Pogosto jo imamo za samoumevno, toda voda si zasluži vse naše spoštovanje. Iz nje smo zgrajeni, ohranja nas pri življenju in s svojimi nenavadnimi kristali nosi informacije ter sporočila, kot sta ljubezen in hvaležnost.
Včasih so menili, da je za vodo najpomembnejša kemična sestava. Po novejših raziskavah, ki govorijo, da ima voda moč beleženja in prenašanja informacij, je nadmolekulska struktura vode veliko pomembnejša kot njena kemična sestava.
Kako si voda zapomni?
Kemična sestava označuje, kako so se molekule vode združile, razvrstile v skupino. Tem razmeroma stabilnim skupinam pravimo klasterji, nekateri znanstveniki jim pravijo koherentne domene; menijo, da so nosilci informacij, ki jih voda vpija kot vtise iz okolja. Ko vodo zamrznemo in pod mikroskopom pogledamo strukturo njenih molekul, lahko opazimo, da imajo obliko pravilnih kristalov, podobnih snežinkam, lahko so videti kot brezoblični madež ali imajo popačeno obliko, odvisno od porekla vode in njenih 'doživetij'.
Kemična sestava je pri tem enaka, voda ostaja H2O, toda način, kako so se dinamično povezale njene molekule, je določila 'informacija', ki se je v vodo vtisnila iz okolja. Dobra novica je, da se te strukture in morebitni slabi vplivi lahko spremenijo, voda se lahko 'reprogramira'. Tudi nezmrznjene, samo posušene vodne kapljice lahko dajo zelo zanimive, včasih celo barvne vzorce.
V temu trenutku še nimamo enote za učinek vodnega spomina in ga ne moremo še prav izmeriti, vendar to ne pomeni, da ne obstaja. A toliko je neizmerljivih stvari je na tem svetu – znanost se omejuje prav s tem, da od Galilea Galilea naprej želi vse izmeriti. Tudi sila težnosti je ves čas delovala, tudi takrat, ko nismo vedeli, da ji je tako ime.
Morda spominskega učinka vode še vedno ne moremo izmeriti, lahko pa ga vidimo, bi najverjetneje rekel japonski raziskovalec Masaru Emoto ter avtor knjig Sporočilo vode in Sporočilo vode in vesolja, ki že 20 let snema zamrznjene kristale vode.
Opazil je, da naravna voda – če je iz reke, izvira, jezera – ustvarja pravilne kristale, ki so pod mikroskopom podobni snežinkam. Za razliko od nje voda iz pipe ni nikoli ustvarjala kristalov. To je spodbudilo njegovo radovednost in raziskovati je začel obsežneje – vodi je začel predvajati glasbo, nanjo je polagal besede ali jih izgovarjal, kazal ji je fotografije ter preučeval, kaj se dogaja. Rezultati so bili presenetljivi. Voda se je brez napake na pozitivne vplive odzvala tako, da je ustvarjala kristale, ob grobih ali agresivnih pa je njena struktura postala razdeljena.
Klasična glasba je ustvarjala pravilne kristale, 'heavy metal' ali 'hard rock' glasba pa raztresene strukture. Lepe besede, kot je 'hvala', so imele pravilno strukturo, na grde, kot je 'neumnica', pa je voda ustvarjala podobne tistim od 'heavy metala'. Zanimivo je tudi to, da so besede, kot je 'naredimo to', oblikovale lepe kristale, 'naredi to' pa skoraj niso imele oblike. Voda ne mara agresije in ukazovanja, besedi 'jeza' in 'smrt' pa sta ustvarjali obliko, podobno zlorabljenemu otroku.
Emoto je naredil veliko, ko je opozoril na zmožnost vode, da sprejme vtise iz okolice, jih shrani in potem na nov način izrazi prek kristalov. Žal pa njegova metoda ni znanstveno verodostojna, saj je zgoraj navedene (lepe ali grde) kristale izbiral med mnogimi manj izrazitimi, ki jih naredi voda pod istim vtisom. Zato gre pri njem bolj za umetnost kot za znanost.
Neda Džakula, priredila Petra Arula
Skrivnostni svet vode: Voda iz pipe je brez energije