Da je sonce vir življenja na Zemlji, so vedeli že starodavni narodi, ki so skrbno spremljali njegovo gibanje in mu posvečali veličastne stavbe.
Soncu, temu rumenemu škratku, ki naš del galaksije ogreva s 5.505 °C in predstavlja 99,86 odstotkov mase osončja, ki je po njem dobilo svoje ime, se lahko zahvalimo za ohranjanje življenja na Zemlji.
V naših glavah je kljub temu postal sovražnik, pred katerim se skrivamo tako poleti kot pozimi. So sončni žarki, ki življenje na planetu ohranjajo že vse od njegovega obstoja, res tako nevarni, da se jih moramo izogibati za vsako ceno?
Tako nove kot stare znanstvene raziskave razkrivajo to, na kar smo začeli pozabljati: da je primanjkljaj sončnih žarkov v enaki meri škodljiv za naše duševno in telesno zdravje kot njihov presežek.
A pojdimo lepo po vrsti in poglejmo, kako so na Sonce gledali tisti, ki so živeli tisočletja pred nami.
Čaščenje Sonca in sončnih božanstev lahko spremljamo od začetka napisane zgodovine, nedvomno pa je bilo prisotno že tisočletja pred tem. Starodavne kulture so poznale celo skupino sončnih božanstev, Aditij. Aditiji so brez greha in so zaščitniki vseh živih bitij, varujejo pa tudi duhovni svet. En od njih je Surja (Sonce), ki predstavlja tudi našo zvezdo.
Osnovno starodavno pojmovanje Sonca je zapisano v zgodbi o Surji, ki jaha v kočiji, vpreženi s sedmimi konji. Sonce predstavlja sebstvo (našo pravo naravo, našo dušo), kočija naše telo, sedem konjev pa sedem barv vidnega spektra ali sedem čaker oz. sedem ravni energije, ki tvori svet.
Od Egipčanov do Majev
Iz teh starodavnih razumevanj so se pozneje razvili miti in prepričanja, na katera naletimo, ko preučujemo zgodovino. Mite o tem, kako sonce jadra po nebu v kočiji ali na barki, lahko najdemo v starodavni egiptovski kulturi, v kateri so Sonce častili prek božanstva Ra ali Horus.
Te mite so prevzeli Grki in Rimljani, prisotni pa so tudi v nordijski mitologiji. Skupno vsem tem prepričanjem je, da je Sonce, če že ni predstavljeno kot načelo, prek katerega se materialni svet manifestira, pa je vsaj postavljeno v središče čaščenja kot načelo, zaradi katerega ta svet obstaja. Če torej ni Sonca, ni življenja.
V Srednji Ameriki se je pred več tisoč leti razvilo nekaj sistemov Sončevih koledarjev, med katerima sta tudi azteški in majevski, ki kot osnovo za izračunavanje minevanja časa jemljejo gibanje Sonca. Govorijo o nekaj ciklusih pojavljanja in izginjanja Sonca, z njim pa tudi tega sveta (en od teh ciklusov se je končal leta 2012). Da bi Soncu ugodili, so ljudje zanj žrtvovali. Ta praksa se na srečo v drugih večjih sistemih verovanj ni uporabljala v tolikšni meri.
Ivan Palijan
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
