Pohlep zamrači naše bistvo

1. 8. 2015
Deli
Pohlep zamrači naše bistvo

V senci pradavnega gozda v Indiji je nekoč nekdo vprašal: "Kateremu Bogu moramo darovati?"

To vprašanje je ostalo tudi naše vprašanje in da bi nanj lahko odgovorili, moramo svojo ljubezen poznati v globinah in zrelosti svoje modrosti, kaj je človek — ne spoznavaj ga le z naklonjenostjo, temveč tudi znanstveno in v radosti stvaritve ter bolečini junaštva; 'radostite se ga z darovanjem' — takšno darovanje izvira iz ljubezni, 'ne bodite pohlepni', pohlep namreč zavede vaš razum v iluzijo, da ste vi sami parama puruša, 'Vrhovna Osebnost'.

Pohlep namreč naše zavedanje odvede proč od vrhovne vrednosti resnice, ki je kakovost univerzalnega bitja, v materialno.

In to brezno, ki ga ustvari umikajoči se tok duše, si prizadevamo vedno znova zapolniti z nenehnim pritokom bogastva, ki sicer morda res lahko zapolni, ne more pa združiti in okrepiti. To vrzel namreč nevarno zakriva bleščeči živi pesek stvari in ko smo v globinah sna, se zaradi teže teh stvari nenadoma pogreznemo.

Vendar pa prava tragedija ni tveganje naše materialne varnosti, temveč zamračitev Človeka samega v človeškem svetu.

Med ustvarjalnim delovanjem svoje duše Človek svoje okolje dojema kot svoj večji jaz, nagon pa kot njegovo lastno življenje in ljubezen. Vendar pa ga častihlepje neusmiljeno žene, da sledi lastni sli in tako onesnaži svojo dušo. Njegov praktični svet zasede velikanske razsežnosti, se odzove na njegovo notranjo naravo in mu hipnotično vsili opis vesolja, ki ima abstrakten ustroj.

In v takšnem svetu ni nobenega prostora za mukti, svobodo in resnico, saj je to trdno in osamljeno dejstvo, kletka, nad katero ni neba. Po svojem videzu je naš svet zaprt svet trdih dejstev in je kot seme s trdo lupino. Vendar pa je znotraj te lupine slišati naše neslišno klicanje muktija, tudi če je možnost zanj temačno nema.

Kadar pa v spokoj tega živega prizadevanja vdre kakšna velikanska in previsoka skušnjava, umre civilizacija enako kot seme, ki ne čuti več potrebe, da bi vzklilo. In ta mukti je v resnici, ki biva v idealnem človeku.

Celotno poglavje lahko preberete v tiskani številki revije Sensa junij/julij

Rabindranath Tagore, bengalski pesnik (1861–1941), v najvišjem slogu razgrinja duhovne resnice na temelju lastnih izkušenj, ki našega duha dobesedno uroči, nazorno naslika nekaj, kar je v vsakem od nas – brezmejni notranji svet naše duševnosti.

Knjiga Vera v Človeka ali Na pragu večjega življenja je izšla pri založbi Amalietti& Amalietti;

cena: 25,00 EUR

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez