Srce živi po kozmičnih ritmih

Razlaga srca po Rudolfu Steinerju

Po Rudolfu Steinerju se nenehno dogaja eterizacija krvi – spreminjanje materije v eter: eterični center srca vleče kri proti sebi (kot podtlačna komora) in jo zatem z utripom spet potisne ven. Eterični tokovi se podnevi dvigujejo k eteričnim možganom in od tam k fizičnim možganom, ponoči pa v obratni smeri. V trenutku, ko zaspimo ali se zbudimo, se zgodi zelo burno dogajanje, ko se smer obrne.

Z duhovno aktivnostjo srce krepimo. Pomanjkanje duhovne aktivnosti vodi v bolezni, ki srce naposled zlomijo. V pravilni meditaciji se aktivirajo procesi razgrajevanja izrabljenih produktov v krvi. Imunski sistem deluje tako, da s pomočjo duhovne aktivnosti izrabljene in škodljive substance preoblikuje v eterične.

Z jasnovidnim preiskovanjem je Steiner razvozlal procese, ki se v posameznih fazah človekovega razvoja odvijajo v njegovih telesih, posebno v eteričnem in astralnem. Pomembno je razumeti – vsaj v načelu – kako se razvijeta eterično in astralno telo, kajti srce odigra pri tem odločilno vlogo.

Ko se duša ponovno inkarnira, ko se torej skozi embrio ponovno poveže in združi s fizičnim svetom, prinese s seboj svoje embrionalno eterično telo, ki so ga pomagale zgraditi kozmične sile iz onostranstva (to je bilo podrobneje opisano v članku Med smrtjo in ponovnim rojstvom). V tem telesu je nekakšna odsevna podoba celotnega vesolja, predvsem pa Sonca in Meseca.

To eterično telo s sevanjem na notranje organe postopoma vse bolj peša ter v prvih sedmih letih po rojstvu, do menjave zob, popolnoma izgine. Lahko bi rekli, da se vpliv zvezd preko etrskega telesa prenese v notranjost človeškega telesa. Žarki, ki so se v središču združili, do spolne zrelosti, torej nekako do štirinajstega leta starosti, izoblikujejo samostojno eterično tvorbo – eterično srce. Podedovano embrionalno eterično srce se torej nadomesti z lastnim eteričnim srcem, podobno kot mlečne zobe nadomestijo stalni.

Po drugi strani pa z rojstvom v svojem embrionalnem astralnem telesu človek prinese na svet odslikavo tega, kar je doživel med svojo zadnjo smrtjo in novim utelešenjem. Ta astralna dediščina se postopoma s sevanjem prenese na notranje organe, ki ležijo nad prepono – na pljuča, arterije, možgane, srce. Tudi tako usihajoče astralno telo se nadomesti z novim, v katerega se postopoma vtiskujejo vsi vtisi in izkustva ter celota človekovih dejavnosti od najzgodnejšega trenutka, ki se ga še lahko spomnimo. Tako imamo v srcu po eterični strani zbrano dediščino celotnega vesolja, po astralni strani pa vse tisto, kar smo v življenju počeli.

Ko umremo, vzamemo to informacijsko bogato srčno eterično-astralno tvorbo s seboj v svoje nadaljnje posmrtno življenje. Vsa ta v srcu zbrana dediščina, oplemenitena z zapisi iz minulega življenja, se tako spet vrne vesolju. Steiner nam tako razkriva, da se nobeno izkustvo, nobeno dejanje ne izgubi, vse se vrne kozmičnemu prostranstvu. Vse, kar človek je, pride iz vesolja in se naposled vanj tudi vrne, pri tem pa srce odigra osrednjo vlogo.

Ko krepimo srčnost, se srce razvija v duhovni čutni organ, s katerim je sposobno občutiti in razumeti višje resnice, vključno z eteričnim Kristusom, najvišjim Sončevim bitjem, ki je naš srčni vodnik. Sila v srcu je fizično in duhovno enaka sili, ki biva na Soncu; to je sila, ki hoče živeti v vsakem človeškem bitju.

V človeški obliki najdemo Stvarnikovo misel, Stvarnikovo harmonično srce in izsevano substanco Stvarnika. V krvnem obtoku sprejemamo vase nekaj njegove harmonije, vse to pa nam je dano, da bi živeli in delovali harmonično. Vendar nam je na osnovi svobodne volje dana tudi možnost, da delujemo v nasprotju s tem.

Steiner še omenja, da so v sedanjem obdobju razvoja namesto srca večjo vlogo dobila ledvica. Preko njih ne moremo opažati realno, temveč vidimo le svet svoje lastne duhovnosti, svet, ki smo ga sami ustvarili.

Zoran Želznikar

Celoten članek lahko preberete v tiskani reviji Sensa avgust/september

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja