Nekatere izraze, ki se uporabljajo v jogi, je nujno treba poznati, saj joga obravnava človeka zaradi nekega posebnega namena in ga preučuje zaradi nekega posebnega cilja ter se zatorej v zvezi s človekom ubada le z dvema velikima dejstvoma, z umom in telesom. Prvič, človek je enota, enota zavesti. To točko je treba pravilno dojeti.
V vsakem nizu ovojev je le ena enota, zato mora teozof včasih preveriti svoje predstave o človeku, ko se želi posvetiti praktičnemu delovanju. Teozofija zaradi razumevanja človeškega ustroja dokaj koristno in upravičeno deli človeka na mnogo delov in koščkov. Mi govorimo o fizičnem, astralnem, mentalnem itd. Ali pa govorimo o Sthula-sariri, Sukshma-sariri, Karana-sariri in tako naprej.
Človeka delimo v tako številne koščke zato, da bi ga celovito preučili, nazadnje pa zaradi teh koščkov težko najdemo človeka. Toda joga je praktična in psihološka. Joga obravnava človeka zaradi praktičnih namenov preprosto kot dvojnost, kot um in telo, kot enoto zavesti in niz ovojev. To ni dvojnost Jaz in Nejaz. V jogi “Jaz” vključuje zavest in takšno materijo, ki je ne more ločevati od samega sebe, Nejaz pa je le materija, ki jo lahko odloži. Človek ni čisti Jaz, čista zavest, Samvid. Ta je abstrakcija. V konkretnem vesolju vedno obstajajo Jaz in njegovi ovoji, kakor koli tanki so ti lahko, tako da je enota zavesti neločljiva od materije; Jivatma, Monada, je nespremenljivo zavest in materija. Da bi to jasno razumeli, se v jogi uporabljata dva izraza, ki predstavljata človeka: Prana in Pradhana, življenjski dih in materija. Prana ni le življenjski dih telesa, ampak popolnost življenjskih sil Vesolja, ali z drugimi besedami: življenjska stran vesolja.
“Jaz sem Prana,” pravi Indra. Prana tu pomeni popolnost življenjskih sil. Obravnavana je kot zavest, um. Pradhana je izraz, ki se uporablja za materijo. Telo ali nasprotje uma pomeni v praksi za jogija toliko prilaščene materije iz zunanjega sveta, kolikor je je sposoben odložiti od sebe, jo ločiti od svoje lastne zavesti. Ta delitev je zelo pomenljiva in koristna, če lahko jasno dojamete izvorno idejo. Seveda, ko boste na stvar gledali od začetka do konca, bo za vas Prana, veliko Življenje, veliki Jaz, vedno prisotna v vsem, medtem ko bodo ovoji, telesa, školjke, prisotne na različnih stopnjah, prevzemajoč različne oblike; vendar pa je z zornega kota jogijske prakse to, kar se imenuje Prana ali Jaz, tisto, s čemer se v določenem trenutku istoveti človek, vključno z vsakim ovojem materije, od katerega človek ni sposoben v zavesti ločiti samega sebe. Ta enota je za jogija Jaz, tako da je to spremenljiva količina. Ko odlaga s sebe ovoj za ovojem in pravi: “To nisem jaz”, prihaja vse bliže in bliže najvišji točki, do zavesti v eni sami plasti, do enega samega atoma materije, do Monade.
Zaradi vseh praktičnih namenov joge je človek, delujoči, zavestni človek, vse to, česar ne zmore ločevati od materije, ki ga obdaja ali s katero je povezan. Telo je le tisto, kar je sposoben odložiti in reči: “To nisem jaz, je pa moje.” Tako vidimo, da imamo v jogi niz izrazov, ki se lahko vedno znova in znova ponavljajo. Na vsaki ravni obstajajo vsa stanja uma, pravi Vyasa, in ta način obravnave človeka omogoča rabo istih pomembnih besed, kar bomo kmalu videli, vedno znova in znova, a z vedno bolj subtilnim pomenom; vsi postanejo relativni in so enako resnični na vsaki stopnji evolucije. Sedaj je povsem jasno, vsaj večini od nas, da je fizično telo edina stvar, za katero lahko rečemo: “To nisem jaz”; tako bodo za vas v praksi joge na začetku vse besede, ki se bodo uporabljale za opis stanj zavesti, stanj uma, obravnavale budno zavest v telesu kot najnižje stanje, nato pa bodo, ko se boste vzpenjali, vse besede postale relativni izrazi, ki bodo opisovale določno in prepoznavno stanje uma v odnosu do tega, kar je najnižje.
Da bi vedeli, kako bi morali začeti uporabljati za vas same različne izraze, ki se uporabljajo za opis stanj uma, morate skrbno analizirati vašo lastno zavest in odkriti, koliko nje je dejansko zavest in koliko materija, ki je tako tesno povezana, da je ne morete ločevati od samega sebe.
Stanja uma
Preglejmo do podrobnosti to vprašanje. Med nami govorimo o štirih stanjih zavesti: o “budnem” ali Jagrat; o “sanjskem” ali Svapna; o zavesti “globokega sna” ali Sushupti; in o stanju onkraj tega, ki ga imenujemo Turiya. (Uporabi teh tehničnih izrazov se ne moremo izogniti, celo ne pri uvodu v jogo. Zahodni jeziki nimajo enakovrednih izrazov, poleg tega pa z njihovim učenjem nimamo nič večjih težave kot z učenjem katerih koli drugih psiholoških izrazov.)
V kakšnem odnosu so ta stanja do telesa? Jagrat je običajna budna zavest, ki jo vi in jaz uporabljamo sedaj. Če naša zavest deluje v subtilnem ali astralnem telesu in je sposobna vtisniti svoje izkušnje na možgane, potem se imenuje Svapna ali sanjska zavest, ki je bolj živa in realna kot stanje Jagrat. Ko deluje v še bolj subtilni obliki – mentalnem telesu – in ni sposobna vtisniti svoje izkušnje na možgane, se imenuje Sushupti ali zavest globokega sna; takrat um deluje na svojih lastnih vsebinah, ne pa na zunanjih predmetih. Če pa je zavest do te mere ločila samo sebe od povezave z možgani, da je ni mogoče takoj priklicati z zunanjimi sredstvi, potem se imenuje Turiya, vzvišeno stanje transa. Ta štiri stanja predstavljajo, ko jih povežemo s štirimi ravnmi, precej razvito zavest.
Jagrat je povezana s fizično, Svapna z astralno, Sushupti z mentalno in Turiya z buddhično ravnjo. Ko prehajamo z enega sveta na drugega, bi morali uporabljati te besede za označbo zavesti, ki deluje v pogojih določenega sveta. Vendar pa se v knjigah o jogi te besede ponavljajo v različnem kontekstu. Tedaj se, če nismo dojeli njihove relativne narave, pojavi težava. Svapna ni isto za vse, niti Sushupti ni isto za vsakogar. Še posebej beseda Samadhi, ki jo bomo razložili v kratkem, se uporablja na različne načine in v različnih smislih. Kako naj torej najdemo pot skozi to navidezno zmedo? S poznavanjem izhodiščnega stanja, zaporedje pa bo nato vedno enako. Vsem vam je znana budna zavest v fizičnem telesu. Štiri stanja lahko najdete celo v njej, če jo analizirate, in podobno zaporedje stanj uma boste našli na vsaki ravni.
Kako naj jih torej ločimo? Vzemimo budno zavest in poskušajmo odkriti štiri stanja v njej. Recimo, da sem vzela v roke knjigo in jo berem. Berem besede, moje oči so v odnosu z zunanjo fizično zavestjo. To je stanje Jagrat. Od besed prehajam k pomenu besed. Prešla sem iz budnega stanja fizične ravni v stanje budne zavesti, ki vidi skozi zunanjo obliko, ki išče notranje življenje. S te preidem v um pisatelja; tu se um dotika uma; to je budna zavest v svojem stanju Sushupti. Če preidem iz tega stika in vstopim v sam um pisatelja ter živim v umu tega človeka, takrat dosežem stanje Turiya budne zavesti.
Poglejmo drugo ponazoritev. Gledam na uro; sem v stanju Jagrat. Zaprem oči in oblikujem podobo ure; sem v stanju Svapna. Prikličem predstavo o različnih urah in dosežem abstraktno idejo o uri; sem v stanju Sushupti. Nato preidem v abstraktno idejo o času; sem v stanju Turiya. Vendar pa so to le stopnje v zavesti fizične ravni; nisem zapustila svojega telesa. Na ta način postanejo stanja uma razumljiva in realna, in ne le prazne besede.
Samadhi
Razumeti moramo še nekatere druge pomembne besede, ki se tu in tam pojavijo v Sutrah o jogi, pa čeprav nimamo natančnih enakovrednih izrazov. Ker jih moramo uporabiti, zato da bi se izognili dolgim opisnim stavkom, jih moramo tudi pojasniti. Rečeno je: “Joga je Samadhi”. Samadhi je stanje, v katerem je zavest tako ločena od telesa, da je slednje neobčutljivo.
Samadhi je stanje transa, v katerem je um polno samozavesten, čeprav je telo neobčutljivo, in iz katerega se um vrača v telo z izkušnjami, ki jih je imel v nadfizičnem stanju in katerih se spominja, ko se znova potopi v fizične možgane. Samadhi je za vsako osebo relativen glede na njeno budno zavest, a vključuje neobčutljivost telesa. Če običajna oseba vstopi v trans in je dejavna na astralni ravni, je njen Samadhi v astralu. Če njena zavest deluje na mentalni ravni, je Samadhi tam. Človek, ki se lahko do te mere umakne iz telesa, da to postane neobčutljivo, medtem ko je njegov um polno samozavesten, lahko prakticira Samadhi.
Fraza “Joga je Samadhi” zajema dejstva najvišjega pomena in največji poduk. Recimo, da ste sposobni doseči astralni svet, le ko spite, potem je vaša zavest tam, kakor smo videli, v stanju Svapna. Toda, ko počasi razvijete svoje moči, astralne oblike začenjajo vstopati v vašo budno fizično zavest, dokler se ne pojavljajo enako določno kot fizične oblike in tako postanejo predmeti vaše budne zavesti. Potem astralni svet za vas ne pripada več zavesti Svapna, ampak Jagrat; vi ste zajeli v obseg zavesti Jagrat dva svetova, fizičnega in astralnega, mentalni svet pa je v vaši zavesti Svapna. “Vaše telo” je potem fizično in astralno telo skupaj. Ko napredujete, se začne na podoben način vključevati mentalna raven, tako vaša budna zavest zajema fizično, astralno in mentalno; vse te potem tvorijo vaš svet Jagrat.
Ti trije svetovi za vas tvorijo le en svet; njihova ustrezna telesa le eno telo, ki zaznava in deluje. Tri telesa običajnega človeka so postala eno telo jogija. Če želite pod temi pogoji videti sočasno le en svet, morate nanj usmeriti svojo pozornost in ga tako spraviti v gorišče. V tem stanju razširjene budnosti lahko osredotočite svojo pozornost na fizično in ga vidite; astralno in mentalno pa bosta meglena. Tako lahko osredotočite svojo pozornost na astralno in ga vidite; takrat bosta meglena fizično in mentalno, ker bosta zunaj gorišča. Spomnite se, da je vse, kar lahko odvržete kot ne pripadajoče vam, telo jogija, in zato, ko se vzpenjate, nižja telesa tvorijo le eno telo in človek postane zavest v tistem ovoju materije, ki ga še ne morete zavreči.
Joga je Samadhi. To je moč umakniti se iz vsega, kar poznate kot telo, in se koncentrirati v svoji notranjosti. To je Samadhi. Nobeno od običajnih sredstev vas potem ne bo moglo priklicati nazaj v svet, ki ste ga zapustili. To vam bo pojasnil tudi stavek v The Secret Doctrine (Tajnem nauku), da Adept “začenja s svojim samadhijem na atmični ravni”. Ko Jivan-mukta vstopi v Samadhi, ga začenja na atmični ravni. Vse ravni pod atmično so zanj le ena raven. On začenja s svojim Samadhijem na ravni, na katero se navadni človek ne more vzpeti. Začne ga na atmični in se nato stopnjo za stopnjo dviguje na višje kozmične ravni. Ista beseda, samadhi, se uporablja za opis stanj zavesti, najsi se ta dviguje iz fizične v astralno kot pri samovpeljanem transu običajnega človeka ali kot v primeru Jivan-mukte, ko se zavest, ki je že osredotočena na peti ali atmični ravni, dviguje na višje ravni širšega sveta.
se nadaljuje ...
Annie Besant, Narava joge
Skrajšano in posodobljeno besedilo, prirejeno za študente Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete univerze v Ljubljani ob predavanju Tran-Thi-Kim-Dieu The Yoga of Theosophy
Naslov izvirnika: An Introduction to Yoga
Prevod in priredba: Anton Rozman
Predhodni članek: Razvoj zavesti.