Starodavni inicianti, svečeniki, modreci, ki so poznali Resnico, so bili daljnovidni. Vedli so, da ima vsaka civilizacije svoj čas, da narodi prihajajo in odhajajo, da imajo kraljestva svoj vzpon in propad, da zlatim obdobjem miru, umetnosti, znanosti in blagostanja sledijo temna obdobja vojn, vraževerja, revščine in pomanjkanja.
Sodoben človek je postal ponižen vernik materializma. Malikuje lažne standarde iluzije materialnega sveta in dragocena leta svojega zemeljskega življenja posveča nesmiselnemu prizadevanju, da bi se ustoličil kot neminljiv v svetu minljivih stvari. Vse svoje (delno) prebujene moči in sposobnosti usmerja v materialnost, ki je zanj edina resničnost.
Iz vzvišenih višav svojega sebstva smo padli v temne globine minljivosti ega. Večina človeštva še vedno živi in deluje na ravni zveri – nevedna vzroka življenja, njegovega namena ali skrivnosti smrti, je na oltarju posvetne ambicije žrtvovala vso lepoto, resnico in dobroto življenja. Človeška sebičnost, ki je izvor vsega zla, je zavladala naši civilizaciji ter popačila in zlorabila sveto znanje naših prednikov. Ti so dobro vedeli, da nihče, ki nima znanja o naravi in njenih zakonih, ne more živeti zares inteligentnega življenja, da mora človek najprej (s)poznati sebe, da bi lahko spoznal naravo in vesolje in živel, kot mu je dano.
Pa vendar se je skozi vsa obdobja ohranila vizija popolne civilizacije kot ideal človeštva. V njej ni prostora za vero in dogmo, površinsko je zamenjano z vsebinskim, vladarji so lahko le prosvetljeni umi, vsak posameznik znotraj skupnosti zavzema mesto in opravlja delo, za katero je v skladu s svojimi sposobnostmi najbolj primeren.
Prebivalcem te civilizacije so ponovno odkrita Velika učenja življenja. Poučeni so o večnih principih, ki se odražajo tako v vidnih objektih kot abstraktnih mislih in emocionalnih reakcijah. Zavedajo se, da je Resnica shranjena v vsakem atomu kozmosa, da je vsaka oblika simbol in vsak simbol grob večne Resnice.
Ko bo na Zemlji znova vzpostavljen popoln red, ko bo zmagal univerzalni mir in dobro, ljudje ne bodo več iskali sreče, ker bodo njen izvir našli v sebi. Mrtve vrednote bodo znova oživele, Duh Lepote in Dobrote, ki so ga vseskozi ubijali neuki sebičneži, bo spet zavladal na svetu.
A preden bomo ljudje lahko zaživeli skupaj v skladu in razumevanju, bomo morali svoje neznanje pretvoriti v modrost, praznoverje v razsvetljeno vero in strah v ljubezen. Za to pa nujno potrebujemo sveto Znanje, ki ga je Starim vsaj delno uspelo ohraniti pred sebičnostjo in vandalizmom naše civilizacije. Na srečo obstaja peščica tistih, ki so to skrito Znanje sposobni videti in ga tudi razumeti.
Iz uvodnika urednice Vesne Fister
Več iz vsebine tiskane Sense oktober/november
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
