Adrian Kezele: Sporočila Celote prihajajo, ko znamo gledati in poslušati.

Ko ste se peljali na intervju, ste kaj komunicirali z vesoljem? Jaz sem bila na poti v Zagreb zelo pozorna na morebitne znake Celote.

Intervju sem vam pred nekaj dnevi prestavil za eno uro, je tako?

Tako je.

To je bilo zato, ker sem imel dogovorjen sestanek, ki običajno traja veliko dlje časa. A tokrat sem bil zelo optimističen in sem si rekel, pa saj bom pravočasno prišel na intervju. Čeprav na sestanku sploh nisem omenil, da se mi mudi, se je ta končal zaradi nekaterih drugih okoliščin natančno ob času, da sem lahko na minuto natančno prišel na mesto, kjer sva bila dogovorjena.

Kako človek v sebi aktivira kanal, ki mu omogoča komunikacijo z vesoljem oz. s Celoto, kot vi temu pravite, ki nam nenehno pošilja znake na poti? In kako vedeti, ali je neki znak res znak, ne zgolj naša domišljija?

Vaja dela mojstra – in mojster dela vajo. To je edini način. Najprej mora človek ozavesti ali morda vnaprej sprejeti, da obstaja povezava med njim in vesoljem, da obstaja povezanost med na videz zunanjimi dogodki, ki jih ne morete nadzorovati, in med vašimi občutki in načrti. Prvi korak je torej ta, da začnete opazovati in nato zavestno delati s tem. Pozorni morate biti na to, kaj se dogaja okrog vas, in poskušati slediti znamenjem. Pogosto ljudje zaradi neznanja niso pozorni na znake Celote. Ko si na primer nekaj zamislijo ali začrtajo in potem naletijo na prvo prepreko in nato še na drugo ter tretjo, se pravi na določene negativne znake, ne sprevidijo, da to ne bo šlo, temveč še vedno rinejo naprej. Na osnovi znamenj, ki prinašajo negativnosti, si je pač treba reči ok, tole ne bo šlo.

To je pravzaprav edini način, kako vaditi dojemanje znakov, ki jih pošilja Celota, nič drugega vam ni treba početi kot opazovati, gledati. Obstaja sicer nekaj podrobnosti, ki se jih lahko naučite – na primer, kako Celoti pravilno postavljati vprašanja. Tega se učimo na delavnicah sinhronicitete, ki jih vodim. Na njih še bolj ozavestite podrobnosti tovrstne komunikacije in tudi to, kateri znaki so pomembni in kateri ne. Dogaja se namreč, da nekateri, ki začnejo delati s sinhroniciteto, v vsem vidijo znake Celote, čeprav to niso.

Ali obstajajo konkretni načini, kako si razložiti znamenja?

Znamenja lahko delimo v štiri skupine: miselna, telesna, iz okolice in sanje.

To so torej štirje načini, skozi katere gledate znake in ki označujejo nek znak za pomemben. Zelo pomembno je tudi ponavljanje nekega znaka skozi enega od teh informacijskih kanalov, kajti pravo znamenje se nikoli ne pojavi le enkrat. Kadar ste miselno vznemirjeni, ko se vam porajajo razne misli, občutki in slutnje, je to znak, da se nekaj dogaja. Notranja vznemirjenost ne zajema le duha, temveč tudi telo – miganje s prsti, tapkanje z nogo, napetost v želodcu, pritisk v prsih, spremembe dihanja – vse to so znaki, da se nekaj pripravlja. Znamenja iz okolice so po navadi nenavadni dogodki ali nekaj, kar še posebej pritegne vašo pozornost. Znamenje v sanjah pa je prisotno takrat, ko v sanjah vidite nekaj, česar v budnem stanju niste videli, kar ni predmet vaših želja, a tudi ni izmišljen ali neobstoječ pojav.

Za delo s sinhroniciteto torej ne potrebujemo kakšnih posebnih nadčutnih sposobnosti?

Sinhroniciteta je nekaj, česar se je zelo preprosto naučiti, preizkusiti in potem uporabljati v vsakdanjem življenju. Za to ne potrebujete posebnih nadčutnih sposobnosti. Sporočila sinhronicitete prihajajo povsem običajnim ljudem, ki znajo pozorno gledati in poslušati. Prvi grobi obrisi izkušnje sinhronicitete se pojavijo, ko na vprašanje Zakaj se to dogaja ravno meni? najdete smiseln odgovor. Dogodki in okoliščine našega življenja so najpreprostejša, toda tudi najneposrednejša razodevanja sinhronicitete. Namesto da na življenje in dogodke gledate kot na naključne in nepovezane, v njih začnete opažati smiselnost.

V knjigi Sinhroniciteta: prebujanje Celote opozarjate na dve prepreki za delo s sinhroniciteto – to sta vloga žrtve in vloga nadzornika.

Da. Če živite v vlogi žrtve ali nadzornika, niste sposobni percepcije finejših sporočil, ki vam jih pošilja Življenje. V prvem primeru ste preveč okupirani s svojim trpljenjem, medtem ko se v drugem primeru pretirano ukvarjate z lastnimi idejami, željami, načrti – z nadzorom, da bi se stvari odvijale po vaše. Takšno življenje vam onemogoča, da bi videli, ker ste se zaprli vase in se ves čas vrtite v začaranem krogu. Okoliščin, ljudi in narave pač ni mogoče nadzorovati. Če ste močno definirani z neko vlogo, to pomeni, da preprosto niste pretočni.

En od pomembnih detajlov pri delu s sinhroniciteto je tudi postavljanje vprašanj. Nam Celota lahko razodene na primer, kaj je naše življenjsko poslanstvo?

Sinhroniciteta nam pri tem lahko pomaga. Vendar je zelo pomembno, kako boste oblikovali vprašanje. Če boste vesolje vprašali Kaj je moje poslanstvo, boste težko dobili jasen odgovor, ker ste vprašanje zastavili napačno – preveč splošno oz. nenatančno. Vesolje vam bo sicer odgovorilo, vendar si tega ne boste mogli razložiti. Kaj je trenutno moje poslanstvo, je že bolj natančno vprašanje. Pravilno vprašanje pa bi se glasilo: Kaj moram trenutno delati, da bi se približal svojemu poslanstvu? Lahko ga zastavite še bolj konkretno, če imate na voljo kakšno izbiro, na primer: Ali naj se posvetim humanitarnemu delu ali naj nadaljujem z novinarstvom? V zadnjem primeru imate dve možnosti, ki ste ju občutili kot mogoči. Nato delate z eno možnostjo in pričakujete odgovor. Dobro je narediti tudi sinhronicitetni ritual, ki je podrobneje opisan v knjigi.

Kdaj lahko pričakujemo odgovor na postavljeno vprašanje?

Zagotovo v hipu. Če je vprašanje pravilno in jasno, se bo Celota nemudoma odzvala. Če jasnega odgovora ne dobite še isti dan, lahko počakate še dan ali dva.

Nam lahko zaupate kakšen osebni primer sinhronicitete, ki je presenetil celo vas?

V bistvu me vse v življenju neprestano preseneča. Vse bistvene stvari v mojem življenju so se zgodile skoraj slučajno oz. na osnovi sinhronicitete – tudi naš center Duhovna akademija. Pri nakupu posestva, na katerem stoji center, se ni zgodila samo ena sinhroniciteta. K meni je najprej prišel popoln neznanec in me vprašal, ali bi želel kupiti posestvo, vendar ga nisem niti poslušal. Potem je prišel drugi, nekako me je našel v mestu, še zdaj ne vem, ali mi je sledil, in mi ponujal isto posestvo, ki me tudi tokrat ni zanimalo. In ko je k meni prišel že desetič in mi povedal, da naj si ga vsaj ogledam, sem res šel tja in videl točno to, kar sem si zamišljal, čeprav še nisem začel iskati lokacije. Še zdaj ne vem, od kod se je vzel ta človek. To je le en primer sinhronicitete. Tega je v mojem življenju ogromno. Drugi primer je povezan z eno od mojih knjig, ki je izšla v madžarščini. Pomotoma sem dobil e-pošto od nekega madžarskega založnika, s katerim sva potem vzpostavila stik, na koncu pa je izdal mojo knjigo. Sploh se ne neham čuditi, kako se življenje samo po sebi zlaga. Sam sem sčasoma skoraj povsem nehal načrtovati stvari, ker sem dojel, da to, kar načrtujem, nima zveze z ničemer, da se je v življenju najbolje samo čuditi.

Se tudi čudenja lahko naučimo?

Čeprav zveni čudno, je tudi to možno. Obkroža nas toliko lepih stvari, ki se jim lahko samo čudimo. Le da si večinoma ne vzamemo dovolj časa, da bi se zaustavili in gledali, kaj šele da bi se čudili.

Je lahko čudenje tudi dober vir človekove ustvarjalnosti?

Seveda, čudenje je povezano z ustvarjalnostjo, ker v nas poraja dober občutek. Ko gledate nekaj in se čudite, kako je to moglo nastati, si lahko tudi vi zaželite, da ustvarite kaj, kar še ni bilo ustvarjeno. Ustvarjalnost je v življenju izjemno pomembna, tega ne morem zadosti poudariti. Ko me ljudje vprašajo, kako se premakniti, je ena od prvih stvari, ki jim jih povem, da morajo začeti ustvarjati – karkoli. Ni treba, da je to nekaj posebnega. Obiščite tečaj oblikovanja gline, slikajte, pojte, vzemite piščal in igrajte. Ni pomembno, kako, samo poskusite izraziti to, kar je znotraj vas. Odprite se.

Ljudje so pogosto prepričani, da nimajo talenta, vendar človek mora biti umetnik, da bi bil človek. Vsak človek mora biti umetnik, ni treba, da je znan, ker to sploh ni pomembno.

Za leto 2016 ste po djotišu napovedali težko leto. To je bilo leto t. i. dridha karme. V kakšno novo leto smo vstopili?

Najprej razjasniva pojem napovedati, predvideti, ki ni najboljši, saj je v djotišu izjemno poudarjena svobodna volja. Djotiš predvsem analizira tendence časa: kakšen je naravni ritem in katere so najverjetnejše možnosti določenih dogodkov, vendar so ljudje s svojo svobodno voljo tisti, ki na koncu odločajo. Tako na ravni posameznika kot na ravni kolektiva lahko kljub tendencam nekega časa izberemo boljšo ali slabšo smer.

Leto 2016 je bilo izjemno težko v smislu karmičnega pritiska, svobodne volje je bilo zelo malo, kar je značilno za leta t. i. dridha karme. Stvari so se odvijale po nekem vnaprej začrtanem programu. Sam sem relativno srečen, da se ni zgodilo to, kar bi se lahko. Lahko bi bilo huje. Nekatere stvari so kljub vsemu narejene in sprejete so odločitve. Na področju globalne družbeno-politične situacije ni nobenega dvoma, da se pomikamo v desno. Prav tako se je na globalni ravni zaradi določenih dogodkov razširil strah. Vprašanje ekonomske krize in beguncev iz srednjega Vzhoda bo zelo verjetno aktualno tudi letos. Sicer pa tendence za 2017 kažejo, da bo bolje. Leto bo vsekakor bolj pozitivno od lanskega, predvsem bo veliko lažje. Obeta se nam nekaj dobrih obdobij, še posebej 5., 6. in 8. meseca. Na splošno lahko rečem, da bo sledilo nekakšno olajšanje. Ljudje bodo razvijali nove ideje in v tem letu se bodo zgodile nekatere stvari, ki bodo pomembne za naslednje desetletje.

Sicer pa bo 2017 podobno letom, ki so bila zelo pomembna za človeštvo, na primer letu 1988, ko je razpadla Sovjetska zveza in je bil izvoljen Gorbačov, vendar pa je bila v tem letu osnovana tudi Al Kaida; ali na primer obdobju na začetku šestdesetih let preteklega stoletja, ko so nastopile nove tehnologije, začela se je hladna vojna, vendar so se hkrati razvile ideje tipa otroci cvetja, se pravi svobodnjaške ideje. Takšno bo tudi leto 2017. Na splošno ima to leto pozitiven značaj.

Lahko bi bilo še hujše – kaj imate v mislih?

Poglejte, leto je bilo takšno, da bi lahko prišlo do vojne večjih razsežnosti. Možnosti zanjo še vedno obstajajo, vendar so bile lansko leto te možnosti povečane.

Po mnenju nekaterih naj bi se tretja svetovna vojna že odvijala.

Midva v miru sediva v hotelu in pijeva čaj. Svet pa je v vojni, to je točno, vendar pretežni del človeštva še vedno živi v miru.

Lani nas je močno mlelo tudi na osebni ravni, to je bilo leto čiščenja vsega nepotrebnega, prtljage, ki nas ovira na poti. Kako bo letos?

Ljudje čutijo kolektivne tendence, zato je bilo lani veliko čiščenja vsega nepotrebnega tudi na individualni ravni, vendar bomo letos, kot sem že omenil, občutili olajšanje. Veliko več bo duhovnih uvidov, novih idej, optimizma.

Pravite, da se v prihodnosti napovedujejo povsem novi pogledi in drugačno življenje. Kaj konkretno?

Predvsem obstajata dve področji, kjer bi se lahko stvari korenito premaknile. Prvo je – morda boste presenečeni – področje tehnologije. Brez spremembe tehnologije napredek ni mogoč. Da bi se lahko svet spremenil na bolje, se mora tehnologija osvoboditi ekonomskih okovov, kar pomeni, da mora tehnologija z vsemi dobrobitmi, ki jih prinaša, postati brezplačna in dostopna vsem. Pogoje za slednje že imamo – že zdaj bi lahko imeli brezplačno energijo, če tega ne bi zaviral oz. onemogočal obstoječi ekonomski sistem, ki temelji na investicijah, prodaji, zaslužku. Če bi se kolektivno odločili, bi lahko z obstoječo tehnologijo že zdaj zagotovili brezplačno energijo za vse. To je optimistična vizija potenciala, ki ga ima tehnologija za naše življenje. Dokler bodo namreč obstajali lačni ljudje, bodo obstajale tudi velike razlike, tako dolgo bodo na svetu tudi problemi in vojne. Ljudje morajo imeti zagotovljene osnovne življenjske pogoje, to pa je možno samo na osnovi brezplačne energije in tehnologije. Mislim, da bi lahko leto 2017 pokazalo premike v to smer.

Druga stvar, ki mora iti vzporedno s tem, pa je demarginalizacija vprašanja zavesti in duhovnosti, ki je zdaj definitivno marginalizirana. Četudi je duhovno postalo popularno in ljudje o tem veliko premišljujejo, je še vedno potisnjeno na rob – ni torej v fokusu, ni v ospredju, ni vsesplošno sprejeto, ni 'mainstream'. Tudi na tem področju bi se morale stvari spremeniti. Osebno vidim največ odgovornosti na tistih, ki se ukvarjajo s pravo duhovnostjo. Če sem iskren, je danes 90 odstotkov tega, kar velja za duhovnost, popoln nesmisel. To so pravljice za otroke, preveč je šarlatanstva, preveč je nenamernega, včasih tudi namernega manipuliranja z ljudmi; še posebej na področju zdravilstva obstaja izjemno veliko plev. Ko človek pogleda v tej smeri, kaj vse obstaja, se mu zavrti v glavi, ker vidi vse te nesmisle. Zato moramo nujno skozi proces prečiščenja duhovnega področja, da bi bil lahko razvoj zavesti sprejet na splošni ravni.

Kaj pa religije in njihovi etablirani sistemi?

To je še en velik problem. Religije namreč namerno zavirajo duhovnost, ne priznavajo je in se proti njej borijo, ker jim predstavlja konkurenco, zato z manipulacijo ljudi namerno delajo pokorne. Tretja stvar, ki se torej mora zgoditi, je umik religije iz družbenih krogov. Razumeti je treba, da je večino zla v zgodovini človeštva storjenega v imenu religije, v imenu boga. Vse vojne v svetu se odvijajo na religiozni osnovi: moj bog nasproti tvojemu bogu. Nočem kritizirati pozitivnih aspektov religije, kot je poudarjanje dobrega, ljubezni ..., vendar je v vsem tem nekaj napačno, sicer se stvari ne bi odvijale tako, kot se. Ljudje morajo to spoznati in razumeti. Religijo je treba postaviti tja, kamor sodi in kar bi morala biti – zasebna dejavnost. Ne bi smela imeti prostora v družbenem dogajanju.

Kako vidite konec politike?

Ne tako hitro, to je daljši proces. Za to še nismo pripravljeni. Politika ima svoje pomanjkljivosti, demokracija je vprašljiva. Politiko vodi manjšina skozi medijsko manipulacijo in skozi nadzor nad denarjem. Volitve pravzaprav nimajo nobene zveze z realnostjo, z zdravim razumom, temveč so zadeva marketinga. Človek, ki ima denar, nadzoruje druge – to ni demokracija. Ne morete reči, da je volja večine to, da je večina ljudi glasovala za določeno osebo. Tukaj imamo torej velik problem, nimamo pa alternative. Kaj je alternativa obstoječi politiki – diktatura? To smo že prešli. Po drugi strani pa tudi prevelika svoboda ne deluje, ker ljudje niso dorasli, zato še vedno potrebujejo nek družbeni okvir. Zato bo politika še nekaj časa morala biti prisotna, vendar bi se morala spremeniti – preveč je svetovnonazorska.

Vizija šeste in sedme čakre v politiki, o kateri sem nedavno napisal članek, bo možna šele čez desetletja, nikakor sedaj. Ko bo vsem zagotovljena materialna baza na osnovi brezplačne energije in tehnologije, ko bo razvoj zavesti postal 'mainstream' in ko bodo ljudje končno razumeli pomembnost in vrednost dela na sebi, šele takrat se bo politika primorana spontano prilagoditi novemu bivanju.

In znanost, ki vzdržuje obstoječi kapitalistični sistem?

Osnovni problem znanosti je, da služi kapitalu. Če znotraj znanstvenega sistema želite raziskovati nekaj, kar je v nasprotju s kapitalom, na primer brezplačno ali pa zelo poceni energijo, tega preprosto ne morete, ker ne boste dobili denarja za raziskave. To je začaran krog. Znanost v prihodnosti vidim povsem drugačno, kot je danes – to je znanost, ki ne temelji toliko na materialnem, temveč predvsem na zmožnostih človeške zavesti – gre za t. i. formativne tehnologije, s katerimi bi lahko s pomočjo zavesti upravljali materijo. To se spet nanaša na duhovne – na prvi pogled malce čudne in eksotične – stvari, na neobičajne in redke fenomene. V tej celi zgodbi mora tudi znanost sprejeti zavest kot faktor. Njen velik problem je, da predpostavlja obstoj zunanjega sveta kot neodvisnega od zavesti – to pa je ključni trenutek, ko je tudi sama prešla v dogmo. Nikakor namreč ne morete dokazati, da je zunanji svet neodvisen od zavesti, ker ga lahko dojemate le skozi zavest. Vse kar doživljamo, najsi bo s čutili ali instrumenti, doživljamo skozi svojo zavest. Vendar se je znanost pred nekaj sto leti odločila in naredila rez, rekoč, zavest bomo umaknili. Toda zavesti se ne da umakniti. Šele ko se bo znanost usmerila na zavest kot na faktor, ko jo bo integrirala z izkušnjo materialnega sveta, bo dosegla raven, ki bi jo rad doživel.

Med formativno tehnologijo sodijo tudi labirinti, ki jih že nekaj časa raziskujete, kajne?

Naziv formativna tehnologija prihaja iz besede forma, oblika. Temu sledijo stare ideje o jantrah, različnih geometrijskih oblikah, pa tudi o zvoku, ki lahko spremeni materijo. Tudi labirinti, s katerimi sem delal in še vedno delam, so geometrijske oblike. Ko se te spustijo skozi človekovo zavest, ustvarjajo določene vplive nanjo, pravzaprav delujejo kot instrumenti za spremembo notranje strukture človekove zavesti. Vendar bi se teoretično lahko pokazali tudi kot generatorji energije – in to dobesedno, tako da bi nanje lahko priključili žarnico. Vendar še nisem prišel tako daleč, zaenkrat je to le teorija.

Labirinti naj bi omogočali tudi meddimenzionalno komunikacijo?

Da, to je pogled še naprej. S pomočjo zavesti in form znotraj zavesti lahko spremenite svojo izkušnjo, kar dobesedno pomeni delovati na fizikalni svet, oditi v drugo dimenzijo ali vsaj videti, kakšna je, kar je za zdaj bolj ali manj znanstvena fantastika. Tukaj zaenkrat ostajam zgolj na ravni osebne izkušnje. Idealno bi bilo pokazati, da lahko z malo vaje vsakdo to naredi, potrebujemo torej ponovljivost. Jaz vam sicer lahko govorim o svoji izkušnji doživljanja drugih dimenzij, vendar bo to ostalo zgolj na ravni osebne zgodbe, ki ji lahko verjamete ali ne. Če bi formativno tehnologijo pripeljali na raven sprejemljivosti in uporabnosti, bi bil to velik uspeh.

Bi z množičnim razvojem zavesti lahko prestopili v nehierarhično družbo?

Do trenutka, ko bo človeštvo sposobno ustvariti nehierarhično družbo, bo preteklo še kar nekaj časa.

Je vse večje zavedanje o pomembnosti samopreskrbe že korak k temu?

To je seme. Ljudje bi absolutno morali razmišljati o teh stvareh, o drugačni organizaciji svojega življenja, o na primer majhnih lokalnih skupnostih, ki bi bile samozadostne oz. čim manj odvisne od zunaj. Vendar pa je tu spet bistvena tehnologija. Sam sem pred desetimi leti sodeloval v družbenem eksperimentu, ki smo ga poimenovali Neokultura. Ideja je bila, da bi ustvarili skupnost, ki bi delovala drugače od sedanjih. A eksperiment se ni obnesel, ni nam uspelo narediti popolnoma samozadostne skupnosti, ki v celoti proizvaja svojo hrano in energijo. Zalomilo se je kakopak pri financah, zato tega nismo zmogli uresničiti. Pravzaprav se je podobno zgodilo s številnimi poskusi tovrstnih skupnosti. Izkazalo se je, da delujejo tam nekje do deset let, potem pa vse skupaj razpade. Problem je tudi v tem, da so ljudje kljub vsemu navajeni na udobje, znotraj takšne skupnosti pa so primorani spustiti kriterij udobnosti – da včasih ni tople vode ali elektrike itd. Nekatere skupnosti v svetu so sicer uspele, vendar v večini primerov začetno navdušenje upade in naposled izgine. Dokler ne bo tehnologije, ki bo zagotavljala brezplačno energijo, ta pa posledično življenje, kot smo ga navajeni, tovrstne skupnosti ne bodo delovale. Tehnologija je bistvenega pomena zanje.

Omenjate prenaseljenost planeta Zemlja kot enega od osnovnih problemov ta trenutek.

Da, s tem se seveda hrvaško ali slovensko ministrstvo za nacionalno nataliteto nikakor ne bi strinjalo. Ker je tudi to zadeva ekonomije. Če vam pada število prebivalcev, se sistem ruši. Na lokalni ravni imamo torej problem upadanja natalitete, vendar pa se na globalni ravni število prebivalcev na svetu iz dneva v dan povečuje v geometrijski progresiji. Svet je torej v neravnotežju – zahod ima ekonomijo in silo in se sooča z upadanjem prebivalstva, preostali svet pa ima maso, množico ljudi, ki ne morejo preživeti. Neravnotežje je vse večje, trošijo se viri in to je katastrofalna situacija, o kateri govorim že 20 let.

Saj bo vojna ...

Zakaj smo tako slepi? Lastna slepota nas lahko privede do vojne, vendar kljub temu upam, da bomo spregledali še pravi čas.

Zakaj otroci potrebujejo vzgojo vasi? Kakšen otrok 'nastane', če ga vzgaja vsa vas?

Popoln. (smeh) Tudi to je ena od sprememb, ki jih vidim v prihodnosti. Naša družba temelji na konceptih zasebnega življenja – družine, za katero se točno ve, kako je sestavljena. Pri tem ima zelo pomembno vlogo religija, ki utrjuje družino kot osnovno enoto družbe, kot so nas učili, istočasno pa ustvarja ljudi, ki so psihološko podložni manipulaciji. Najprej so podložni avtoriteti, ker imajo enega očeta in eno mamo. Zaprtost družinskega kroga je pogosto obremenjena tudi z ekonomskimi problemi, na primer krediti, in s tem popolno vključena v ekonomski sistem. Poleg tega pa je seveda vključena tudi v religijski sistem. Tako na koncu dobite natančno določen obrazec, v katerega so potisnjeni ljudje: najprej odrasti, imej otroke, vzemi kredit, delaj in ne premakni se od tukaj, sicer boš imel probleme. Celoten sistem ustvari posameznike, ki so podložni manipulaciji in ki so dobesedno zvezani. Da bi lahko to razbili, potrebujete več faktorjev – en od njih je vsekakor tolerantnejši pristop pri ustvarjanju družine in odnosov med ljudmi. To se že dogaja – institucija zakona je že dolgo v krizi, četudi ga poskušajo na vso moč rešiti. Menim, da je ljudem treba dopustiti, da se organizirajo drugače, da ljubezen razširi meje, da se v življenju ne omejujemo samo na eno osebo (zdaj jih bom dobil po glavi!). Dejstvo, da ljudje nismo monogamni, nikoli nismo bili in nikoli ne bomo, je nekaj, kar vsi vedo in nihče noče tega priznati. Če sem bolj natančen: monogamnih oseb, to je tistih, ki so lahko vse življenje skupaj s samo eno osebo, je malo, morda nekaj odstotkov. Večina je večljubna in išče izpolnitev različno – ljudje se zaljubljajo, imajo določene potrebe, željo po dajanju ljubezni – vse to je povsem človeško. Toda na kaj smo vse to omejili v tem našem svetu? Na prevare. Drugače ne gre. Ste v zakonu, vse drugo s strani pa pometete pod preprogo. Tudi to je razvoj zavesti, da ljudje pogledajo sami sebi v oči in si rečejo: poglejte, smo takšni, ljubezen je lahko drugačna, lahko je širša, namesto da prizadenejo sebe in druge.

Prav sprejetje večljubnosti bi lahko pomenilo dokaj velik družbeni preobrat tako v smislu spremembe individualnega razmišljanja, izkušnje ljubezni in organizacije življenja kot tudi pri vzgoji otrok. Tradicionalisti se bojijo, da bo otrok, ki ima na primer dve mami in tri očete, postal shizofren. Kar nikakor ni res – tak otrok bo imel veliko manj travm, bolj bo toleranten, veliko bolje bo razumel svet.

Kaj je trenutno vaša prioriteta, na čem delate?

Delujem na razvoju zavesti pri ljudeh, to je moja prioriteta. Učim ljudi in jih vodim k temu, kar lahko sami izkusijo in sprejmejo.

Kaj sporočate bralcem revije Sensa?

Dobro je vedeti, da je leto 2017 pomembno leto v smislu dobrih idej in odločitev. Če ste čakali na ugoden trenutek za aktiviranje svojih načrtov, uvajanje sprememb v življenje, za pridobivanje novih znanj in učenj, je zdaj ugodno za vse to. Tam nekje do 9. in 10. meseca je pot odprta. Opustite strah in zmedenost ter poskusite narediti kaj dobrega za svoje življenje. Vsem priporočam, da začnete delati na razvoju zavesti, na izkušnji meditacije in na splošno na vsem, o čemer sva govorila v intervjuju, ker je to izjemno pomembno. Svet je pripravljen na spremembo. Vendar se ne bo spremenil sam, za to mora vsak od nas kaj narediti. Vsak posameznik je pomemben. Razmislite, kaj lahko storite pri sebi, in potem to tudi naredite.

Nadaljevanje intervjuja preberite v aprilski Sensi.

• Preberite si še: Vedno obstaja načrt

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja