika, da je Jeshua Kristus? Antikrist je, kdor zanika Očeta in Sina Človeka. Očitno je tako. Kajti kdor zanika Sina Človeka (ki je tu v Tifaretu) ali človeško dušo (kdor v svojem izražanju zanika Kristusa ali človeško dušo), tisti materialist, ki zanika človeško dušo, ki človeškemu bitju odvzame možnost, da ima človeško dušo, se spremeni v antikrista; takšni kot je Karl Marx, ki s svojo materialistično dialektiko človeškemu bitju odvzamejo večne vrednote, se očitno spremenijo v antikriste; kajti če se Kristus izraža skozi Tifaret, kdorkoli se izjavlja proti Tifaretu, človeški duši ali vzročnemu principu, kdor negira to dušo, je antikrist.

Tako da antikrist lažne znanosti prav zdaj živi na obličju Zemlje. Vsi ti ateistični znanstveniki, sovražniki večnega, so stoodstotni antikristi, ker zanikajo Sina Človeka.

Dragi bratje in sestre, premislimo vsa ta vprašanja, da bomo razumeli, kaj je intimni Kristus in božič v srcu ...

Buda in Kristus

Buda in Jezus, ali Buda in Kristus se znotraj nas dopolnjujeta ... Ob neki priložnosti sem vam opisal primer (nenavaden primer), ko sem šel v budistični tempelj na Japonskem in nekaj govoril o Kristusu pred zborom. Seveda so menihi začeli glasno mrmrati.

Bil sem v polnem budističnem samostanu; dejansko so šli menihi povedati Mojstru, da nek človek zagovorja Kristusa. Pričakoval sem, da bo ta menih besno prihrumel nadme s palico in kdo ve kaj še vse? Toda na srečo se ni zgodilo nič takega ... Rekel mi je: Kako to, da tukaj v budističnem templju govorite v dobro Kristusa? Odgovoril sem: Z najglobljim spoštovanjem, ki ga ta zbor zasluži, mi dovolite, da rečem, da se Kristus in Buda dopolnjujeta ...

Z osuplostjo sem videl, da je mojster pokimal in rekel: Tako je; Kristus in Buda se dopolnjujeta. To je potrdil pred vsemi menihi. Potem mi je namignil s koanom, da bi mi omogočil spoznati, da sta Kristus in Buda dva intimna dejavnika, ki ju človek nosi v sebi. Prinesel je vrvico, s katero je najprej zavezal moj desni palec in potem še levega. Razumel sem koan, ker sem navajen na dialektiko zavesti. Hotel mi je reči, da sta Kristus in Buda povezana znotraj nas, da sta dva aspekta notranjega Bitja ...

To vam lahko razložim, ali bolje rečeno, razložim v luči Drevesa življenja. Budo seveda oblikujeta ta dva principa: Česed in Geburah. V strogem filozofskem jeziku bomo rekli: Atman-Budi (to je notranji Buda). Glede Kristusa, ga vidimo tukaj v Čokmahu. Skratka, tako kot se Kristus skozi Binah (ki je spolnost) poveže z notranjim Budo, ki je Česed-Geburah (del našega lastnega Bitja: Kristus in Buda).

Brez vsakega dvoma bo imela ezoterična in verska prihodnost za človeštvo jutrišnjega dne najboljše od krščanske in najboljše od budistične ezoterike, se pravi, da se morata budistična in krščanska ezoterika združiti, zliti (sta dva dela našega lastnega Bitja). Gautama, Buda Sakyamuni, nas je dejansko prišel poučevat doktrino Česeda in Geburaha, se pravi, doktrino intimnega, doktrino notranjega Bude. Glede Jeshua Ben Pandire, nas je prišel poučevati doktrino Kristusa (Čokmah je Kristus), prišel nas je učiti doktrino človeške duše, doktrino Tifareta, doktrino intimnega Kristusa.

Gautama nam je prinesel doktrino intimnega Bude in Jezus iz Nazareta nam je prinesel doktrino intimnega Kristusa. Vsak izmed njiju je prinesel sporočilo o našem lastnem notranjem Bitju. Kristus in Buda se tako dopolnjujeta, sta v nas samih; to je očitno. Dragi bratje in sestre, ko vse to razumete, je vredno, da si vsakdo prizadeva delovati tako, da bo nekega dne prejel Venerino iniciacijo, iniciacijo Tifareta, da se bo v njegovem srcu rodil Kristus.

(prevod: J.Urbanc, www.ljubezenmodrost.info)