Če se bojite smrti, bo vaše odkrije in spoznanje o tem, kdo je opazovalec, izničilo vse strahove. To je ključ do nesmrtnosti.
V Zahodni kulturi je smrt največji tabu, nujno zlo, ki je sovražnik življenja. Medicina rešuje življenja umirajočih za 'vsako ceno', starostniki ne umirajo več naravne smrti, temveč priklenjeni na vse mogoče aparature, ki ohranjajo telo pri življenju, človek pa je že na 'drugi strani' v svetu, ki ga v Tibetanskem budizmu imenujejo Bardo. Ko nekdo umre, sorodniki največkrat ne obiščejo trupla, temveč pridejo kar po žaro, ker truplo ljudi odvrača, pogled na truplo je neprijeten.
Zakaj se tako močno bojimo smrti, zakaj odvračamo smrt? Odgovor je na dlani: "Smrti se bojimo, ker je ne poznamo, ker imamo o njej zmotno predstavo o koncu življenja, ki je vsakemu človeku tuja." Najbolje je, da se smrti lotimo kar z očmi fizike.
Po zakonih fizike ne umre le telo, umre tudi osebnost, ki je vezana na nevrološke funkcije možganov. O smrti 'opazovalca' pa fizika ni prepričana, ker opazovalec ni odvisen od funkcij možganov in uma. Um ustvarja misli, predstave, spomine, opazovalec pa se jih zaveda. Zavedanje torej ni nevrološka funkcija oziroma je neodvisno od delovanja uma. Tu je ključ do nesmrtnosti. Če se bojite smrti, bo vaše odkrije in spoznanje o tem, kdo je opazovalec, izničilo vse strahove.
"Deležen boš velikega bogastva, če boš vedel, kako umreti, preden te zaloti smrt." (Bulleg Shah)
Umremo lahko že v času svojega življenja. Takšna smrt je resnični kozmični užitek osvoboditve. Vsakdo bo vprašal: "Osvoboditve od česa?" Odgovor je preprost in globok: "Od lastnega uma." Kreativni um je glavno gonilo in bistvo človeškosti, hkrati pa je tudi človekova omejitev. Kjer se konča um, se začne resnična svoboda. Zahodni človek je preveč zaupal umu in tako izgubil stik s svobodo, ki je onkraj uma.
Danes so starostniki v glavnem zaprti v domovih za ostarele, umirajo poviti v plenice, namesto da bi postali vodniki človeštva v dimenzije nesmrtnosti, so po večini postali breme. Razlog je v tem, da je družba dvajsetega stoletja za svoje idole izbrala seks, denar in premoženje.
Bistvo človeka, ki je predvsem osvoboditev od lastnega uma in doseganje nesmrtnosti, pa je bilo označeno kot 'neodgovorno iskanje', kot 'duhovna izgubljenost'.
"V trenutku smrti človek doživi isto,kar doživijo tisti, ki so posvečeni v velike Skrivnosti." (Plutarh)
Ko se človek odloči za 'duhovno pot', to naredi v glavnem zaradi življenjskih razočaranj in trpljenja: razočaranje v ljubezni, smrt ljubljene osebe, izguba službe, osamljenost, strah pred staranjem in smrtjo. Potem si um začrta duhovno pot in začne 'hoditi' po njej. V glavnem se ta pot konča s človekovo smrtjo, ker je lažje odvrniti požeruha od bogato obložene mize, kot duhovnega človeka od njegove izbrane poti.
Duhovni človek najde svojo varnost v okolju, ki ga ustvarja njegov poduhovljeni um. Če ste pogumni in naveličani vleči sami sebe za nos, se podajte na pot zavestnega umiranja in dosegli boste nesmrtnost.
Pred kratkim sem gledal film o Tibetanski knjigi mrtvih (The Tibetian Book of The Dead: A Way of Life; 1994). Tolpo priporočam ogled. Ko telo umre, se človek znajde v svetu Bardo, ki je nekaj podobnega kot svet kolektivnega nezavednega. Tam ga čakajo preizkušnje strahu, jeze, strasti in drugih močnih čustev. Če se z njimi identificira, se bo spet rodil kot rastlina, žival ali človek, če pa ostane v stanju čistega opazovalca, spozna svojo resnično nesmrtno naravo. Bardo traja 49 dni po smrti fizičnega telesa. Potem se zgodi ponovna inkarnacija.
V filmu je rečeno, da v Bardo lahko vstopimo že, ko smo v fizičnem telesu in začnemo pot nenavezanosti in svobode. Že v času življenja lahko prehodimo Bardo in pridemo na cilj. Seveda se bomo vsi vprašali: "Ja kje pa je ta cilj? "
Naš duhovni um je že pripravljen za na pot: ima hrano za tri mesece, šotor, toplo obleko, pripravljen je preplezati stene Himalaje, slediti učiteljem, ki mu obljubljajo razsvetljenje. Dejstvo pa je, da naš um tega cilja ne more doseči, on sam je edina prepreka na poti do cilja. Osho pravi: "Ne išči, ne raziskuj, ne sprašuj, ne trkaj, ne zahtevaj – sprosti se ... Ko si sproščen, je tukaj. Ko si sproščen, začneš nihati z njim."
Oshojev nasvet ima znanstvene razlage: ko se namreč popolnoma sprostimo, ko nismo umsko dejavni, doživimo to, kar je. Um ni več opisovalec naših zaznav. Doživimo, kar sprejmemo v čutilih. Po Kantu bi rekli, da doživimo Stvar po sebi, Bistvo.
Oshojev nasvet sem preizkusil: zadnje čase meditiram brez namena. 30 let sem vadil vipassano, zdaj meditiram tako, da sedim brez namena in brez usmerjanja pozornosti na dihanje, um ali karkoli. Odkrivam, da ima um neverjetne sposobnosti za meditacijo: prisili telo, da dolge ure sedi pri miru, pri čemer doživljamo kar močne bolečine, um lahko ure opazuje dihanje in tako doseže neke vrste avtohipnozo, um se lahko posti 40 dni in več. Vendar um ne more biti nedejaven. Um pomeni dejavnost, kar lahko zapišemo z enačbo: um = dejavnost. Bitje, Resnica, Zavest pa pomenijo nedejavnost, kar lahko zapišemo: zavest = nedejavnost-prisotnost.
To 'sedenje brez namena' (SBN) je po mojih izkušnjah resnična bližnjica v kozmični orgazem, zato jo toplo priporočam vsem bralcem. Svoje izkušnje potem lahko podelite s prijatelji, znanci, starši, sorodniki. Časi, ko si moral 30 let brati svete tekste, da bi lahko postal duhovni učitelj, so mino. Uči lahko vsak, ki je stopil onkraj uma. Um pa nima česa učiti.
Časi 'intelektualne duhovnosti' so mimo. Kdor je spoznal, je učitelj, nihče mu ne more dati 'diplome'. Sedenje brez namena tudi ne zahteva 'diplom'. Osebno se zavzemam za razcvet izkustvene duhovnosti, ki presega tradicijo, ki živi v naših srcih. Resnični učitelj uči s prisotnostjo, njegove besede so le veter v krošnjah dreves.
Srečko Šorli
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
